Leta 1930 v Mariboru rojena Rosanda Sajko je nase opozorila leta 1960 s štiridelno radijsko nanizanko o medvedku Puju. Leto pozneje je prejela nagrado za režijo otroške radijske igre Modra vrtnica za princesko, s katero so jo ovenčali na takrat na novo ustanovljenem festivalu radijske igre v Novem Sadu. Leta 1973 je sledila še nagrada Prešernovega sklada.
Opus, ki je odzvanjal tudi zunaj meja skupne države
O svojih kariernih začetkih in ljubezni do radia je leta 1982 zapisala, da je nekaj časa "delala kot povezovalka radijskih oddaj za otroke, kmalu pa sta jo režiser Mirč Kragelj in urednik Tone Sojar povabila med radijske režiserje. Začela se je spoprijemati z režijo radijskih iger za otroke in nekako po dveh letih je začutila, da ima radio rada." Tako je o svojih začetkih in o ljubezni do radia zapisala Rosanda Sajko že daljnega leta 1982.
Posebno mesto v njenem opusu ima Puntarjev ciklus. Z ustvarjalno ekipo (dramaturginja, prevajalka in režiserka Djurdja Flere, mladinski pesnik in pisec lutkovnih in radijskih iger Frane Puntar, skladatelj Urban Koder ter režiserka in tonska mojstrica Metka Rojc) ter številnimi igralci vseh generacij je izoblikovala model nove radiofonske oblike, ki je prerasla iz t. i. slepega gledališča v samostojno ustvarjalno umetniško zvrst. S tem ciklusom je Rosanda Sajko prodrla v širši jugoslovanski, pa tudi evropski prostor ter zanj požela kopico priznanj in nagrad.
"Puntar v zvočni igri na svojevrsten zabavni način raziskuje razmerje med dvema vrstama radijskoigrskih strukturnih elementov: razmerje med besedo, ki ima pomenljivost in omogoča potek zgodbe, in melodijo, ki ne vsebuje besedno-pomenskega sporočila, pa vendar zmore predstaviti zvočni lik, ki je prav tako (ali še bolj) plastičen kot drugi liki v radijski igri," je pred leti opisala svoj pristop.
Avtorica ene temeljnih študij umetniške radiofonije
Ponašala se je tudi z razvejanim teoretičnim delom, s katerim je močno zaznamovala radijsko igro na Slovenskem. Svoje teoretično raziskovanje je objavila v knjigi Poetičnost zvoka: ustvarjalne možnosti radijske igre za otroke, ki je izšla leta 2006 in velja za eno temeljnih študij umetniške radiofonije.
Treba je poudariti, da razlikujemo dva pogleda, dvoje videnj radijske igre. Na eni strani gre za radijsko igro kot literarno zvrst in na drugi za pojmovanje radijske igre kot zvokovne umetnosti. To sta pravzaprav dve različni zvrsti radijske igre. Prepričana sem, da je treba gojiti obe zvrsti oziroma upoštevati tako eno kot drugo videnje. Vendar menim, da – tudi če je osnova za radijsko igro literatura, to je beseda, mora biti oblikovana tako, da se ravna po zakonitostih radijskega medija.
Nagrada zlati glas za življenjsko delo
Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) jo je lani nagradilo z zlatim glasom za življenjsko delo, ki so ji ga podelili za obsežen in avtorsko prepoznaven opus radijskih iger ter za razvoj radiofonske umetnosti na Slovenskem s poudarkom na radijski igri za otroke.
"Predanost radijski igri za otroke je nadgrajevala vsa leta svojega radiofonskega ustvarjanja in za svoje delo prejela vrsto nagrad na različnih srečanjih radijskih ustvarjalcev nekdanje Jugoslavije in tudi širše," je bilo mogoče prebrati v utemeljitvi nagrade, ki jo od leta 2018 podeljujejo za sinhronizacije risank in radiofonske stvaritve. Za svoje delo prejela tudi več drugih slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih nagrad.
Rosanda Sajko, ki se je poslovila 31. maja v Ljubljani, je bila poročena z režiserjem in scenografom Miletom Korunom, njuni hčeri sta pesnica Barbara Korun ter scenografka in kostumografka Janja Korun.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje