V Lorninem molku (La silence de Lorna, 2008) je mlada Albanka Lorna poročena z zasvojencem Claudyjem, da bi dobila belgijsko državljanstvo. Ko on ne more zdržati več brez heroina, ju ona zaklene v stanovanje in vrže ključ skozi okno. Sleče se in Claudyja objame, čemur sledi izbruh ljubezenske strasti in potrebe po človeški toplini. Prizor je zlasti presenetljiv, ker do takrat Lorna in Claudy nista imela nikakršnega spolnega stika. In še bolj ganljivo je, če vemo, da je to dejanje le oaza človeške toplote.
V njunem zadnjem filmu, Fant s kolesom (Le gamin au vélo, 2011) Samantha, resna mlada ženska posvoji izmučenega in eksplozivnega fantka, ki ga po naključju sreča, ter mu ostane zvesta, čeprav je majhen Cyril nagnjen k nasilnim izbruhom proti sebi kot tudi proti njej. Film se začne s njegovim iskanjem očeta, ki ga je zapustil: sedem minut nenehne, obsesivne otroške energije in upora, ki ga varuhi otroškega doma ne morejo obvladati. Ker se o svoji čustveni povezavi Samantha in Cyril ne pogovarjata, ta nikoli ni povsem pojasnjena. Enostavno je. Brata Dardenne bosta prej dosegla, da skeptik, kot sem jaz, razmisli o nečem, ki mu se lahko reče božja iskra v človeku, kot vse šepetanje, posebni učinki ter posnetki neba, kjer naj bi Bog bival, v Drevesu življenja (Tree of Life, 2011) Terencea Malicka. Pri filmih bratov Dardenne so etične kategorije in čustva upodobljeni v povsem življenjskih likih in življenjskih situacijah, ki pa se iz natančno izdelanega miljeja razraščajo v nekaj univerzalnega.

V izprijenem svetu
Da se filmi dogajajo v izprijenem svetu, se vidi že iz samih zgodb. V sijajnem filmu Obljuba (La Promesse) iz leta 1996 Roger in najstniški sin Igor dajeta v najem umazane in propadle sobe neprijavljenim imigrantom iz Vzhodne Evrope in Afrike. Izkoristijo pa jih tudi za ilegalno delo, med katerim je Afričan Amidu ubit v nesreči. Ta z zadnjimi vzdihljaji zahteva od Igorja, naj poskrbi za njegovo ženo. Toda Roger nesreče ne prijavi. S sinom pokopljeta truplo v betonu in lažeta njegovi ženi Assiti. Še več, Roger pošlje lažni telegram v imenu Amiduja, da bi zmamil Assito v Nemčijo, kjer jo namerava zasužnjiti kot prostitutko.
V Lorninem molku namerava junakinjin rojak Fabio ubiti zasvojenca Claudyja, potem ko si ona dobi svoje dokumente, da bi se lahko kot Belgijka za velik denar poročila z Rusom, ki bi tako prišel do državljanstva. Lorna ga ne posvari, da ga nameravajo ubiti temveč ga pusti umreti. Naslednja na vrsti pa naj bi bila Lorna sama, ki trdi, da je noseča s Claudyjem, in je zato postala nezanesljiva. Tako kot večina junakov filma bratov Dardenne Lorna prevzame določeno poslanstvo, v tem primeru zaščititi svojega in Claudyjevega nerojenega sina ("Tvojega očeta sem pustila umreti. Ti boš živel."). Otroka v resnici ni. Ko Lorna izve, da ni zares noseča, tega ne zmore sprejeti. Tragedija te inteligentne in čedne mlade ženske se izrazi na koncu, ko sama na begu, brez denarja, imetja ali prijateljev obljublja svojemu namišljenemu nerojenemu otroku, da ga bo rešila.

