Captain Fantastic je film, ki sicer ni tekmoval za nagrade, saj je bil svetovne premiere deležen že na letošnjem festivalu v Sundanceu in so ga zato canski programerji uvrstili v drugotno sekcijo Posebni pogled. A kakšno presenečenje je prav s tem filmom ponudil ameriški scenarist in režiser Matt Ross.

46-letni Ross se je do zdaj večinoma uveljavljal kot igralec (American Horror Story, Ameriški psiho, Brez obraza), Captain Fantastic pa je njegov drugi režiserski poskus. V tem filmu je v ospredju lik družinskega očeta (izvrstno ga odigra Viggo Mortensen), ki svojih šest otrok vzgaja v divjini, popolnoma zunaj družbenih okvirjev in povezav z drugimi ljudmi. Njegovi otroci znajo že pri vstopu v najstniška leta recitirati Noama Chomskega, teorijo političnih sistemov in filozofijo morale, družino pa prav to pahne v težave, ko se mora po spletu dogodkov vklopiti v prevladujoče tirnice.

Ross v filmu briljantno kombinira komedijo in politiko, ki ju je obenem izredno dobro zapakiral v žanr mladinskega filma. Kljub intelektualnemu tonu pripovedi je Captain Fantastic film, v katerem bodo uživali tako mladi kot stari ter tako tisti najbolj kritični kot tudi občasni filmski gledalci. Po Linklaterjevih Fantovskih letih je Captain Fantastic naslednja velika mojstrovina družinskega in mladinskega filma, Viggo Mortensen pa je v tem filmu ustvaril eno svojih najboljših vlog.

Drugi presežki: Ade, Refn, Jarmusch, Verhoeven
Toni Erdmann režiserke Maren Ade, The Neon Demon Nicolasa Windinga Refna, Paterson Jima Jarmuscha ter Elle Paula Verhoevna so bili letos kakovostno izstopajoči naslovi tekmovalnega programa, saj gre pri vsakem izmed njih za izpiljena in dovršena dela, ki bodo zaznamovala preostanek filmskega leta pri nas in v tujini. Pri vseh štirih režiserjih se zdi, da s temi filmi ubirajo korak v nove smeri, iščejo nove izrazne načine ter se ne zadovoljujejo s tistim, kar so v svoji karieri že dosegli. Zaradi tega so to tisti filmi, ki bi si najbolj zaslužili zlato palmo.

Po pričakovanjih: Dardenne, Loach, Almodovar, Allen
Mnogi filmski režiserji se po desetletjih ustvarjalne poti znajdejo v položaju, ko imajo razvit tako izrazit avtorski slog, da se njihova dela že od daleč ločijo od preostale filmske produkcije, obenem pa imajo svoje največje mojstrovine že daleč za sabo. Za filme The Unknown Girl bratov Dardenne, I, Daniel Blake Kena Loacha, Julieta Pedra Almodovarja ter Cafe Society Woodyja Allena se zdi, da so tipični filmi svojih avtorjev in brez presežkov ponujajo točno tisto, kar od njih pričakujemo – nadvse solidne filme s tistim značilnim slogovnim podpisom.

Ekstravaganca: Dog Eat Dog
Paul Schrader, sloviti scenarist filma Taksist (1976), je kot režiser še pred tremi leti posnel dokaj slab film The Canyons z Lindsay Lohan v glavni vlogi. Ko je ta film mimo kinodvoran romal neposredno v spletno distribucijo, se je zdelo, da je Schraderjeva režiserska kariera nekoliko ogrožena. Prav zato je njegov tokratni film Dog Eat Dog toliko večje presenečenje.

Gre za noro mešanico kriminalke in črne komedije v slogu Quentina Tarantina, v kateri blestita Willem Dafoe in Nicholas Cage. Schrader je še enkrat uporabil neštetokrat videno zgodbo o majhnih kriminalcih, ki si z velikim in tveganim poslom želijo zagotoviti brezskrbno prihodnost, a jim seveda spektakularno spodleti. Film je poln absurdnih dialoških izmenjav in ekscentričnih prizorov, ki obenem nasmejijo in šokirajo.

Schrader v filmu v stranski vlogi nastopi tudi sam (in to zelo prepričljivo!), s čimer se je po 40 letih filmske kariere (z izjemo prizora iz Taksista, ki ni končal v končni verziji filma) sploh prvič postavil pred kamero. Kot je povedal po projekciji filma v Cannesu, je to storil samo zato, ker je za to vlogo poskušal dobiti kakšno drugo slavno osebo (med drugim Quentina Tarantina ali Abela Ferraro), vendar so bili vsi zasedeni, zato je bila najcenejša možnost ta, da jo odigra kar sam.

