Slika Salvator Mundi, pripisana Leonardu da Vinciju, je najdražje prodano umetniško delo. Danes se ne ve natančno, kje je. Foto: AP
Slika Salvator Mundi, pripisana Leonardu da Vinciju, je najdražje prodano umetniško delo. Danes se ne ve natančno, kje je. Foto: AP

Najdražje prodano umetniško delo je Salvator mundi, ki ga je dražbena hiša Christie's leta 2017 prodala za nekaj več kot 410 milijonov evrov. Avtorstvo sicer ni popolnoma jasno. Podobo Jezusa Kristusa pripisujejo Leonardu da Vinciju, a obstajajo tudi druge teorije: nekatere mu pripisujejo delno avtorstvo in dokončno izvedbo v njegovi delavnici, nekatere mu avtorstvo sploh odrekajo. Slike nihče ne more videti. Savdski kronski princ jo hrani v skrivnem skladišču, na ogled naj bi bila šele v novem muzeju, ki naj bi bil dograjen letos.

V povezavi z mednarodnim umetniškim trgom lahko rečemo, da najvišje cene še vedno dosegajo dela starih mojstrov in umetnikov obdobja moderne. Vendar trendi govorijo v korist sodobnim umetnikom, v vzponu pa so tudi spletne dražbe. Te naj bi privlačile predvsem nove in občasne kupce.

Panoptikum o trgu umetnin v Sloveniji bo na sporedu drevi ob 23. uri na TV SLO 1.

Umetnost = kapital
Že nemški umetnik Joseph Beuys, ki je iz svojega življenja, predvsem strmoglavljenja med drugo svetovno vojno, ko naj bi ga na Krimu rešili Tatari, skoval 'formulo' Kunst = Kapital (Umetnost = kapital). To je vedno bolj očitno, a ne nujno v Sloveniji.

O trgu z umetninami se je za junijsko oddajo Panoptikum, ki bo na sporedu danes ob 23.00 na TV SLO 1, pozanimala Nina Jerman. Kaj je razlog za to, da za Slovenijo velja, da umetniški trg ne obstaja?

Gostje tokratne oddaje Panoptikum v studiu (z leve): poznavalec umetnostnega trga Brane Kovič, lastnica in vodja Galerije Fotografija Barbara Čeferin, kustos in urednik Tevž Logar ter direktor galerije Sloart Damjan Kosec. Foto: TV Slovenija
Gostje tokratne oddaje Panoptikum v studiu (z leve): poznavalec umetnostnega trga Brane Kovič, lastnica in vodja Galerije Fotografija Barbara Čeferin, kustos in urednik Tevž Logar ter direktor galerije Sloart Damjan Kosec. Foto: TV Slovenija
Sorodna novica "Umetnost ima izredno velik potencial, da sproži razmislek o tem, kaj se okrog nas dogaja."

Basel, kjer se oblikujejo trendi
Tema umetniškega trga je v tem času aktualna tudi zato, ker bo prihodnji teden potekal umetniški sejem v Baslu, ki velja za največji sejem umetnosti na svetu in prostor določanja, kaj se trenutno najbolj prodaja. Letos bo tam razstavljalo več kot 200 galerij, med njimi tudi galerija slovenskega galerista Gregorja Podnarja.

Glede na prodajo je v zadnjih letih pri nas vidna galerija in dražbena hiša Sloart, katere direktor Damjan Kosec je bil tudi sogovornik v oddaji. Po njegovih besedah del starih mojstrov pri nas na trgu skorajda ni, če se že kakšno pojavi, je zanimanje minimalno.

Prave galerije bi lahko prešteli na prste
Dolgoletni poznavalec umetniškega trga je gotovo Brane Kovič, ki pravi, da imamo nekaj sto prodajaln starin in umetnin, ki se kitijo z vzdevkom galerija, toda prave galerije bi lahko prešteli na prste.

Kaj so povedali sogovorci, poleg že omenjenih še Barbara Čeferin, lastnica in vodja Galerije Fotografija, in kustos Tevž Logar, v nocojšnji oddaji, na tem mestu pa vam ponujamo še nekaj podatkov o zgodovinskem razvoju trga umetnin.

Umetniški sejem v Baslu velja za glavno središče oblikovanja cen sodobne umetnosti. Na fotografiji Yu Hong: A new century. Foto: AP
Umetniški sejem v Baslu velja za glavno središče oblikovanja cen sodobne umetnosti. Na fotografiji Yu Hong: A new century. Foto: AP

Začelo se je s prodajo vaze
Najzgodnejši dokazi o obstoju umetniškega trga izvirajo iz stare Grčije, natančneje, povezujejo jih z upodobitvijo moškega, ki kupuje vazo. Trgovanje z umetniškimi deli pa se je razcvetelo v obdobju helenizma in še bolj v avgustovski dobi starega Rima, ko je soba, namenjena razkazovanju umetnin v vilah, postala norma.

Sorodna novica "Malo kritičnosti in skromnosti mislecev renesanse bi danes prav prišlo"

Če preskočimo več stoletij, moramo omeniti Benetke kot središče renesančne trgovine z umetninami. Prodajali so jih kar na prostem, na mostu Rialto. Za umetnike pa so bile Benetke privlačne tudi zato, ker so tam lahko kupili drugod težko dostopne sestavine za barve. Prav tako so že v času renesanse v Benetkah in tudi v Firencah potekale dražbe umetniških del.

Središča trgovanja z umetninami
Če se usmerimo na naše ozemlje, ki je bilo del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, velja omeniti, da se je tu v času renesanse razcvetel trg z grafikami. Pojem tega je bil Albrecht Dürer. Središča trgovanja z umetniškimi deli so se v prihodnjih stoletjih selila: Rim, Antwerpen, Amsterdam, tudi London, ki je v 17. stoletju Rubensa osupnil s količino in kakovostjo umetnosti, ki jo je videl, so bili središča umetnosti.

Tem se je seveda predvsem v času vladavine Ludvika XIV. pridružil Pariz, ki je od leta 1667 gostil znameniti salon lepih umetnosti. V zadnjih desetletjih sta središči trgovanja z umetnostjo predvsem New York in London. Vloga New Yorka je postala velika predvsem zaradi ustanov, Muzeja sodobne umetnosti (MoMA), muzeja Whitney in Guggenheimovega muzeja, katerih strokovnjaki so potrjevali vrednost umetniških del.

Danes lokacija ne igra več bistvenega pomena, saj dražbe potekajo po spletu, kupci najdražjih del pa po pravilu želijo ostati anonimni.

Panoptikum: Umetniški trg