J. Edgar Hoover je moderniziral policijsko delo v Združenih državah in kljub velikemu odporu vnesel v policijsko proceduro sodobno znanost. Iz marginalne ustanove je ustvaril prvo sodobno policijo, ki je lahko funkcionirala na celotnem področju ZDA. Od leta 1935 do svoje smrti leta 1972 je vodil FBI.

V tem času je ustvaril ogromno prisluškovalno mrežo in mrežo drugih vrst "špijonaže" nad svojimi rojaki. Vodil je obsežno prikrito vojno pod osmimi predsedniki proti vsakemu posamezniku ali skupini, ki jo je imel za grožnjo najbolj konservativnim temeljem Združenih držav. Hoover je živel v svetu moči v senci in je kot homoseksualec (nov film Clinta Eastwooda namiguje, da je bil biseksualen) tudi svojo zasebno zgodbo preživel v senci z dosmrtnim ljubimcem in pomočnikom Clydom Tolsonom.

Clint Eastwood, zadnje čase skoraj tako razvpit kot sam Hoover, se je lotil portreta tega izredno vidnega (Hoover je imel rad medijsko pozornost) moža iz sence z globoko prepričanostjo in močjo svoje vse bolj formalistične, skoraj akademske režije. J. Edgar, ki se na DVD-ju dobi tudi v Sloveniji, je vizualno mračen film: tudi v svetlih kadrih so vedno tolmuni črnila, sence, občutek vseprisotne teme. Tempo je počasen, slovesen, enakomeren vseskozi ta mozaik Hooverjevih spominov (in občasnih popravkov življenjskega sopotnika Tolsona).

Film je poln razburljivih dogodkov, saj predstavlja pregled prikrite ameriške zgodovine dvajsetega stoletja. V njem gledamo anarhistični terorizem dvajsetih let, množične aretacije in deportacije, ki so mu sledile, lov na t. i. državne sovražnike, v tridesetih letih, atentat na predsednika Kennedyja, pregon Martina Luthra Kinga in prihod Richarda Nixona, predsednika, ki se ga je bal celo sam Hoover. Film se nekajkrat vrne k ugrabitvi sina legendarnega letalca Charlesa Lindbergha, in tu se mi je prvič zazdelo, da je Eastwoodov pristop k epizodičnemu scenariju Dustina

Lancea Blacka problematičen. Vsakokrat, ko se film vrne k tej zgodbi, sem bil presenečen, saj sem na njo pozabil med monotonim nizanjem prizorov, ki je, žal, značilno za takšen enakomeren ritem.

Eastwoodovi zgodnji filmi so bili jedrnati in krepki. Z leti so postajali vse bolj elegični in takšno razpoloženje je Eastwoodu pristajalo. J. Edgar je čista elegija, vključno z blago, nostalgično klavirsko glasbo na samem začetku (Eastwood je tudi napisal glasbo za film). Ves film imamo občutek žalostinke, čeprav nikoli ni jasno, kaj se v filmu pravzaprav obžaluje. Morda gre za idealista, ki ga je moč spremenila v paranoično pošast, morda za osamljenega človeka, ki ga ne razume nihče razen tajnice in ljubimca (pa tudi onadva ne vedno), ali pa za homoseksualca, ki je živel v strahu pred svojo materjo (Judi Dench), ki mu, ko ji sin prizna, da ne pleše rad z ženskami, pove, da bi "raje imela mrtvega sina kot rumenega narcisa" (nekdanji žargonski izraz za homoseksualca), in ga nauči plesati. Eastwood režira s takšno pogrebno resnobo, da ima vse enak pomen.

Poleg tega se lahko le sprašujemo, ali Eastwood in Black zares pričakujeta, da se bomo resno poglobili v lekcije o bistvu demokracije in pomenu življenja, ki "presega vsak sistem, ki ga je človek ustvaril" od človeka, ki je tako neusmiljeno in nesramno preganjal Martina Luthra Kinga in toliko drugih rojakov. Morda je namen ironičen. Če je, je ta ironija izgubljena v Eastwoodovem enoličnem pristopu. Morda gre za le eno izmed prvin kontradiktornega človeka. Tudi to utone v režiserjevem slovesnem formalizmu.

