Sally Hoedel v knjigi Elvis: obsojen na zgodnjo smrt (Elvis: Destined to Die Young) opozarja, da glasbeni zgodovinarji Elvisov zaton, ki ga je spremljala vrsta zdravstvenih težav, praviloma pripisujejo posledicam odvisnosti – a razlog bi lahko tičal drugje. Elvisova stara starša po mamini strani sta bila namreč bratranca v prvem kolenu, opozarja avtorica, in veliko njunih potomcev je umrlo zgodaj, vključno s tremi Elvisovimi strici.

Sally Hoedel je prepričana, da ni naključje, da je Elvisova mama Gladys dočakala samo 46 let, pevec pa še manj, 42. "Oba sta prestala podobno štiriletno obdobje pešajočega zdravja, kar je zanimivo, ker Gladys ni jemala enakih zdravil kot Elvis," ugotovitve zgodovinarke povzema britanski The Guardian.

Presley je trpel za boleznimi v devetih od enajstih organskih sistemov. Pet od teh bolezni je bilo prisotnih že od rojstva, ugotavlja avtorica knjige. O tem je pol stoletja pozneje pomembno govoriti zato, ker tako "humaniziramo" mitološko figuro Elvisa, zvezdnika, ki ga marsikdo v poznem obdobju enači s čezmerno težo in zloglasnim apetitom po redilni hrani. "Elvisa sploh ne dojemamo kot človeško bitje, ampak kot podobo, reducirali smo ga na zvezdnika rokenrola, ki je umrl v svoji kopalnici, ker je vzel preveč tablet."

"To ni vredno človeka, ki je naredil kulturni premik v svetu," je povedala v pogovoru za The Observer. "Elvis je bil bolan človek, ki je skrival večji del svojih šibkosti, da je zapolnil koncertne dvorane in preživljal družino. Če bomo preučili njegove hibe in zdravstvene težave, bomo morda spet uzrli njegovo človečnost."

Sally Hoedel si prizadeva za revizijo Elvisove javne podobe, češ da je večina glasbenikovih biografij – od knjige Elvis (1981) Alberta Goldmana naprej – pomagala izkriviti javno mnenje o njem. "Elvis si zasluži, da ga obravnavamo kot zgodovinsko osebnost, kot Henryja Forda ali Thomasa Edisona, namesto tega pa o njem govorimo senzacionalistično, kar prikriva resnico."

Čeprav so poroko med bratrancema nekateri zgodovinarji poskušali prikazati kot posledico "zarukanosti" oz. omejenosti, pa Hoedel opozarja, da taki zakoni takrat niso bili tako zelo neobičajni in so se dogajali v vseh plasteh družbe. Včasih sta bila vzrok za tako odločitev pomanjkanje izbire na odročnih lokacijah in pa revščina, drugje – na primer pri Franklinu in Eleanor Roosevelt – pa so hoteli ljudje premoženje obdržati v družinskem krogu.

"Če se otresemo negativnih konotacij in se osredotočimo na posledice, bomo izvedeli marsikaj koristnega," je prepričana avtorica. Med Elvisove genetske bolezni lahko štejemo pomanjkanje proteina alfa-1 antitripsin (napade pljuča in jetra), težave s črevesjem, imunsko oslabelost in nespečnost, s katero se je bojeval vse življenje.

"Dr. Nick je hotel samo pomagati"
Elvisove težave z zdravjem, ki so jih številni interpretirali kot posledice odvisnosti od zdravil (to odvisnost je omogočal pevčev zloglasni zdravnik, George Nichopoulos – Nick), v resnici pa sta morda poskušala zdraviti težave, ki so bile prisotne že od prej. "Imel je zelo različne zdravstvene težave, a jih je tako skrbno skrival, da se danes spomnimo samo še čezmernega zdravljenja. Seveda je to postalo težava sama po sebi, a zakaj je sploh začel z zdravili?"

"Dr. Nick je kontroverzna figura. Kolikor sem lahko ugotovila, je Elvisu vedno skušal samo pomagati, se je pa zabrisala meja med zdravnikom in prijateljem," še povzema The Observer. "Elvis se je k tabletam zatekel zaradi bolečine. Včasih jih je vzel preveč, ker je iskal način, kako bo lahko še naprej ostal Elvis Presley, javna osebnost."

Ogromno spremstvo
Biografinja poudarja tudi, da je Elvis čutil odgovornost, da preživlja svoje sorodnike (v Gracelandu je z njim v nekem obdobju živelo kar deset družinskih članov), člane spremljevalne skupine in "memfiško mafijo", kot so si rekli njegovi pribočniki. "Ko se je v sedemdesetih letih znova podal na turnejo, je preživljal več kot sto ljudi. Tudi če se je počutil slabo, ni mogel kar nehati, ker so se številni zanašali nanj." Elvis ni bil odvisnik zato, ker bi bežal pred resničnostjo, verjame. "Elvisovo zgodbo ljudje razumejo kot pripoved o samouničenju, a v resnici je bil to neuspešen boj za preživetje, najprej v boju z revščino in potem z boleznijo."