Marcel Duchamp (1887–1968) je readymade izdelal za razstavo, katere organizatorji so obljubljali, da bodo razstavili prav vsa prijavljena dela. To se seveda ni zgodilo in v Franciji rojeni umetnik je dokazal, da umetniško okolje vendarle še ni pripravljeno podreti vseh omejitev naglo rušeče se 'stare šole'. Kakor koli že, uzvirnik Fontane se je izgubil, simbol prelomnih let, ki so močno zasukala umetnosti 20. stoletja, pa je kljub temu del zbirk številnih galerij moderne umetnosti po vsem svetu.
V letih 1950, 1953 in 1963 je predstavnik dadaizma 'izdelal' še tri pisoarje in jih tako kot izvirnik opremil z avtogramom R. Mutt. Dva izmed teh sta danes pod strehami muzejev v Philadelphii in Stockholmu. Leta 1964 se je odločil, da jih naredi še 12, od katerih je štiri ohranil zase. Devet teh je v muzejih, trije pa so v lasti zasebnih zbirateljev v Kaliforniji, New Yorku in v Grčiji.
Zadnja Fontana, ki so ji strokovnjaki priznali Duchampovo avtorstvo, se je na dražbi pojavila leta 1987, bila pa naj bi del zbirke Andyja Warhola.
Pojavile so se še tri nedokumentirane replike oziroma kopije, in sicer v Italiji, kot poroča The Economist. Tam naj bi bile tudi izdelane, na dan pa so prišle pri Arturu Schwarzu, Duchampovem prijatelju, ki je umetniku pomagal izdelovati replike leta 1964. Po besedah trgovca z umetninami so bile izdelane ravno omenjenega leta, a jih zaradi nekaterih nepravilnosti niso vključili v izvirno priznano serijo.
Ko je replik enostavno preveč
Dva sta v lasti zasebnih zbirateljev Gia di Maggio in Luiselle Zignone, tretja pa bi lahko bila v lasti Sergia Casola, prav tako trgovca z umetninami. V zadnjem času se je začelo govoriti še o eni repliki, ki naj bi se kmalu znašla na dražbi, zanjo pa pričakujejo 2,5 milijona dolarjev. Pojav vse več replik Fontan je zmedlo kritike, ki se ne morejo zediniti, ali se lahko še vedno govori o pristnem Duchampu.
Tudi četrta replika je v lasti Schwarza, ki je za The Times povedal, da mu jo je dal sam Duchamp. Potrdil je tudi, da je razdelil preostale replike Fontane, da pa pri tem nikoli ni stremel za dobičkom. "Nihče mi ne more oporekati, saj od tega nisem zaslužil niti centa. Vse sem podaril kulturnim ustanovam za proslavitev Duchampove pomembnosti." Pojasnil je, da obstajajo iz leta 1964 še trije ali štirje nepodpisani pisoarji, ni pa povedal, kdo jih ima.
Proti nenadzorovani prodaji replik umetniškega dela je Duchampova pastorka Jacqueline Matisse Monnier, ki je tudi vodja Združenja za ohranitev in varstvo del Marcela Duchampa. A kljub nasprotovanju z materjo nista nikoli ukrepali proti takim prodajam.

Umetniško del in pomen signature
Poznavalec Duchampove umetnosti Francis Naumann meni, da se na novo pojavljene Fontane ne bi smele obravnavati kot umetnikova dela. "Duchampu je signatura pomenila vse. Gre za najpomembnejši element pri transformaciji vsakdanjega objekta v umetniško delo," pravi.