Ni pa akcijskih filmov, ki bi se tako jasno in zanimivo izrasli iz teh strahov, kot je trilogija Christopherja Nolana o Batmanu.
Niti ena filmska franšiza, tudi tista o Jasonu Bournu ne, ni tako ujela duha časa kot Nolanovi filmi. V (za zdaj) zadnjem delu z naslovom Vzpon Viteza teme (The Dark Knight Rises, 2012), ki je ne le v senci 11. septembra, ampak tudi gibanja Occupy Wall Street in 99 odstotkov, je strah tako močan, da se film spogleduje s fašizmom, ali vsaj fašistoidnem elitizmom, v iskanju varnosti pred kaosom, kar se po navadi dogaja v takšnih filmih, ne glede na to, kako je junaku ime: James Bond, "Umazani" Harry Callahan ali Bruce Wayne - bolj znan kot Batman.
Če vzamemo filme o Batmanu za barometer strahu, potem nam ta film pokaže, da je največji strah pred uporom ljudstva. Težko verjamemo, da je Occupy Wall Street tako prestrašil ljudi, da so na pomoč poklicali Batmana. Vseeno je pojem 99 odstotkov grozljiv za tisti en odstotek in za vse, ki se bojijo razrednih nemirov. Ta strah je v središču filma, čeprav poskuša scenarij to prikriti skozi vse bolj epsko in raztreseno zgodbo. Medtem ko povzdiguje superjunake in policijo, Nolan izraža čisti prezir do množice navadnih ljudi, ki ostanejo le množica, ki je lahko le pokorna ali destruktivna.
Nekaj se je očitno spremenilo v Gotham Cityju v štirih letih, ki so minila od prejšnjega filma o Batmanu. V Vitezu teme iz leta 2008 je ljudstvo prikazano kot sposobno linča, pa tudi samožrtvovanja in poguma. Ampak v prejšnjem filmu je vsa simbolika strahu v figuri Jokerja, v nepozabni upodobitvi pokojnega Heatha Ledgerja. Ta je bil čudaška, anarhična pojava, ki štrli iz vsakega kadra in je dala Nolanovemu izredno urejenemu superspektaklu pristen občutek norosti in absurda. Ko sem pred štirimi leti pisal o tem filmu, sem videl Jokerja v kontekstu ameriške "vojne proti terorju". Takrat sem zapisal, da "tako kot se Amerika bori z dilemo, kaj je še dopustno v spopadu s sovražnikom, ki je na videz iracionalen, to počne tudi Batman."
Čeprav še vedno mislim, da to drži, se mi zdi, da je Joker tudi upodobitev domače ameriške vrste nasilja. Ni presenetljivo, da ga je imel v glavi štiriindvajsetletni študent medicine, ki je streljal na gledalce najnovejšega filma o Batmanu na polnočni premieri prejšnji mesec v mestu Aurora v državi Colorado in ubil dvanajst ljudi. Joker je idealen zgled za samotarja: bitje brez ideologije, prave motivacije ali preteklosti. Da bi se poistovetil z njim, se ni treba spoprijeti z lastno preteklostjo, z lastnimi razočaranji in neuspehi. Potrebna je le želja po uničenju in spektaklu.
V novem filmu Vzpon Viteza teme gre za konkreten strah pred uporom množic. Ni Jokerjeve norosti, da bi nas zmotila. V filmu prevzamejo nadzor nad Gotham Cityjem (ki je v glavnem New York, del pa je posnet tudi v Pittsburghu, Los Angelesu in Londonu) zlobni Bane in njegova vojska plačancev. "Nismo prišli kot osvajalci, ampak kot osvoboditelji, da vrnemo to mesto ljudstvu," reče Bane prestrašenim prebivalcem mesta, potem ko je z miniranjem igrišča ustavil nogometno tekmo. "Prevzemite nadzor nad svojim mestom."
Bane dobesedno okupira Wall Street s krvavim napadom na newyorško borzo. Njegove besede o prevzemanju nadzora nad mestom povzročijo na ulicah kaos, s tem pa Vzpon viteza teme postane nočna mora revolucije. Besne množice grmijo po ulicah, plenijo domove bogatih (ali vsaj višjega srednjega sloja), vlečejo jih iz njihovih skrivališč, izpod omar, vratarji mečejo stanovalce na ulico. Revolucionarna »ljudska« sodišča obsojajo obtožence na izgnanstvo, kar pomeni prehod zamrznjene reke Hudson, ki ga nihče ne preživi.
