Skupaj z Vrtoglavico (Vertigo, 1958) so predvajali še tri filme z Jamesom Stewartom – Dvoriščno okno (Rear Window, 1954), Mož, ki je preveč vedel (The Man Who Knew Too Much, 1956) in Vrv (Rope, 1948), ter zabavno črno komedijo Težave s Harryjem (The Trouble with Harry, 1955). Dvoriščno okno, ta nepozabna študija voajerizma in mestnega življenja, me je takoj očarala. V tistem času je bil to moj najljubši režiserjev film. Tudi drugi filmi (razen Vrvi, ki sem jo prvič videl pred nekaj leti) so mi bili všeč. V možu, ki je preveč vedel sem prvič dojel, kako odlična igralka je Doris Day. Vrtoglavica pa me je razočarala. Več kot to: film sem sovražil in komaj sem zdržal do konca. No, svoje mnenje sem spremenil, a še vedno ne morem pozabiti otožnosti, ki sem jo čutil, ko sem prvič gledal postopno ponižanje enega mojih najljubših igralcev, Jimmyja Stewarta, v filmu, ki je brez tiste napetosti in humorja, ki sem ga pričakoval od Hitchcocka.
Imenitna britanska filmska revija Sight & Sound, ki vsakih deset let pripravi seznam največjih filmov vseh časov, ga je v novi številki z glasovi 846 kritikov postavila na prvo mesto. S tem je film s prvega mesta izrinil Državljana Kana Orsona Wellesa, ki je bil prvak že petdeset let. Njegov status 'največjega filma vseh časov' je bil del filmske in širše folklore.
Kane je bil Wellesov prvenec, medtem ko je bila Vrtoglavica Hitchcockov petinštirideseti film. Malo mi je žal, da je stari mojster izrinil mladega genija. Kanu je 'krona' največjega filma pristajala. V filmu Državljan Kane je glavna oseba Charles Foster Kane (ki ga je igral sam Welles), časopisni magnat, oblikovalec javnega mnenja, neuspeli politik, osamljen človek, pošast, tragična figura. Kane umre na začetku filma. Izgovoril je le besedo 'rosebud' (rožni popek). V filmu poskuša novinar prek pogovorov z ljudmi, ki so Kana poznali, izvedeti, kaj naj bi to pomenilo, in tako poiskati ključ, ki bi odklenil njegovo osebnost.
Nikoli ne izve, kaj naj bi bil rosebud. Mi gledalci pa, nasprotno, izvemo. A ponujeno nam je preveč enostavno pojasnilo, ki ne zadošča. Ostane nam mozaik, pravzaprav labirint osebnosti človeka, in nemožnost zares prodreti do biti človeka z eno besedo, če takšna bit sploh obstaja. Veliki argentinski pisatelj Jorge Luis Borges je zapisal, da je Državljan Kane labirint brez sredine.

