Dramatičarka in performerka je dobitnica nagrade Prešernovega sklada za ustvarjalni opus zadnjih dveh let, že prej pa je dobila kar tri Grumove nagrade za najboljše slovensko dramsko besedilo (leta 2009 za 5fantkov.si, leto pozneje za 24ur in leta 2015 za besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije).

Njena besedila so bila prevedena v vrsto jezikov in uprizorjena na številnih evropskih odrih. Lani je objavila svojo prvo in drugo knjigo. Pri KUD-u AAC Zrakogled je izšla njena prvenka me slišiš? (v njej je objavila dramska besedila jaz, žrtev, še me dej ter drugič, ki jih je povezala s komentarjem, metatekstom), pri Beletrini pa so pod skupnim naslovom tri drame izšle drame tisočdevetstoenainosemdeset, sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije ter mi, evropski mrliči.

Več o sebi, svojem ustvarjanju, umetniški gotovosti oziroma negotovosti, didaskalijah in še čem je nagrajenka povedala v oddaji 3. programa Radia Slovenija, Ars, Naši umetniki pred mikrofonom v pogovoru z Markom Goljo.

Simona Semenič, ste dramatičarka, performerka in še marsikaj. Kako pa vi vidite sebe?
Kar zadeva poklicno, se mi zdi, da sem najprej dramatičarka in potem performerka, oziroma bom rekla, da mi je eno in isto. Tudi kadar nastopam, je seveda pred občinstvom neki drug format, ampak tudi svoje dramsko pisanje razumem kot neke vrste performans ali pa ples. Drugače pa se mi zdi, da večino svojega časa porabim, da sem gospodinja in mama, zato mislim, da je to tisto, kar je prvo.

V današnjem pogovoru se bova več pogovarjala o tej vaši prvi javni vlogi. Rodili ste se v Postojni, potem pa kar nekaj let živeli v Ajdovščini. Kaj vam je ta kraj, ki je manjše mesto od Ljubljane, dal, kaj pa morda vzel?
Rojena sem v porodnišnici v Postojni, sem pa iz Ajdovščine. Svoja otroška in najstniška leta sem preživela v Ajdovščini, potem sem šla na fakulteto v Ljubljano. Ko sem bila še otrok, sem vedno razmišljala, da je Ljubljana veliko, Ajdovščina pa zakotno majhno mesto. Ko pa sem se potem preselila v Ljubljano, sem čakala in čakala, da se bo to veliko mesto zgodilo, pa se nekako nikoli ni. Slovenija je majhna in žal mi je, da imamo zelo provincialno mentaliteto, v veliki meri malomeščansko. In tukaj kakšnih velikih razlik med Ajdovščino in Ljubljano ni. Koliko je mesto vplivalo, ne znam določiti, ker je bilo to mesto mojega otroštva in verjetno je percepcija vsega drugačna, kot če bi tam živela danes. Spomnim se marsičesa. Zelo pomembna je bila moja družina - starši, brat, stara mama -, s katero smo živeli. In potem seveda razširjena družina - strici, tete, babica in dedek. Šola, prijatelji, prijateljice ... Do konca osnovne šole sem trenirala rokomet. Vse to je bilo pomembno in mi je veliko dalo. Kaj mi je pa vzelo, pa ne vem. Ne vem, ali je to stvar prostora oziroma geografske lokacije.

Kdaj ste odkrili gledališče? Zakaj ste se odločili, da greste študirat na akademijo v Ljubljano?
Gledališke predstave sem delala s sestrično Laro Jankovič, ko sva bili še zelo majhni. Ampak to je bila igra. Na akademijo pa sem v resnici šla zaradi filma. Ta je bil tisti, ki me je bolj privlačil kot gledališče. Še danes raje pogledam film kot gledališko predstavo. Ko pa sem šla na akademijo in sem začela intenzivneje delati, sem ugotovila, da mi filmski proces predstavlja veliko manj izziva kot gledališki. Gledališki proces mi je veliko zanimivejši, saj se kljub vsemu manj ukvarjaš s 'tehnikalijami', se mi zdi bolj organski in živ. To je tisto, kar me privlači. Vsaj v mojem omejenem dojemanju medija se mi zdi, da ponuja več možnosti, da je na odru mogoče vse, medtem ko na filmu ni.

