Lévi-Strauss, ki bi 28. novembra dočakal 101. rojstni dan, je s svojim temeljnim delom Anthropologie structurale (Strukturalna antropologija, 1958) utemeljil strukturalistični pristop v antropologiji in etnologiji. (Bistvo tega pristopa je najti kulturne pojave, ki so skupni vsem ali pa vsaj v večini človeških kultur).
Najznamenitejša je Lévi-Straussova izpeljava strukturalističnega pristopa v analizo mita, za katerega ugotovi, da nikakor ni naključna "zgodba", ampak da povsod po svetu sledi nekemu strukturnemu vzorcu. Na njegove ugotovitve, ki so spodbijale predsodke Zahoda o tem, da je evropska kultura nekako unikatna ali večvredna, so se sklicevali nasprotniki kolonializma; Lévi-Strauss je tako dobil širok krog privržencev, ki ni zajemal samo poklicnih antropologov.

Ob lanski stoletnici "enega zadnjih velikanov med učenjaki", kot so mu pogosto rekli Francozi, so v znameniti Bibliothèque de la Pléiade, zbirki založbe Gallimard, izšla zbrana zbrana dela, ki obsegajo nič manj kot 1.200 strani. V šestih desetletjih kariere je namreč napisal več literarnih in antropoloških "klasik", med katerimi velja omeniti Raso in zgodovino (Race et histoire, 1952), Žalostne trope (Tristes Tropiques, 1955), Divjo misel (La Pensee sauvage, 1963), Surovo in kuhano (The Raw and the Cooked, 1964) in Elementarne strukture sorodstva. Francoska akademija bo v četrtek pripravila slovesnost v njegov spomin.

Golemu očesu skriti vzorci
Lévi-Strauss je zagovarjal stališče, da je "vsaka klasifikacija boljša kot stanje brez vsake klasifikacije". To je bila tudi metodološka osnova njegove znamenite teorije mita. Za ključno predpostavko je postavil vprašanje: Kako je mogoče, da so si miti, ki so na videz izmišljene, fantastične zgodbe, povsod po svetu podobni? Lévi-Strauss je tako sklepal, da za miti stoji neki univerzalni zakon, ki določa strukturo vsake mitske zgodbe, čeprav je obenem vsak mit videti popolnoma izviren. Ugotovil je, da sta v vsakem mitu vsaj dva elementa, ki si nasprotujeta, in da se pojavljajo drugi elementi, mediatorji, ki temeljno protislovje pomirijo in znova vzpostavijo red.

Lévi-Straussove metode so v svojih analizah uporabljali intelektualci, kot sta Michel Foucault in Jacques Derrida; Jean-Paul Sartre se je z njim zapletel v debato o človekovi osebni svobodi, Simone de Beauvoir pa se je strinjala z njegovimi teorijami o podobnostmi med ljudmi, ki so se opirale na opazovanje družabnih interakcij med ženskami v nezahodnih civilizacijah. Antropolog Edmund Leach ga je leta 1970 opisal kot "najuglednejši eksponent te akademske veje, kar jih je mogoče najti zunaj angleško govorečega sveta".

Vedri pesimist
Mislec, ki je svoj življenjski nazor opisoval kot "vedri pesimizem", je opozarjal, da človek v naravnem redu stvari nima priviligiranega mesta in da naša rasa, ko bo neizbežno enkrat izumrla, za seboj ne bo pustila nobenih trajnih sledi svojega obstoja. "Svet se je začel brez človeka in se bo brez njega tudi končal," je zapisal v avtobiografskih Žalostnih tropih, kjer je popisal svoje prebijanje skozi amazonski pragozd v tridesetih letih 20. stoletja. "Kaj pa je človek naredil, razen da je brezbrižno porušil milijarde struktur in jih zreduciral na stopnjo, na kateri niso več sposobne integracije?"

"Sovražim potovanja in raziskovalce ..."
Erudit, ki je zase trdil, da nima talenta za leposlovje, se je odločil za znanstveno podajanje svojih ugotovitev. In čeprav njegova dela za laika niso vedno povsem razumljiva, pa Žalostni tropi zaradi avtobiografskega elementa odstopajo od tega hermetičnega modela. Že uvodni stavek, "Sovražim potovanja in raziskovalce ..." je jasno nakazal, da knjiga ni bila napisana za kolege in lastno stroko - a med bralci je bila uspešnica. "Sodobni ateizem ni negacija Boga, temveč je to absolutna ravnodušnost Žalostnih tropov," se je navduševal Emmanuel Levinas, žirija, ki podeljuje najvišje francosko literarno priznanje, Goncourtovo nagrado, pa je tistega leta na predvečer podelitve izrazila obžalovanje, da ne morejo izbrati Žalostnih tropov, češ da vendarle ne gre za roman.

Cvetoče eksotične civilizacije odmirajo
Lévi-Strauss, ki je odraščal v premožni francoski judovski družini, je študiral pravo na pariški univerzi in filozofijo na ugledni Sorbonni. Nadvse je ljubil klasično glasbo, za svoje "tri ljubice" pa je krstil marksizem, psihoanalizo in geologijo. Po dveh letih poučevanja na srednji šoli se je pridružil kulturnima misijama v Braziliji. Med letoma 1935 in 1939 je bil gostujoči profesor na univerzi v Sao Paulu; v tem času je organiziral več etnografskih ekspedicij v amazonski pragozd in osrednjo Brazilijo. Potovanja so ga navdala s pesimizmom: kar je odkril, namreč niso bile cvetoče eksotične civilizacije, ampak kulture v procesu razpadanja. Danes je človeštvo soočeno le še z monokulturo, je malodušno zapisal.

Leta 1939 se je vrnil v Francijo in bil kmalu vpoklican v vojsko; ko je dežela prišla pod nacistično okupacijo, je ugotovil, da je za Juda v Franciji postalo prenevarno in do leta 1944 emigriral v ZDA. V New Yorku se je pridružil Novi šoli za raziskavo družbe in bil soustanovitelj Ecole Libre des Hautes Etudes za francoske intelektualce v izgnanstvu. Od leta 1959 vse do upokojitve (1982) je znova poučeval v domovini, na prestižnem College de France.

Sizifovi napori svojevrstnega "arheologa"
Častni doktor univerz Harvard, Yale, Columbia in Oxford je živel v petičnem 16. okrožju Pariza, blizu reke Sene. Poročen je bil trikrat: najprej s profesorico filozofije Dino Dreyfus, nato z Rose-Marie Ullmo in na koncu z Monique Roman; v drugem in v tretjem zakonu se mu je rodil po en sin. Sebe je nekoč opisal kot "popotnika, arheologa prostora, ki s pomočjo delcev in fragmentov zaman poskuša ponovno oživiti eksotično".

V slovenščini dostopno:
V obdobju, ko je bil strukturalizem v največjem vzponu, je bil Claude Levi-Strauss tudi pomembna referenčna osebnost slovenske antropološke in filozofske znanstvene misli. V slovenščini imamo sicer sorazmerno malo prevedenih njegovih knjig, med njimi so Oddaljeni pogled, Rasa in zgodovina, Divja misel. Več je v slovenskem jeziku dostopnih Levi-Straussovih člankov, marsikatera njegova misel pa je bila objavljena v študijah domačih avtorjev.