Cankarjev dom je bil tudi letos, kot veleva tradicija, prizorišče državne proslave ob slovenskem kulturnem prazniku; v ospredju so bili letošnji dobitniki najpomembnejših nagrad v umetnosti. A čeprav so bile oči uprte v oba Prešernova nagrajenca in šest prejemnikov nagrad Prešernovega sklada, pa je imelo slavje umetnosti tudi priokus grenkobe.

Proslavo sta koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek zasnovala predvsem na podlagi plesa in glasbe z interpretacijo Prešernove poezije skozi gib. Dobitnika nagrade Prešernovega sklada (prejela sta jo pred tremi leti) sta proslavo naslovila Glosa - tako je lani svoj slavnostni nagovor imenoval tudi predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer.

O Šentflorjancih - pardon, Slovencih in kulturi
Letošnji slavnostni nagovor pa je bil, nasprotno, v znamenju "pohujšanja", torej Pohujšanja v dolini šentflorjanski in večne aktualnosti Cankarjeve satirične misli. Möderndorfer se je v govoru večkrat naslonil na kritično misel Ivana Cankarja in njegove definicije Šentflorjancev, ki prezirajo umetnike in umetnost.

"Pred stotimi leti je Cankar satirično in kritično pisal o odnosu Šentflorjancev do kulture in umetnikov; mislim, da se ni nič spremenilo oziroma da je v nekaterih pogledih celo še huje," je svojo odločitev za rdečo nit govora utemeljil v izjavi za TV Slovenija.

In res: svoj govor je Möderndorfer začel z enakim nagovorom kot pred mnogo leti Cankar: "Dolina šentflorjanska, pozdravljena!" "Kultura je nepotrebna, tako ljudstvu kakor narodu, je Cankar zapisal že leta 1907, in tako grenko strnil svoje spoznanje glede splošnega vzdušja v dolini šentflorjanski. Sprašujem se, kaj je danes drugače."

Živimo v družbi, ki bolj ceni tiste, ki prodajajo, kot tiste, ki ustvarjajo
Zgodovina narodove kulture je zgodovina naroda samega, je opozoril slavnostni govornik. "Umetnost je edina prava, neideološka opozicija neumnostim oblasti, bodisi vladnim bodisi parlamentarnim. Zato oblastnike neprestano moti pri vladanju. In morda je ravno v tem odgovor, zakaj želijo vse vlade, ne samo slovenska, umetnost enkrat za vselej potisniti v sfero prijetne zabave, neobvezne refleksije, med srečne urice preživljanja prostega časa po celodnevnem prekarnem delu. Moč umetnosti bi tako radi utopili v vsesplošno komercializacijo, kjer sta pomembnejša gledanost in dobiček kot kakovost. Živimo v družbi, ki bolj ceni tiste, ki prodajajo, kot tiste, ki ustvarjajo".

Še ostreje je napadel populistične smernice v kulturi: "Trditev, da mora umetnost izpolnjevati neka pričakovanja najširše javnosti, so neumnosti - in to nevarne neumnosti. Kar priznajmo si: kakšna so v resnici kulturna pričakovanja najširše javnosti? To je zabavna glasba, kvazietno kultura, komedije s pačenjem nastopajočih, neskončne TV-nadaljevanke z lažnim čustvovanjem, napleskan kič in podobno. Če bo država v svoji kulturni politiki sledila samo pričakovanjem najširše javnosti, bo ta dežela potonila v kulturno temo."

Ukinjanje nevladne umetnosti je ubijanje nacionalne kulture
"Večina letošnjih nagrajencev izhaja iz območja neinstitucionalne kulture," je govornik opozoril še pred začetkom podelitve. "Nevladna kultura je bazen, iz katerega rastejo umetniki. Če je ne podpiramo, izgubljamo dušo naroda. Mislim, da gre za neke vrste genocid: ko začne država ukinjati tovrstno kulturo, je kmalu na vidiku smrt naroda." Ko je v svojem govoru poudaril, da je prav zaradi tega "danes tudi malo žalosten dan", ga je avditorij prekinil s prvim spontanim aplavzom; sledilo jih je še nekaj.

Govornik je opomnil, da se za vse najde denar - za "lex Mercator" in vse druge lexe; kaj pa lex slovenski film, lex slovenska knjiga, lex sodobni ples? Odgovor leži v drži oblasti, ki ne preganja umetnikov in umetnosti, se jih ne boji, le ignorira. Möderndorfer je v sklepu svojega govora pozval k uporu zoper trenutno stanje stvari in k nepristajanju na hlapčevstvo v vseh oblikah.

V središču naše pozornosti so bili seveda nagrajenci: dobitnika Prešernovih nagrad za življenjsko delo – pesnik, dramatik in prevajalec Boris A. Novak ter baletni solist, koreograf in režiser Janez Mejač – ter šest nagrajencev Prešernovega sklada za pomembne umetniške dosežke v zadnjih dveh letih: gledališka ustvarjalka Simona Semenič, igralec Matej Puc, plesalka Valentina Turcu, direktor fotografije Marko Brdar, intermedijska umetnica Maja Smrekar in fotograf Boris Gaberščik.