Ste želeli imeti kot avtorica gledališča morda več nadzora nad besedilom, nad umetnino?
Niti ne. Pisanje, se pravi dramatika, je v bistvu prišlo naknadno. Sicer sem pisala že v srednji šoli, vendar je potem ta pot do pisanja peljala skozi projekte na neodvisnem prizorišču in ti projekti niso temeljili na besedilu, ampak je to nastajalo sproti kot del procesa. Medtem ko sem pisala besedilo, je igralec kreiral svojo vlogo. To je potekalo sočasno in verjetno sem skozi te procese dobila drugačen odnos do svojega besedila. Kadar postavijo moje drame na oder, nimam težav s tem, če jih črtajo, spremenijo, jih vzamejo le kot izhodišče za predstavo. Bistveno mi je le to, da je predstava dobra, da me prevzame in me na tak ali drugačen način navdihne.
Kar zadeva to, da bi potrebovala nadzor nad svojim besedilom ali projektom - da, ampak ga tako ali tako nimaš. Največ nadzora imam, ko pišem zase doma. Tudi kadar delam projekt, tega nadzora ni, saj ga vedno omejujejo produkcijski pogoji. Nikoli nimam nadzora v celoti.

Številni vaši kolegi iz ljubljanske akademije so končali v institucionalnih gledališčih, vi ne. Zakaj ne?
Pravzaprav ne vem. Se še vedno prijavljam na različne razpise za zaposlitev. Verjetno sem preveč konfliktna in zato ne dobim službe.

Sem vas želel še drugače vprašati - si zares želite takšne službe?
Želim si varnost, zagotovljen priliv na račun vsak mesec in možnost bolniškega dopusta. Ampak takšne službe si pa ne želim, vendar niti takšne, kot jo imam, kjer 70 odstotkov svojega časa porabim za papirologijo, za pogodbe, za stvari, ki nimajo zveze z mojim delom. Kakšnih 30 odstotkov časa pa porabim za pisanje. Najmanj časa mi ostane za ustvarjalnost. Pogoji, v katerih delamo samozaposleni v kulturi, so nemogoči. Pravijo, da smo na svobodi, ampak smo toliko vpeti v razpise, pritožbe … Za vsak bolniški dopust je treba pridobiti sto papirjev itd. Te stvari vzamejo ogromno časa, žrejo ustvarjalno energijo in ni nobenega zagotovila, da boš imel naslednji mesec dovolj denarja na računu. Ali pa vem, da bo za naslednjega pol leta dovolj denarja, ampak kaj bom pa potem. In če vmes zboliš, ne zaslužiš ničesar. Niti eno niti drugo ni idealno, a institucija zagotavlja vsaj določeno stopnjo varnosti.

Toliko o vaši bivanjski negotovosti. Kaj pa umetniška gotovost? Kdaj imate občutek, da je vaš projekt, performans, dramsko besedilo dobro?
Nikoli (smeh). Vedno obstajajo dvomi, nikoli nimam občutka, da je to zdaj dobro. Sčasoma ko grem še enkrat čez besedilo in preberem, razmišljam, morda pa zdaj to je dobro, potem spet začnem dvomiti. Kar zadeva mene, nikoli ni gotovosti. Sicer dobiš potrditev od zunaj, ampak tudi potem nisem gotova. Vedno je lahko boljše, vedno lahko še kaj dodelaš, narediš. Vendar na neki točki neham pisati, ker imam besedila do vrha glave in si rečem: dovolj je. To je to, ne morem več, pika. Ga pustim in oddam. Nikoli pa zato, ker bi verjela, da je dovolj dobro.