Največji razočaranji: Personal Shopper in The Last Face
Filma Olivierja Assayasa in Seana Penna sta bila letos edina, ki ju je kritiška javnost na novinarski projekciji odkrito izžvižgala. To v Cannesu ne pomeni nujno, da je film zares slab, saj se še posebej radikalnejši art filmi začnejo veljavljati šele po festivalu (nazadnje, denimo, filma Post Tenebras Lux Carlosa Reygadasa). V primeru filmov Personal Shopper in The Last Face si je tak scenarij težko predstavljati, saj sta oba videti rkot veliki "napaki", ki bosta zadovoljila res samo najzvestejše privržence zvezdniških imen v filmu. Za vse druge gledalce bo opazovanje Kristen Stewart, kako si polovico filma po telefonu dopisuje z skrivnostnim duhom, prevelik zalogaj.

Slovenskih pet minut: Dolina miru
Slovenski film je dandanes dokaj daleč od kakšne uvrstitve na canski festival, a pred 59 leti je bilo drugače. Dolina miru je na festivalu leta 1957 Johnu Kitzmillerju celo prinesla prvo cansko nagrado za najboljšo moško vlogo kakšnemu temnopoltemu igralcu. Kitzmiller je žal leta 1965 pri komaj 51 letih prezgodaj umrl, organizatorjem pa je letos uspelo na canskem odru ponovno združiti oba otroška igralca v filmu, Tuga Štiglica in Eveline Wohlfeiler. V kontekstu ogromnega canskega festivala je šlo za majhen dogodek, ki pa se bo tudi zaradi prisrčnega srečanja igralcev vseeno vpisal v antologijo slovenskega filma.

Žirija znova preveč samosvoja
Letošnja žirija tekmovalnega programa je s podelitvijo zlate palme Loachovemu filmu I, Daniel Blake precej presenetila. Najbolj neverjetno je, da zares odlični filmi, kot so Toni Erdmann, Paterson, The Neon Demon in Elle ne samo da niso odnesli zlate palme, temveč niso prejeli niti ene samcate nagrade. Loachev film sicer ima nesporen čustven naboj, izvrstnega protagonista ter močno sporočilo, vendar pa je potezo žirije, ki kaže na očitno preferiranje zgodbe o aktualnih družbenih problemih, mogoče označiti tudi kot zgrešeno.

Predvsem zato, ker nagrajeni film sploh ni izrazito izstopajoč film v opusu Kena Loacha in ker gre zgolj še za enega v vrsti tipičnih socialnorealističnih portretov malih ljudi tega avtorja. Kot drugo, in toliko pomembneje pa je s tem žirija preprost zamudila nagraditi najboljše filme festivala. A takšna je narava podeljevanja nagrad: zaradi te odločitve je soliden film čez noč postal ikoničen in je s tem pridobil ogromno odmevnost, s katero bo nedvomno imel tudi vpliv na javno percepcijo revščine v širši evropski družbi.

Po lanski zlati palmi za Audiardov Dheepan in berlinskem zlatem medvedu za Rosijevo Odprto morje je nagrajevanje družbeno zavednih filmov, četudi niso nikakršne mojstrovine sedme umetnosti, postalo že kar postalo nekakšen trend, s katerim žirije poskušajo spreminjati svet na bolje. Bi mi sami, če bi imeli priložnost s svojimi odločitvami vplivati na resničen potek družbenih dogodkov, ravnali enako, ali bi vendarle raje podelili nagrade tistim res odličnim, a vendarle bolj ekskapistično usmerjenim filmom? Vsekakor moramo priznati, da se je žirija znašla pred težko dilemo, v kateri se marsikdo ne bi odločil prav nič drugače.

Skupna ocena: izjemno
Kljub polemikam o odločitivah žirije je treba poudariti, da se izredno redko zgodi, da filmski festival ponudi tako veliko število zares dobrih filmov, kot jih je letos prikazal canski festival. Mnoge poslastice so se za nameček ponovno skrivale v stranskih sekcijah, zaradi katerih je Cannes tako osupljivo izčrpen dogodek, v katerem je v 12 dneh praktično nemogoče izkusiti vse, kar organizatorji umestijo v program.

Ob kakovosti programa so za zvezdniško odmevnost poskrbeli še obiski mnogih znanih imen z vseh vetrov, ob filmskih velikanih, kot so Robert De Niro, Jean-Pierre Leaud ali Steven Spielberg, še glasbeniki Justin Timberlake, Usher in Katy Perry ali športniki Lewis Hamilton in Mark Webber.

Na kratko rečeno: Cannes je letos še enkrat potrdil, da gre za največji in najboljši filmski festival na svetu ter je tako samo povečal naskok pred zasledovalci.

Iz Cannesa
Matic Majcen