Nisem pričakoval, da me bo soočil z lastnimi ambivalentnimi občutki ob filmskem nasilju, do katerega sem vedno imel precej liberalen odnos, in ob filmih o 'starih fantih', katerih pojava obuja spomin na lastno filmsko mladost.
Ko so se pred dvema letoma v filmu Plačanci Sylvestra Stallona združili ostareli akcijski junaki, je bilo to simpatično in zabavno. Plačanci (The Expendables, 2010) so nam ponudili Stallona, Dolpha Lundgrena, Mickeyja Rourka, nekaj mlajšega Jasona Stathama, hongkonško zvezdo Jet Li, pa še mešanico igralcev in športnikov, katerih razmerje je imelo simpatično grobo domačnost. Ti že skoraj okamneli junaki s telesi, ki so doživela več kozmetične kirurgije kot udarcev in strelov, so se zdeli preživeli. Ti stari fantje so na svoj primitiven način predstavljali trajnost telesa in duha. Vse to je bilo nesramno, ampak posneto in igrano z duhom.
Stallone in družba niso prvi stari razbijači, ki so se združili v filmu. Film Original Gangstas Larryja Cohena iz leta 1996 je združil zvezdnike črnskih akcijskih filmov sedemdesetih let prejšnjega stoletja, znanih pod imenom blaxploitation. Morski volkovi Andrewa V. McLaglena iz leta 1980 so v akcijo znova vrnili zvezdnika legendarne pustolovščine Navaronski topovi, posnetega pred dvajsetimi leti. Ta zadnji vsebuje precej šarma, njegov staromoden pristop k pustolovskemu filmu zares obuja nostalgijo. Original Gangstas in drugi del Plačancev pa razgalita, kako grda sta lahko žanra, ki ju obujata.

Brez imen ali obrazov
V nadaljevanju Plačancev žal ni več Mickeyja Rourka in človečnosti, ki jo je dal prvemu filmu. Tu pa sta še Chuck Norris in kot glavni zlobnež Jean-Claude Van Damme. Dobri plačanci, Stallone in družba, poskušajo preprečiti, da uran ne pade v »napačne roke«. Zlobni plačanci (Van Damme in njegovi fantje) pa ubijejo enega izmed junakov (gledalcu bo takoj jasno, kdo ta bo) in s tem se film spremeni v iskanje maščevanja. To je le pretveza za niz akcijskih prizorov, ki so na začetku zabavni in napeti, a se do konca filma razvijejo v orgijo maščevanja in množičnega ubijanja. Stallone – in zdaj vas moram opozoriti, da bom izdal konec filma – ne samo da ubije glavnega zlobneža, ampak v vreči prinese njegovo glavo svojemu vodji, jo vrže na tla in pljune. Vse je preveč nabito z maščevalno krvoločnostjo, da bi bilo zabavno. Celotna zadeva pa je preveč neumna - z reševanjem nekih albanskih kmetov vmes -, da bi imel tak prizor resen dramatičen učinek.
Nimam splošne teorije o filmskem nasilju; o tem, kdaj je 'umetniško' in kdaj le 'šund', ali je »umetniški« prikaz nasilja boljši ali bolj zaželen. Ampak zadnje čase se je pri meni razvil odpor do množičnega ubijanja na platnu v tako imenovanih 'high body count movies' ali filmih visokega števila mrtvih, katerih glavna zastopnika sta bila Sylvester Stallone in Arnold Schwarzenegger. V tem filmu, ko prav Sly in Arnie skupaj z Bruceom Willisom kosita neštete statiste s svojimi strojnicami v končnem spopadu na nekem letališču, sem se vprašal, ali naj bi bilo to zabavno. Ali je to sploh kdaj bilo zabavno? Nekoč bi mi morda bilo ali me vsaj ne bi toliko motilo. Pri meni so Plačanci 2 povzročili otrplost in blagi občutek gnusa, ki ga pri takšnih filmih prej nisem čutil. Morda je to zaradi tega, ker se bolj zavedam, da živimo v času vse večjih možnosti za ubijanje ljudi, ki ostanejo anonimni. Ali pa zato, ker mi zares niso zabavni trije možje, ki ubijajo na ducate ljudi, ki so brez obrazov ali imen zreducirani v tarče v videoigrici. Morda je imel prav kritik, ki je zapisal, da Plačanci 2 predstavljajo akcijski film v svoji najosnovnejši obliki. Prav to je pokazatelj, kako problematična je ta oblika.

