Donacijo je skladu Pruska kulturna posest (Stiftung Prussischer Kulturbesitz) s sedežem v Berlinu namenila režiserkina nekdanja tajnica, ki je bila edina dedinja njene zapuščine. S sklada so v tem tednu sporočili, da so prejeli obsežno zbirko fotografskega in filmskega gradiva, pa tudi več rokopisov, pisem, različnih dokumentov, ki jih je režiserka nakopičila skozi svoje dolgo življenje. Dočakala je namreč častitljivo starost 101 leta.

Kot so še sporočili iz sklada, je nekdanja tajnica Gisela Jahn po smrti filmarkinega moža Horsta Kettnerja v letu 2016 prejela to obsežno zbirko. Kettner, sicer snemalec, je bil od Riefenstahlove mlajši 40 let in je zapuščino hranil v njuni skupni vili ob jezeru Starnberg v Nemčiji.

Po poročanju nemškega časopisa Bild zapuščina obsega več kot 700 škatel. Predsednik sklada Pruske kulturne dediščine Hermann Parzinger je dejal, da bo njegova organizacija obravnavala gradivo s "posebno odgovornostjo za kritično preučevanje te sporne osebe sodobne zgodovine". Po poročanju Deutsche Welle je dodal še: "Z zapuščino Leni Riefenstahl nismo prevzeli le pionirskega estetskega opusa, ampak tudi posebno odgovornost za kritično razpravo."

Čeprav Leni Riefenstahl nihče ne odreka njene tehnične inovativnosti in dejstva, da je postavila temelje za številne eksperimentalne zvrsti druge polovice 20. stoletja, bo njeno ime v zgodovini umetnosti za vselej zabeleženo kot "prva dama nacistične propagande".

Vprašanje meje med umetnostjo in moralnostjo
Adolf Hitler je delo Riefenstahlove odkril v zgodnjih 30. letih prejšnjega stoletja. Njen talent in osebnost sta ga nemudoma prevzela. Tako so filmarko angažirali, da dokumentira kongres nacistične stranke v Nürnbergu leta 1934, pod naslovom Triumf volje (Triumph des Willens). V naslovu gre za aluzijo na zamisel volje do moči Friedricha Nietzscheja. V ospredju filma je povratek Nemčije kot velike moči s Hitlerjem kot nemškim mesijo, ki bo narodu prinesel slavo, kakršna mu pritiče.

Nekaj manj kot dve uri trajajoči dokumentarni film, opremljen z glasbo Richarda Wagnerja in Herberta Windta, so začeli predvajati v letu po nastanku, Riefenstahlova je podpisana kot režiserka in producentka, Hitler pa je bil neformalni izvršni producent filma. Triumf volje velja za enega najboljših primerov propagande – četudi sporne – v filmski zgodovini, čeprav ob njem ni mogoče mimo vprašanja meje med umetnostjo in moralnostjo.

V filmsko zgodovino je zapisan tudi njen film Olimpijada (Olympia), ki ga je leta 1936 posnela na olimpijskih igrah v Nemčiji in je bil v naslednjem letu ovenčan z zlato medaljo v Parizu, leta 1938 s prvo nagrado v Benetkah kot najboljši svetovni film tistega leta, leta 1939 mu je olimpijski komite podelil olimpijsko priznanje, mnoga leta pozneje, natančneje 1960, so ga razglasili za enega od desetih najboljših filmov vseh časov.

Fotografski del zapuščine bodo predali v hrambo Muzeju fotografije ob berlinski postaji Zoo. Od leta 2004 je tam na ogled tudi delo Helmuta Newtona, s katerim je Leni Riefenstahl prijateljevala v poznejših letih. Pisni del zapuščine pa bodo predali rokopisnemu oddelku Državne knjižnice v Berlinu, poroča Berliner Zeitung.

Od plesa prek filma do fotografije in pisanja
Leni Riefenstahl se je kot Berta Helene Amalie Riefenstahl rodila leta 1902 v Berlinu. Svojo pot je začela kot plesalka, vendar se je morala zaradi poškodbe odpovedati plesni karieri. Tako je prestopila v igralstvo in filmsko režijo in v poznih 20. letih preteklega stoletja zaigrala v več filmih ter začela režirati in pisati v naslednjem desetletju.

Riefenstahlova se je diskreditirana zaradi sodelovanja s Hitlerjevim režimom po koncu druge svetovne vojne in po štirih letih v francoskem taborišču za vojne zločince – iz pripora so jo izpustili, ko so ugotovili, da ne morejo najti dovolj dokazov, na podlagi katerih bi jo lahko obsodili kot vojno zločinko – umaknila iz javnosti. Posvetila se je fotografiji in dokumentiranju življenja Nub v Sudanu, pozneje se je uveljavila tudi kot fotografinja in avtorica filmov o podvodnem svetu. To ji je omogočil tudi potapljaški tečaj, ki se ga je udeležila pri starosti 71 let, umrla je leta 2003 v Pöckingu na Bavarskem.