Tako se po dveh mesecih zaključuje akcija Vsi (filmi) doma, v okviru katere slovenske filmske ustvarjalke in ustvarjalci v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom (SFC), Bazo slovenskih filmov in Filmoteko, zavodom za širjenje filmske kulture na ogled podarjajo izbor slovenskih filmov. Spored so bogatili vsak ponedeljek in četrtek, filmi pa so oziroma so bili dostopni sedem dni.

V okviru zadnjega, 18. sklopa bo spletno premiero doživel kratki igrani film Verjetno te nikoli več ne bom videla (2017) režiserja Mitje Mlakarja, v katerem igrata Igor Samobor in Judita Franković Brdar. Hana, mlada ženska v poznih dvajsetih, je soočena z najtežjo odločitvijo svojega življenja: roditi otroka, za katerega obstaja velika verjetnost, da bo imel prirojeno gensko napako, ali narediti splav.

19. in 20. maja bo še ena posebna spletna premiera, ki jo bo doživel dokumentarni film Videti El Aaiún (2020) scenarista in režiserja Erika Valenčiča, posnet v sodelovanju s fotografoma Arnejem Hodaličem in Katjo Bidovec. Film gledalca popelje globoko v alžirsko puščavo, v begunska taborišča, v katerih že več kot 40 let prebivajo pripadniki ljudstva Sahravi. Z leti so se tamkajšnja taborišča spremenila v naselja, ki so poimenovana po mestih v Zahodni Sahari in eno izmed njih se imenuje El Aaiún.

Sorodna novica "Akcija Vsi (filmi) doma ne bi obstajala, če ne bi že leta prej razmišljali o možnosti izvedbe"

Tokrat je med drugim na voljo celovečerni igrani film Piran-Pirano (2010), prvenec scenarista in režiserja Gorana Vojnovića, v katerem igrajo Mustafa Nadarević, Boris Cavazza, Nina Ivanišin, Moamer Kasumović, Francesco Borchi, Peter Musevski, Nataša Tič Ralijan, Janko Petrovec, Daniel Veznaver in Gregor Zorc.

V celovečernem igranem filmu Deviški ples smrti (2011) scenarista in režiserja Endreja Hulesa Steve, pa sledimo nekdanjemu plesalcu, zdaj impresariju med obiskom rodne Madžarske, ki jo je prisilno zapustil pred dvema desetletjema.

Ogledati si je mogoče tudi celovečerni dokumentarni film Boj za (2014) scenarista in režiserja Siniše Gačića, ki spremlja gibanje Occupy "15 o" in prikazuje zgodbe protagonistov, ki navkljub številnim osebnim in družbenim porazom ne izgubijo upanja v boljši svet. Dokumentarec vse do danes ni bil prikazan na televizijskih ekranih, četudi je na Festivalu slovenskega filma (FSF) prejel vesno za najboljši celovečerni film. Leta 2015 je film prejel še Štigličev pogled za režijo, nagrado podeljuje Društvo slovenskih režiserjev.

Med dokumentarci so na ogled še Khatte - Izbira svobode (2015) režiserja Mihe Mohoriča, ki spremlja življenja otrok na ulicah nepalske prestolnice Katmandu, nato Navigare Necesse Est (2017) scenarista in režiserja Radovana Čoka, ki odstira pogled na premalo znano in prehitro pozabljeno obdobje naše polpretekle zgodovine, saj gre za kronologijo nastanka in razvoja slovenskega ladjarskega podjetja, prepletena s spomini pomorcev. Na ogled je še Pravi človek za kapitalizem (2013) scenarista in režiserja Dušana Moravca – film o Damirju Avdiću, umetniku besede, ki govori o svetu, kot ga vidi in razume.

Med kratkimi filmi je na voljo Čikorja an' kafe (2008) scenarista in režiserja Dušana Kastelica, sicer animirana priredba pesmi Iztoka Mlakarja. Sledi film Tiho (2017) režiserke Barbare Zemljič, kjer se mora izkušena psihologinja na terapijah z mlado pacientko znova soočiti z lastno osebno dramo, povezano z dementnim očetom.

Tretji v sklopu kratkih filmov je animirani film za otroke Cipercoper (2014) režiserjev Borisa Dolenca in Jerneja Žmitka, v katerem se Štumfa in Kuštra odločita, da bosta šli namesto v šolo in k zobozdravniku raje iskat svojega čarovniškega mačka Packa. Četrti je Puta in Petelinček (2019), študijski animirani projekt v režiji Larise Nagode, Anje Resman, Žada Sokliča in Jošta Šeška. Peti je prav tako študijski animirani projekt Metum (2017), sicer skupinsko delo scenaristke Anne Sangawa Hmeljak, ki se sprašuje, ali je bolj strašljiva grozljiva čarovnica ali pijani oče.