Boj na dnu
Zlo in izprijenost v filmih bratov Dardenne nista abstraktna pojma, ampak neločljiva pojma kapitalizma, ki ustvarja cel razred ljudi, ki kot da ne obstajajo. V Rosetti, canskem zmagovalcu leta 1999, gre za boj na družbenem robu, boj za tisto malo dela, kar se še lahko najde. Ko najstniška Rosetta, ki skrbi za pijano in promiskuitetno mamo, izgubi službo, ker šef zaposli svojega nesposobnega sina, jo zajame gnev in ne pusti se odvleči z delovnega mesta.
V sodobnem filmu težko najdemo bolj brezupen in tragičen trenutek, kot tisti, ko Rosetta objame vrečo moke, kot bi otrok objel starše, in zavpije: "Želim ostati, želim službo, normalno življenje, takšno kot je vaše." To je mučen krik našega časa; boleči izraz človečnosti v sodobnem svetu in stiske v kapitalistični ureditvi, v kateri se človek brez službe počuti razčlovečen. To je krik brezposelnih, ki vzbuja strah tistim, ki še imajo 'normalna življenja', pa se bojijo, da jih lahko vsak čas izgubili.
Ko Rosetta šefu izda sodelavca in edinega prijatelja Riqueta, da ga ta goljufa tako, da prodaja lastne vaflje na delovnem mestu med delovnim časom, je to izdaja na ravni klasične tragedije. "Pod pultom so," pove šefu pred osuplim Riquetem, in to so ene najbolj rezkih besed izdaje, ki jih lahko slišimo v kakšnem filmu. Pred tem ga je Rosetta skoraj pustila utoniti v blatni reki, da bi dobila njegovo službo. Riquetova zvestoba pa je skoraj nadnaravna. Poskus umora in izdaja jo sicer malo omajata, a na koncu vseeno ostane ob Rosetti.

Sama proti vsem
Tisto, kar daje največji užitek v njunih filmih, je to, da se filmska oblika, njun način snemanja filmov, popolnoma prilega njihovi vsebini. Snemanje filmov s kamero iz roke je postalo v kinematografiji povsem sprejeto. Od kinematografije tretjega sveta do hollywoodskih akcijskih filmov. To je pogosto moteči način snemanja, saj vedno pritegne pozornost. Za veliko filmov se zdi, da bili boljši z mirnejšo in fluidno kamero. Pri filmih Jean-Pierra in Luca Dardenna pa je metoda tako na mestu, da si sploh ne morem predstavljati, da bi bili posneti na kakršen koli drugačen način.
Končni prizor filma Obljuba ponazarja magistralen način, kako snemata in kako nam sama postavitev kamere in njeno gibanje dopolnjujeta pomen prizora. Mladi Igor drži svojo obljubo, ki jo je dal ubitemu Afričanu Amiduju. Trudi se skrbeti za Assito, ampak vse do konca ji taji, da je mož mrtev. Na koncu ji na stopnišču postaje podzemne železnice vse prizna.
Kamera se obrača med njenim hrbtom in Igorjem. Ko konča svoje pojasnilo, ona odide. Nato se ustavi in dolgo se gledata. Ona spet odide. On ostane za nekaj minut sam v kadru, zatem ji sledi. Oddaljujeta se od kamere in hodita enakomerno, dokler ne izgineta iz kadra. Ta zadnji prizor je posnet brez rezov, ker bi vznemirili povezavo, ki se je razvila med dvema likoma. Enotnost prostora in časa je tukaj nujna. Način snemanja nam pove tisto, kar moramo vedeti o čustvih, ki so se med njima razvila. Ko ona odide, ji mora Igor slediti, ker je, kot nam kamera pokaže, navezan nanjo. Očeta je pustil zvezanega v garaži. Poti nazaj ni. Tistih par hipov, ko je sam v kadru, nam pokažejo posameznika, ki je svojo pot začel kot hlapec - ki ga prvič srečamo, ko oropa starko na bencinski črpalki, kjer je zaposlen - in postopoma odrastel v pokončnega človeka. V filmu bi bil lahko njegov obraz v velikem planu, ampak to pomeni, da bi film interpretiral prizor namesto nas. Filmi bratov Dardenne zahtevajo aktivno udeležbo gledalca. Kadri nam ne bodo sugerirali, kaj moramo videti. Če smo se pa v film vživeli, to tudi ni več potrebno.
Kakšna usoda čaka Igorja in Assitto, ne vemo. Brata Dardenne sta pesimistična, kar se tiče sveta okoli nas. Verjameta pa v moč posameznika, da sebe dvigne skozi poslanstvo. To poslanstvo sta zvestoba in neizgovorjena ljubezen do nekega sočloveka.
Andrej Gustinčič