Dan slovenske zastave je spomin na 7. april 1848, ko je slovenski domoljubni študent Lovro Toman prvič izobesil slovensko zastavo na Wolfovi 8 v Ljubljani. Tak je bil njegov odgovor na ravnanje nemškega dela narodne straže, ki je izobesil nemško zastavo na stolpu Ljubljanskega gradu.

Proslavo je pripravilo društvo Heraldica Slovenica, ki je slovesnost prvič pripravilo 7. aprila 1998 v počastitev 150. obletnice prvega izobešanja slovenske zastave. Od tedaj slovesnost pripravlja vsako leto, in sicer prvo nedeljo po 7. aprilu.

Hkrati so počastili tudi 600-letnico ustoličenja Ernesta Železnega, koroškega vojvode iz rodbine Habsburžanov, ki je kot zadnji vojvoda opravil obred ustoličenja po stari šegi. Ta je narekovala starosvetni obred ustoličevanja na knežjem kamnu v slovenskem jeziku.

Replika je spomenik slovenskemu jeziku
Knežji kamen je najverjetneje del antičnega stebra z začetka prvega tisočletja. V srednjem veku so ga pobrali iz ruševin mesta Virunum ali njegove neposredne okolice na Gosposvetskem polju in ga izbrali za sedež, na katerem so ustoličevali svoje vladarje, kneze in vojvode. Umetniška replika knežjega kamna je, kot so zapisali v društvu, spomenik slovenskemu jeziku, ki je bil uradni jezik svojevrstnega predhodnika demokratičnega obreda s pravico izbire in potrjevanja vladarja.

Osrednji govornik ob dvigu zastave je bil Janez Bogataj, ob blagoslovitvi umetniške replike knežjega kamna, ki bo stala v središču Slovenije, pa Stane Granda. Umetniško repliko knežjega kamna je predstavil akademski kipar Zlatko Rudolf.