"Popoln sadist" na odru
"Najboljši način, da izrazim svojo hvaležnost ob Prešernovi nagradi, je, da vam preberem nekaj svojih pesmi," je zbrano občinstvo nagovoril Boris A. Novak, eden izmed obeh glavnih slavljencev večera. "Kot epski pesnik sem, kar zadeva občinstvo, popoln sadist, in rad prebiram cele ure," se je pošalil. "Obljubim, da se vas bom do neke mere usmilil." Njegov zahvalni govor je bil tako najbolj poetičen, kar jih imamo spominu: niz verzov, ki so zaznamovali njegovo 40-letno umetniško kariero ter epsko delo Vrata nepovrata. "Ne v tej deželi, v lastnem grlu sem doma - jaz, državljan najlepšega jezika."

"Morda bi lažje zaplesal kot spregovoril"
Iskreno občuten je bil tudi govor drugega velikega lavreata, plesalca in koreografa Janeza Mejača. "Priznanje v meni vzbuja toliko čustev, da bi kljub osmim križem morda lažje zaplesal kot spregovoril. Saj veste, orodje plesalca je telo, ples pa kot življenje, ki nikoli ne mine." Mejač je v svojem govoru opozoril na spregledanost "matere vseh umetnosti", plesa, v kulturnem življenju - posebej je opozoril, da je bilo do zdaj razdeljenih več kot 900 Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada, a si jih je "plesna umetnost priplesala le nekaj več, kot je prstov na rokah in nogah". Neizprosen je bil do "nečednih plesov, ki jih pleše birokracija na vseh področjih kulture". Sklenil je z mislijo iz stare gnostične himne: "Kdor ne pleše, ne ve, kaj je življenje."

O ovadbi Simone Semenič: "To niti ni žalostno, ampak smešno"
Möderndorfer je še pred proslavo za TVS komentiral tudi nedavno ovadbo Simone Semenič, ki je tik pred kulturnim praznikom razburila javnost. "To niti ni žalostno, ampak smešno. Pred stotimi leti so Cankarja zaradi njegovega predavanja aretirali in zaprli na Ljubljanski grad. Zdaj se dogaja isto - Slovenci smo še vedno Šentflorjanci. Simoni Semenič smo nagrado podelili, ker je najboljša slovenska dramatičarka ta hip. Samo to je pomembno."

Od simfonikov do raperjev
V umetniškem programu proslave z naslovom Glosa so nastopili Simfonični orkester SNG Maribor pod vodstvom Simona Krečiča, Baletni ansambel SNG Maribor, raperji Trkaj, Omar Naber, Mirko in Zlatan Čordić, glasbeniki Klemen Golner, Jure Rozman in Anže Langus Petrović, plesalci Ana Pandur Predin, Akim Pekunov, Maša Kastelic, Jure Bergant in Milana Chekanova ter dramska igralka Silva Čušin, ki je recitirala Zdravljico.

Črne oprave, črne zastave
Ustvarjalci v nevladnem sektorju in samozaposleni v kulturi, ki se spoprijemajo z vse slabšim gmotnim položajem, so že pred slovesnostjo napovedali, da bodo proslavo simbolno zaznamovali oblečeni v črno ali/in rdeče, nekatere institucije pa bodo izobesile črne zastave.

Povedati je treba, da se sredstva, ki jih država namenja za kulturo, v zadnjih letih zmanjšujejo. Med letoma 2010 in 2016 so z okoli 480 milijonov evrov padla na manj kot 400 milijonov evrov, zmanjšal se je tudi njihov delež med vsemi izdatki države. Po drugi plati pa so se povečali izdatki, ki jih za kulturo namenjajo gospodinjstva.

Performans Živadinova pred hramom kulture
Po proslavi je umetnik Dragan Živadinov pri Cankarjevem spomeniku pred CD razgrnil nadaljnje načrte glede prve slovenske zastave v vesolju, ki je bila predmet performansa - posvetovalnega referenduma. Izid referenduma je bil jasen: država naj odkupi zastavo v znesku 960.000 evrov, znesek pa se nameni neodvisnim umetnikom in umetnicam.

Obogatitev slovenske kulturne zakladnice
Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Veliki Prešernovi nagradi prejmejo ustvarjalci, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico. Nagrade sklada pa gredo v roke ustvarjalcev za pomembne umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih dveh letih pred podelitvijo in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice. Priznanja podeljujejo od leta 1961.

Greste jutri v muzej?
Na jutrišnji praznik bodo kulturne ustanove po vsej državi brezplačno odprle svoja vrata in obiskovalcem ponudile poseben praznični program. Slovenski kulturni praznik bo odmeval tudi med zamejskimi Slovenci v Avstriji, Italiji ter na Madžarskem in Hrvaškem. Osrednje slovesnosti Slovencev onkraj meja bodo v četrtek v Celovcu, v petek v središču Porabja v Monoštru, ki se je bo udeležil tudi minister za kulturo Tone Peršak, ter teden pozneje v Trstu.