V knjigi z naslovom me slišiš? ste se vrnili k nekaterim dramskim besedilom, solobesedilom, kot jim pravite vi, jih pravzaprav nekako reinterpretirali z metatekstom, orjaškimi didaskalijami. Zakaj ta vrnitev - zaradi te želje, ki ste jo pravkar opisali, ali druge želje, da permanentno širite polje dramskega besedila?
V bistvu mi je bilo vodilo in izziv pri tej knjigi - tako sva tudi začela pogovore z urednikom Gašperjem Malejem - žanrski hibrid. Se pravi, da je to knjiga, ki ni zbirka dram, ampak gre za prozno besedilo, v katerega so vpeta dramska dela. Da se torej tudi dramatika na drug način poskuša brati in približati bralcu. Kolikor sem prejela odzivov na knjigo, so mi rekli, da jo je mogoče brati kot roman, se pravi, da se da tudi dramatika - ki je pregovorno težje berljiva - na takšen način brati.

Če bi bil drug dramatik na vašem mestu, bi preprosto ponatisnil svoje mladostne tekste. Vi ste na novo napisali novo knjigo, nova besedila, jih reinterpretirali, potopili v neko novo celoto, v kateri igra pomembno vlogo tudi Simona Semenič.
Gre za neke vrste moduliranje; na primer ko delaš umetniški projekt, recimo fotografsko razstavo, lahko isti projekt izvedeš še kot gledališko predstavo, nato pa to še kot koncert. V tem smislu sem želela, da dramska besedila, ki so bili že izvedena na odru, dobijo zdaj še knjižno obliko, ki ni natis dram, ampak nova umetniška oblika, ki bralca nagovori na neki način. Tu je moje ukvarjanje z didaskalijami prišlo prav, ker sem želela bralca na enak način nagovarjati kot gledalca. V veznem tekstu sem na isti način operirala - se pravi, bralca nagovarjam s ti, kot bi se pogovarjala z njim, kot da bi poskušala stopiti v dialog z bralcem. Gre torej za tretjo obliko mojih umetniških projektov - najprej je bila avtobiografska monodrama, potem predstave in zdaj tretja oblika je knjiga, ki je sama po sebi umetniški izdelek.

Ostaniva pri vaši drugi in tretji obliki umetniške prakse. Pri drugi me zanima ta dialektika, razmerje med pisanjem teksta in njegovo produkcijo - kako produkcija vpliva na vas, kako pisanje vpliva na produkcijo?
Če pišem po naročilu za institucijo, imam občutek, da si privoščim manj raziskovalne svobode, kot če pišem za svoje performanse. No, ko sem pisala mi, evropski mrliči za SMG, sem si malo več privoščila. Ko pišem za svoje performanse, se ne omejujem toliko, da so dramaturško natančni, da so stvari logične in stojijo, pač pa jih zavestno pustim vnemar, ker me zanima, na kakšen način bo funkcioniralo, če sploh bo. Ko pišem za performanse, v bistvu vsakič znova začenjam iz neke negotovosti. Ne vem, kako bo funkcioniralo. Prej sem imela v mislih koncept, da bodo gledalci brali, in potem sem pisala na tak način tudi didaskalijo. Dialog med uprizoritvijo in pisanjem je bil spet manj omejen z gledališkimi konvencijami, kot kadar pišem za gledališko predstavo, ki jo bo nekdo režiral in v njej igral.

Didaskalije bi lahko vsebovale imanentno nevarnost, da bi bile neke vrste vaš alter glas. Da bi skozi njih kot avtorica intervenirali, osmišljevali svet, dramske usode likov itd. Kako se branite pred tovrstno skušnjavo?
Mislim, da se ne branim, da je to to. Vendar posukam pisati na tak način, da didaskalije niso obvezujoče, ampak da pričarajo vzdušje ali atmosfero, skozi katero ustvarjalci, ki delajo na tem besedilu, dobijo drugo, natančnejše občutje o tem tekstu; torej, kaj naj bi ta tekst bil. Ali jih upoštevajo, niti ni bistveno. Bolj se mi zdi pomembno, da so tu, da se lažje vstopi v ta svet teh likov in zgodb, ki jih pišem.