Kar ne pomeni, da je film ničvreden. Igra je prvorazredna, od Leonarda DiCapria v glavni vlogi in Armieja Hammerja v vlogi Clyda Tolsona, Hooverjevega asistenta in ljubimca, pametnega in občutljivega človeka, ki mu ne ustrezajo manj prijetne prvine življenja agenta FBI-ja ("Je telovadba obvezna za vse agente?" vpraša Hooverja) ter čudovite Naomi Watts v vlogi zveste Hooverjeve tajnice Helen Gandy vse do Jessice Hecht v majhni vlogi ameriške anarhistke Emme Goldman. Eastwoodova režija je občasno duhovita in v filmu ponudi vsaj en močan prizor. Primer prvega je prizor, ki sledi tistemu, v katerem Hoover pove Robertu Kennedyju, da je bil njegov brat, predsednik John F. Kennedy, ubit. Vidimo ameriško zastavo, spuščeno na pol droga. Nagib kamera pokaže, da je zastava nad dirkalno stezo za konje. Rez pa pokaže Hooverja in Tolsona, kako uživata v dirki in nam namigne, da Kennedyjeva smrt direktorja FBI-ja ni prav močno razžalostila.

Tu je tudi najmočnejši prizor v filmu. FBI je kot del svojega pregona gibanja za državljanske pravice na splošno, posebno pa gonje proti Martinu Luthru Kingu, posnel Kinga pri spolnem občevanju z ženskami v hotelskih sobah. Posnetek so zmontirali na enem traku in ga poslali Kingu z opozorilom, da bodo, če bo sprejel Nobelovo nagrado za mir te posnetke poslali tudi tisku. V filmu sam Hoover napiše opozorilo, ki naj bi ga sicer napisal neki Kingov razočaran temnopolti privrženec. "Poglejte si v srce," narekuje zmedeni tajnici Helen Gandy, ki se začne zgražati, ko ji postane jasno, za kaj gre. "Veste, da ste slepar in veliko breme za nas črnce." Helen ga poskuša ustaviti, a njegov gnev samo raste. "Izkazalo se je, da niste voditelj, ampak razuzdan, protinaraven in nemoralen imbecil." Blackov scenarij, Eastwoodova režija in igra DiCapria ustvarijo sliko človeka, ki ga je prežela norost moči, saj mu je dopuščeno vse. Ne samo to. Ujamejo Hooverjevo pobesnelo sovraštvo do Kinga. Tu je ta intenzivni prezir do črncev, ki je nekaj, kar ima nadnaravno moč in nikoli ne izgine, postane le podtalno.

Tu je na mestu temačnost fotografije: vsa tema, ki oblije Hooverja, ko je v svojem zanosu. Smo na področju, v katerem ima osebno sovraštvo na razpolago moč države. To je

shakespearjevski prizor norosti moči v filmu, ki naj bi bil portret človeka v skritem srcu zgodovine. Seveda so tisti, ki se upirajo Hooverju ter njegovem udiranju v zasebna življenja državljanov ("Sploh me ne zanimajo zločini, ki so jih počeli. Zanimajo me tisti, ki jih šele bodo."), ampak to so marginalni liki, ki jih igrajo anonimni igralci. Hooverjeva stran pa je upodobljena v Leonardu DiCapriu, ki je dober kot mladi Hoover, pod masko pa odličen kot starejši.

Nikoli ne izvemo nič o učinku, ki jo je ta umazanija imela na Kinga (bil je psihološko sesut) ali sploh na njegovo stvar. Razen usode anarhistke Emme Goldman, ki jo je uspelo vladi ZDA deportirati, v filmu ne dobimo nikakršne predstave o učinkih, ki so jih imele Hooverjeve preiskave in redno kršenje zasebnosti posameznikov na tarče teh preiskav. V tabloidnem in pogumnem filmu Larryja Cohena Zasebni dosjeji J. Edgarja Hooverja (The Private Files of J. Edgar Hoover, 1977) je (najverjetneje fiktiven) je prizor, v katerem Hoover (Broderick Crawford) prisili natakarja v nočnem klubu, da se mu pridruži za mizo, in mu razkrije, da je pod nadzorom. "Kako se je končalo s tistim dekletom iz New Jerseyja, ki je zanosilo z vašim sinom," vljudno vpraša osuplega natakarja. "Preverili smo jo, precej lahka ženska." Ali: "Povejte hčeri, da je tisti klub, v katerega se je včlanila na univerzi, krinka za komuniste." Ko konča, pretreseni natakar zbeži na ulico, kjer preklinja Hooverja in joče kot otrok. Tu se odraža nadzor v neposrednem in osebnem smislu: nadzorovanje je posilstvo.

Ničesar takšnega ni v Eastwoodovem filmu. Razen in presenetljivo nezanimivih prizorov o Lindberghu skoraj nikoli ne zapustimo poslovnega kroga okoli Hooverja. J. Edgar je v bistvu komorno delo, ki je nerodno razširjeno v epsko biografijo.