Ti prizori so veliko bolj morasti, kot kar koli v režiserjevem prejšnjem filmu Vir (Inception, 2010), ki se je v celoti ukvarjal s sanjami. Podoba ljudi, ki prečkajo led na Hudsonu v upanju na svobodo na drugi strani v New Jerseyju, spominja na podobe bega posameznikov iz komunizma. Manhattan postane Madžarska po ruski invaziji, most Queensboro postane most pri Andau, čez katerega je pozimi leta 1956 tisoče Madžarov zbežalo v Avstrijo. V teh nekaj prizorih Nolan obuja in izkorišča zahodne podobe komunizma, ki obstajajo vse od oktobrske revolucije in ki niso brez zgodovinske realnosti.
Ta element strahu pred uporom in totalitarizmom je zakopan pod kupom drugih elementov v zgodbi. Ti elementi so v bistvu konservativni: modrost očeta ali zvestoba starega sluge Alfreda (neuničljivi Michael Caine) do družine Wayne. Tu je zgodba o junaku, katerega čas je morda minil, pa pričakovani pregoni po mestu (Nolan je mojster za crescendo, ter mu pri tem popolnoma ustreza glasba Hansa Zimmerja). Nadaljuje se sentimentalno poveličevanje policije, ki se je začelo 11. septembra, in motiv družbe, zgrajene na laži.
Najpomembnejša pa je ljubezenska zgodba med milijarderjem Bruceom Wayneom, ki postane Batman, ko si nadene masko (zanesljivi Christian Bale), in prelepo, elegantno in izredno sposobno tatico Seleno Kyle (čudovita Anne Hathaway), ki se spreobrne iz pragmatične roparice v junakinjo. Njihov odnos je začinjen ne le z duhovitostjo in spolno privlačnostjo, ampak tudi z razrednimi zamerami, saj je Selena Kyle polna hladne zamere do tistega enega odstotka.
Na bogati zabavi Selena pleše z Bruceom Wayneom. Z dozo snobizma jo popravi pri izgovoru imena otoka Ibiza. "Gotovo si želiš, da bi mislili, da si povzpetnik in ne tat." Z ledenim prezirom do privilegiranih mu odgovori: "Mislite, da me zanima, kaj kdor koli v tej sobi misli o meni? " Po tem pa izgovori ključne besede: "Mislite, da bo vse to trajalo? Nevihta prihaja, gospod Wayne. Dobro bi bilo, da se vi in vaši prijatelji pripravite. Ko bo nevihta prišla, se boste spraševali, kako ste sploh lahko pomislili, da vam bo uspelo tako dolgo živeti na veliki nogi, in to tako, da boste drugim pustili le drobtinice." Te zadnje besede zašepeta v Wayneovo uho v svoji prikupni črni maski čez oči in ga močno ter nepričakovano poljubi v slogu kostumskega kiča preteklih časov, ukrade njegov avto in izgine. Njuno ljubezensko razmerje je čisto elitistično: film ju predstavi kot fizično in intelektualno superiorna ljudem okoli njiju.
Zanimivo je, da prav Selinino svarilo o nevihti slišimo v napovednikih za film. To je za hollywoodski film zelo provokativno. Po navadi se izogibajo razrednim zameram in razrednemu konfliktu. Lažje se je ukvarjati z vprašanji rase in celo homoseksualnosti kot z razrednimi razlikami. Pojem razrednega boja je proti obče sprejeti ideji, da je Amerika družba razrednega napredovanja, ne konflikta.
Rešitve, ki nam jih ponuja scenarij bratov Christopher in Jonathan Nolan, so v najboljši meri vprašljive. Revščino lahko reši dobrodelnost bogatašev. Kar pa zadeva našo varnost, je najbolje, da vse prepustimo državi v obliki policije in junakom, kot je Batman, ki je pripravljen za nas žrtvovati vse. Boj za našo usodo bo med titani. Mi ne sodimo med njih.
Seveda, obstaja močan argument, da država mora zadržati monopol nad sankcioniranim nasiljem. Ampak v Vzponu viteza teme smo navadni ljudje prikazani kot bedaki: če vzamemo zadeve v lastne roke, bo rezultat tragičen. Smo ali uničevalni ali nebogljeni. Film nam govori, da je "vsakdo lahko Batman". Niti ne. Batman je milijarder Bruce Wayne, ki ima na razpolago skoraj neomejen arzenal. Čeprav navijamo za Batmana, je Vzpon Viteza teme končno film o naši nemoči.

Andrej Gustinčič