Omenili ste že razprtost svojih dramskih besedil. K tej odprtosti in nehierarhičnosti gotovo pripomorejo tudi male črke, ki jih uporabljate precej dosledno v svojih dramskih besedilih. Od kod ta odločitev, da se odpoveste velikim začetnicam?
Ko sem pisala jaz, žrtev, sem najprej pisala z velikimi začetnicami in ločili. Nastal je tekst, za katerega se mi je zdelo, kot da je fiktiven, tudi če je govoril o meni. Zdelo se mi je, kot da ga pišem za igralko, ki bo to igrala. Vedela pa sem, da bom jaz nastopala in govorila te besede. Zato sem tisto zavrgla in začela na novo pisati. In zgodilo se mi je, da sem vsak stavek začela pisati v novo vrstico in brez ločil in pri tem je nekako ostalo. Če pišem brez ločil, se mi zdi, da ne nakazujem intonacije oz. puščam bralcu prosto pot, kako bo intoniral. Tudi vizualno se mi zdi, da besedila bolj dihajo, so bolj pretočna in to mi je bližje. Zadaj ni bilo kakšne bolj racionalne odločitve. Takrat mi je bilo to bolj všeč, se mi je zdelo, da dobro deluje in sem to tudi ohranila skozi druga besedila. Poskusila sem pisati tudi že z veliko začetnico, ampak preprosto ne znam. Ne znam pisati replike in dialoga z veliko začetnico, se mi kar ustavlja.

V 'sedmih kuharicah' nastopa ženski zbor, antični zbor. Študirali ste dramaturgijo, povedali ste, kako ste mimogrede prišli do majhnih začetnic, pa me zanima, v kolikšni meri sta vam literarna tradicija, izobrazba pomagali pri oblikovanju svoje dramske pisave? V kolikšni meri pa ste jo sami razvijali skozi neko gledališko prakso in pisanje?
Študij mi je vsekakor pripomogel. Zdi se mi zelo pomembno naključje, da sem bila v letniku Dušana Jovanoviča in sem sodelovala pri njihovih produkcijah. Fasciniralo me je, na kakšen način Dušan bere tekste, kako za vsako repliko vidi sto stvari, na katere jaz ne bi niti pomislila. Njegovo branje besedil in delo na produkcijah sta mi odprli morje možnosti, ki jih prej nisem videla, in vprašanje tudi, ali bi jih kdaj. Kar se tiče akademije, je bilo zelo pomembno še eno naključje; da sem bila v letniku z Rokom Vevarjem, s katerim sva postala prijatelja, in izobrazila sem se tudi skozi druženje z njim. Z Rokom sem začela hoditi na druge, nerepertoarne, plesne predstave. Rok je bil na tej moji poti eden ključnih ljudi. Zelo pomembno je bilo sodelovanje z Ivanom Taljančićem. Skupaj smo med procesom pisali tekste in na ta način sem se veliko naučila. Torej vse to - izkušnje, izobrazba, vse to definitivno pomaga.

Omenjate tudi kolege, ki so vplivali na vas. Zato bi sklenil pogovor z osebnim vprašanjem. Tudi v vaših knjigah se pogosto pojavljajo posvetila konkretnim ljudem. Imam občutek, da čutite neke vrste hvaležnost, da to tudi izražate.
Absolutno. Zdaj sem dobila nagrado in mi vsi čestitajo, ampak zanjo je plejada ljudi, ki se ji niti sama ne uspem zahvaliti. Zavedam se, da nisem sama od sebe naredila tega in nisem neki samonikel genij. Izjemno sem hvaležna vsem ljudem okrog mene, ki me podpirajo, so nekoč bili zraven in me podprli, ali pa mi na njim morda majhne, meni pa zelo pomembne načine pomagali in me navdihovali s stvarmi. Družba smo, se sooblikujemo in mislim, da bi se moral vsak posameznik tega ves čas zavedati - da drug drugega potrebujemo in da drug drugemu oblikujemo poti.