Wellesova režija je kot eksplozija filmske domiselnosti. Prisotnost mladega in neustrašnega režiserja se čuti v vsaki sekvenci. Poglejmo le enega izmed neštetih primerov. Mladi Kane se igra v snegu. Kamera se od njega umika in razkrije, da fantka gledamo skozi okno, umika se še naprej in odkrije sobo v penzionu. V njej Kanova starša z gospodom Thatcherjem, ki je postal fantov varuh, odločata o njegovi prihodnosti. Še vedno vidimo fanta, ki se igra v snegu. Postal je majhna figura, ki jo vidimo skozi okno v ozadju, in sploh ne ve, da odrasli v ospredju kadra odločajo o njegovi prihodnosti. Na koncu oče zapre okno. Režiser z enim dolgim premikom kamere spremeni majhnega Charlieja Kana iz osrednje figure prizora v drobceno figuro v ozadju, nemočno in brez vpliva na lastno usodo.
Hitchcockova Vrtoglavica je zapeljiva toliko, kolikor je Kane razburljiv. John Ferguson (Stewart), znan kot Scottie, je detektiv v San Franciscu in se boji višine. Nanj se obrne stari prijatelj z univerze, ki ga sicer že leta ni videl. Zaupa mu posel sledenja njegovi ženi Madeleine (Kim Novak), ki se je začela čudno obnašati. Sledi ji po San Franciscu in odkrije njeno obsesijo s Carlotto Valdez, ki se je sto let prej ubila, tako da je skočila z zvonika. Scottie se zaljubi v Madeleine, a je zaradi svoje vrtoglavice ne zmore rešiti, ko sama skoči z zvonika. Sodna preiskava odloči, da je bila smrt Madeleine samomor, a Scottie se vseeno počuti krivega.
Po živčnem zlomu Scottie zagleda na ulici dekle, Judy, ki je zelo podobna mrtvi Madeleine (tudi njo igra Novakova). Film nam (Scottieju pa ne) razkrije, da gre za isto žensko. Bila je ljubica Scottiejevega prijatelja, ki se je pretvarjala, da je Madeleine, da bi pravo Madeleine mož lahko vrgel z zvonika. Čuti strašno krivdo do Scottieja. V enem najbolj fetišističnih in mučnih ljubezenskih razmerij v zgodovini filma postaneta ljubimca in Scottie jo patološko začne spreminjati v Madeleine. Oblači jo, izbira zanjo šminko in ji ureja pričesko. Na koncu pa tudi Judy pade v smrt z istega zvonika, medtem ko Scottie spet samo stoji in gleda.
Spodrivanje klasične podobe moškega ter razkrivanje mučne heteroseksualne obsesije in fetišizma sta me kot mladeniča motila, zdaj pa se mi zdita najmočnejši prvini tega filma. To je vrhunska uprizoritev razsežnosti moškega fetišizma in ženske pokornosti, grozljive moči občutka krivde in tega, kako krivda enega zaljubljenca hrani občutek krivde drugega.
Pokojni francoski režiser Chris Marker je opazil, da gre v Vrtoglavici za poskus ponovnega ustvarjanja preteklosti. Scottie najprej poskusi ponovno ustvariti preteklost, potem pa se je poskusi osvoboditi, a se preteklost vseeno ponovi in junak v njej obtiči do konca življenja. V zadnjem kadru filma Jimmy Stewart nebogljeno stoji v zvoniku, potem ko je drugič izgubil ljubezen svojega življenja. To je morda najmočnejša podoba popolnega obupa v ameriškem filmu in ena najbolj nepozabnih v kinematografiji na splošno. Pravzaprav gre za dvojno tragičen podvig: ponovno ustvarjanje preteklosti in poskus uničiti identiteto ženske ter jo zamenjati z novo, ki si jo je izmislil moški.

Vrtoglavica je nepopisno lep film, tako vizualno kot zvočno (veliki Bernard Herrmann je napisal glasbo za Vrtoglavico in Kana), ta lepota pa nikoli ni sama sebi namen, ampak izraža umetniško vizijo. Prizor, ki najbolje izrazi Hitchcockovo metodo in posebno genialnost, je tisti v restavraciji, v katerem Scottie prvič vidi Madeleine, žensko, ki jo bo zasledoval. Scottie sedi za pultom in se nagne nazaj, da bi videl Madeleine z njenim možem. Kamera ga zapusti, zajame ves jedilni prostor in se počasi približuje njenemu golemu hrbtu v črni večerni obleki z zelenim ogrinjalom. Šele potem jo vidimo skozi Scottiejeve oči.

S tem zasukom kamere nas Hitchcock vplete v dogajanje. Gre za naš pogled, našo radovednost o Madeleine; delimo Scottiejevo obsesijo. Hitchcock je bil mojster vzbujanja emocij gledalcev. Ta zasuk kamere vzbuja čustva, čeprav nam ni jasno, zakaj je prizor tako zapeljiv. Analiziramo pa šele pozneje.
Če sem v tej izumetničeni tekmi med Hitchcockovim in Wellesovim filmom bolj naklonjen mlademu geniju kot pa starem mojstru, je to verjetno zato, ker vedno, ko gledam Kana, dobim občutek, da ponovno odkrivam ne samo Kana, ampak tudi film na splošno. Šestindvajsetletni Welles in njegov briljantni snemalec Gregg Toland si nista izmislila ne ekspresionističnih rakurzov, niti povečane globinske ostrine v kadru, ravno tako ne filmskega obzornika (ki ima tako pomembno vlogo v filmu), tako kot si D. W. Griffith ni izmislil velikega plana ali kamere, ki se premika. Welles je vse to, tako kot Griffith, sestavil in uporabil na nov ter razburljiv način. Sem prepričan, da je Kane večji film od Vrtoglavice? Ne. Ampak zakaj bi se morali odločiti med tema dvema filmoma? Ta boj med Wellesom in Hitchcockom, ki so ga ustvarili kritiki, ne pa režiserja sama, je boj, ki se odvija na samem vrhu filmske umetnosti.

Andrej Gustinčič