Niti ni konvencionalen umetnik, ampak je razpet med na trenutke hedonističnim uživanjem življenja, na trenutke pa altruističnim razdajanjem sebe svojim tečajnikom slikanja.
Zadnjih zadovoljnih "odjemalcev" še ne bo kmalu pozabil – Bratoš je namreč prostovoljno delal z zaporniki na Dobu.

Likovno ustvarjanje Ljubljančana spremlja že vse življenje, saj je likovni način mišljenja in pogled na svet razvijal od malega, prek risbe, slike, fotografije in digitalnih medijev. Kot pove, se je za študij slikarstva odločil, ker je ugotovil, da bi si, če bi študiral kaj drugega in v življenju ne bi uspel, očital, da ni šel po poti, za katero mu je narava dala dar. "Torej nisem špekuliral, kaj se najbolj izplača študirati. Stojim za stališčem, da lahko uspeš v čemer koli, če si odličen. Povprečni pa danes odpadejo," razlaga.

Kako si prišel do poučevanja zapornikov?
Nekateri iščejo adrenalinske izzive v športu, moj adrenalinski izziv so ljudje. Želim spoznavati vse mogoče profile osebnosti in sodelovati z njimi s strokovnega vidika. Delo z zaporniki mi je predstavljalo novo preizkušnjo in obenem možnost za družbeno koristno delo. Navezal sem stik z vodstvom zavoda za prestajanje kazni zapora na Dobu in dogovorili smo se za sodelovanje, tečaj slikanja na zaprtem oddelku za prestajanje kazni. Delal sem prostovoljno, brez plačila.

Si imel pred začetkom kake pomisleke?
Ideja je prišla spontano, ko se je približeval dan prvega srečanja, pa sem občutil nekaj tesnobe. Vendar to je adrenalin, ki ga rabim.

Kaj je največji izziv dela z zaporniki?
Moram povedati, da imajo na zaprtem oddelku na Dobu kar nekaj takih, ki že slikajo, in tudi ateljejske prostore prijetno urejene. Moji tečajniki so bili zaporniki, ki so že slikali in je šlo za izpopolnjevanje znanja, nekaj pa je bilo čistih začetnikov. Izziv je predvsem v didaktičnem delu, saj vsak profil osebnosti zahteva sebi lasten pristop. Treba je biti dovolj tenkočuten, da navežeš stik, prek katerega se lahko sprosti zaupanje med mentorjem in tečajnikom. Na mojih komercialnih tečajih sicer prevladujejo ženske, tako da je bil izziv tudi delo z moškimi.

Vsi imamo določene predstave, tudi predsodke do kaznjencev. Kako jih dojemaš ti?
Zdaj jih dojemam drugače. Za mnoge ne bi mogel po videzu reči, da so naredili kdaj kaj nezakonitega. Tudi po vedenju ne. To so vendar še vedno ljudje, tako kot vsi mi, zunaj zidov. Veliko topline sem začutil med njimi, čeprav se morda sliši čudno. O tem, zakaj so zaprti, pa nisem kaj dosti špekuliral in sploh nič spraševal. Želel sem, da ta spoznanja ne zmotijo moje koncentracije.

Kažejo tvoji zaporniški učenci kdaj kake znake agresije, se kadar koli počutiš ogroženega?
Vsi so bili zelo prijazni do mene in spoštljivi. Predvidevam, da so iskreno spoštovanje do sočloveka začutili tudi z moje strani. Nič neprijetnega se ni zgodilo. Je pa res, da deluje vse po sistemu zaupanja. Strahu ne smeš pokazati. Nastopiti je treba samozavestno, odločno. Tudi zaporniki se med seboj dobro razumejo in si pomagajo, tak vtis sem dobil.

Se da izpostaviti kak skupni imenovalec ali so to ljudje s povsem različnimi interesi in estetiko?
Nekateri so zelo talentirani in njihovi izdelki so vrhunski. Tematike pa so različne, od krajin, do portretov, abstraktnih slik. Najbolj me je skrbelo, da ne bo volje za delo, da bo vse skupaj bolj po kavbojsko. Pa so bile skrbi odveč. Imeli smo tudi kratka teoretična predavanja, ki so jim zbrano sledili.

Kako pristopaš do učenja in ali se ta pristop razlikuje od tistega, ki ga ubereš s svojimi običajnimi tečajniki?
Na splošno me na mojih izobraževanjih zaznamuje osebni pristop. Velik poudarek je na odnosu med mano in tečajnikom. Pogovor razvija intimen odnos do neke mere. In da znaš prisluhniti. Vzdušje v skupini je prav tako zelo pomembno, pozitivna energija je osnova za kreativno delo. Z ženskami je nekoliko lažje, ker imajo neko apriorno zaupanje do mene kot moškega lika, v smislu, da sem tisti, ki vodi in mi sledijo. V zaporu so sami moški, to pa je edino, kar ločuje moje običajno delo od tistega v zaporu. A tudi z moškimi mi uspe slej ko prej navezati dober odnos.