Grešni očetje in izgubljeni sinovi
V filmu Original Gangstas Larryja Cohena nekdanja temnopolta akcijska zvezdnika Fred Williamson in Jim Brown igrata uspešneža, ki se po mnogo letih vrneta v rodno mesto Gary v državi Indiani, ki je gospodarsko propadlo in živi v strahu pred vsemogočnimi tolpami; v temnopolto mesto, ki je v tem času imelo najvišjo stopnjo umorov v Združenih državah Amerike.
Brownu so tolpe ubila sina, ki ga je imel s staro ljubico, ki jo igra vedno dobrodošla Pam Grier. Williamson in Brown, ki sta bila v sedemdesetih letih Ljubiša Ristić in Bata Živojinović žanra blaxploitation, vzameta stvari v svoje roke. Film se začne s turo Garyja, ki jo spremlja Brownov glas, ki nam govori o propadu mesta, medtem ko gledamo zapuščene ulice, zaprte trgovine in gostilnice, splošno urbano pogubo. Rešitev, ki jo film nudi, pa je seveda tista, ki so jo urbani akcijski filmi vedno nudili: počistiti ulice z reko krvi.
V 'baxploitationu' se je tu in tam našel tudi kakšen iskreno izobčen ali celo revolucionaren film. Med bolj prevratnimi je bil Cohenov Črni cesar (Black Caesar, 1973) prav s Fredom Williamsonom v glavni vlogi. Original Gangstas ni med njimi. Gre za vrnitev očetov, ki so zapustili svoj kraj in svoje otroke. Film nam govori, da bojo zdaj opravili svojo družinsko patriarhalno nalogo. Najprej pa morajo 'počistiti' ulice.
Moralna težava tega filma je, da so fantje v teh tolpah, vsaj simbolično, njihovi sinovi. To je dilema, ki jo temnopolti scenarist Aubrey K. Rattan razume. »Ustvaril si me in me boš zdaj ubil?« vpraša eden izmed fantov Jima Browna. Ta stori prav to. Cohen, ki je svetlopolt, vse režira kot navaden spopad v akcijskem filmu. Ne opazi tragedije situacije. Ko se združijo stari junaki blaxploitationa in gredo po ulici v boj, bi rad začutil prijetno nostalgijo ljubitelja akcijskega filma, ki je odraščal v sedemdesetih. Ne gre. Nekaj je že v temelju globoko narobe v tej zgodbi o grešnih očetih, ki se vrnejo domov, da bi pobili svoje zapuščene in podivjane sinove.

Prekleto! Moramo uničiti tisti oddajnik!
Za konec pa eno simpatično in uspešno zborovanje starih fantov. Morski volkovi (The Sea Wolves, 1980, Andrew V. McLaglen) je posnet po resničnem dogodku v drugi svetovni vojni, ko so že zdavnaj upokojeni pripadniki britanske vojske dvignili v zrak ladjo, ki je pošiljala obvestila o gibanju zavezniških ladij nemškim podmornicam. Ladja je bila v nevtralni portugalski koloniji v zahodni Indiji, zato ni bilo mogoče poslati redne vojske.
Tu sta Gregory Peck in David Niven iz Navaronskih topov (The Guns of Navarone, 1960, J. Lee Thompson) starejša, krhkejša, kot sta bila pred dvajsetimi leti, ampak še vedno živahna. Tu sta še takratni James Bond Roger Moore in moštvo, sestavljeno iz znanih obrazov starih britanskih vojnih in vohunskih filmov. Dialogi so tako znani, da za njih lahko rečemo, da so klasika: "Prekleto! Moramo uničiti tisti oddajnik!« ali "Neka prijazna gospoda sta me pravkar poskušala ubiti." ali odgovor enega izmed junakov, ki se muči s sklecami, svoji tajnici, ko ga vpraša, ali je vse v redu: "Ne! Doživljam zasebni infarkt! Ven, gospodična Wentworth!“
Nasilje je manj krvavo, a hkrati bolj realistično kot v prejšnjih dveh filmih. Ko se napad na ladjo zakomplicira in je nekaj ostarelih komandosov ranjenih, čutimo, kako zelo ranljivi in rahli so ti možje, film pa ustvari občutek umrljivosti, kar je nenavadno v takih filmih. To je veliko bolje narejen film kot Plačanci 2 ali Original Gangstas. Obuja pa manj sporen žanr, kot sta bila akcijski film osemdesetih ali blaxploitation. Poleg tega film ne nudi užitka v ubijanju. Ne predstavi nam množičnih pobojev kot zabavo. Ubija se, ker je vojna. Peck, Niven, Moore in ta simpatična ekipa pod krepko in jasno McLaglenovo režijo pokažejo, da je nekatere stare fante vredno vrniti v akcijo.

Andrej Gustinčič