Kaj ti je v tvoji ustvarjalni karieri do zdaj pomenilo največji izziv? In kaj ti je bilo v največje veselje? Kaj je bila največja nagrada?
Delo z ljudmi mi je bilo vedno izziv, največji izziv pa je prav gotovo povezati delo z ljudmi in likovno ustvarjanje. Našel sem ga v izobraževanju odraslih, na tem področju nove izzive iščem vedno znova, predvsem v razvijanju inovativnih izobraževalnih pristopov za različne profile ljudi. To je tudi moje največje veselje. Nagrada pa so zadovoljni tečajniki, ki se vračajo. To je nekaj čudovitega, da nekoga osrečiš, oplemenitiš.

Kaj pa največje razočaranje?
Razočaranj je veliko, a se jih človek navadi požreti. Razočaran sem predvsem nad situacijo, ki vlada v Sloveniji in po svetu, ker preprečuje, da bi se naša generacija razvijala in nizala uspehe hitreje, prodorneje.

Kaj bi rekel, da je glavna težava pri Slovencih, kar zadeva umetniški izraz? Se tudi tu kaže pregovorna zadržanost ali je morda obratno in so precej "divji"?
Med mladimi opažam, da se počasi le osvobajajo nekih kompleksov in zaprtega umetniškega izraza, ki je po mojem mnenju potegnil številne umetnike v neko centrifugo. Mladi so zdaj izredno ustvarjalni, grejo iz okvirjev, so odštekani in samosvoji. Starejše generacije, če se usmerim na amaterske slikarje, pa so morda le malo preveč plahe, nezaupljive do sebe in svojih potencialov. In v odpravljanje teh težav so usmerjeni moji izobraževalni programi.

Kaj te navdihuje? So to določene dežele, vreme, počutje, ženske, alkohol …?
Navdihuje me kombinacija mojega službenega dela in prostega časa, ki ga ob koncih tedna preživljam na primorskem. Sprehodi po ulicah Stare Gorice, kjer me napolni energija italijanskega vzdušja, pa kdaj tudi dobra zabava zvečer in vse, kar ta prinese. Druženje s prijatelji. Očarljivo dekle pa je vodnjak življenjske energije.

Če bi lahko šel kamor koli, v katero koli pokrajino/mesto sveta in ustvarjal, kje bi to bilo?
Kar v Novo Gorico, kjer sem vsak konec tedna. Ljubim Primorsko in to obmejno mesto. Nanj me vežejo spomini na otroštvo, kjer sem preživljal počitnice pri starih starših ter spomini na vse lepe trenutke, ki še kar trajajo, v dobri družbi seveda. Ljubljane ne maram prav pretirano, čeprav tu živim od malega.

Največji kompliment, kar si ga kdaj dobil za svoje delo?
Največje komplimente prejemam od svojih tečajnic in tečajnikov, kar mi daje moč za naprej. Prav pred kratkim so me tečajnice presenetile s krasnim plakatom izdelkov, ki so jih naredile prav zame in mi po vrhu vsega še spesnile pesmico.

Za vodenje tečajev je verjetno treba veliko potrpežljivosti. Je kdaj vseeno zmanjka?
Potrpežljivosti mi ne zmanjka, jo imam kar nekaj na zalogi. Se pa kdaj zgodi, da me kak tečajnik spravi na rob, a tega ne pokažem. Problem je bolj v tem, da moram biti vedno nabit z energijo, pozitiven, zgovoren, kar je kdaj težko, če me mori kakšna osebna težava.

Javnost je zasuta z različnimi pevskimi šovi talentov, kaj pa slikarski, o čemer se, razen če gre za Jelinčičevo hčer, ne sliši? Koliko talenta imamo?
Talentov je veliko, tako med ljudmi, kot v ljudeh. Likovni talent ni univerzalen. Nekdo ima smisel za prostorsko gradnjo, drugi za barvni izraz, nekateri imajo kombinacijo vsega. Najbolj važna pa je želja po ustvarjanju. In kdor jo ima, lahko s pravim izobraževalnim pristopom ustvari čudovite izdelke. Mentorjeva naloga je, da iz človeka potegne njegovo bistvo in ga pomaga obrusiti.
Ti ostaja še kak večji cilj? Kaj si želiš dolgoročno?
Seveda, moj cilj je ustanoviti svojo lastno šolo kreativnega ustvarjanja, centralizirano na enem mestu. Ne bom večno potoval po vsej Sloveniji, kot to počnem zdaj. Rad bi ustanovil šolo, kjer bi se prek inovativnih izobraževalnih metodologij iskali in razvijali kreativni talenti. Povezati želim kakovostne pedagoge, ki bodo sledili viziji, ki jo načrtujem, in mi pomagali jo soustvarjati.