Pedro Almodóvar je brez dvoma najuspešnejši in najbolj prepoznaven španski filmar svoje generacije, poleg Luisa Buñuela pa najverjetneje največji španski režiser vseh časov. V svojih filmih zapletene zgodbe, pogosto prepletene po nenavadnem spletu naključij, pripoveduje v obliki tragikomičnih melodram, pa tudi kriminalk, v katere vpleta elemente popularne kulture, glasbe, piker humor, močne barve in bleščečo, pogosto že kar kičasto scenografijo.

Med temami, s katerimi se Almodovar najpogosteje ukvarja, so sla, strast, družina in (spolna) identiteta. V središču njegovih filmov, ki uživajo kultni status po vsem svetu, sam režiser pa je postal pomemben lik svetovnega filma, so močni ženski liki in/ali transseksualci.

Starši so upali, da bo postal duhovnik
Pedro Almodóvar Caballero se je rodil 24. septembra 1949 v podeželskem mestecu Calzada de Calatrava v provinci La Mancha, v vetrovnem ravninskem območju, ki ga je na zemljevid postavil že Cervantes z Don Kihotom. Odraščal je kot eden izmed štirih otrok - ima brata in dve sestri - v revni kmečki družini. Njegov oče Antonio Almodóvar, ki je komaj znal brati in pisati, je večino svojega življenja prevažal sode vina na mulah, njegova mati Francisca Cabalerro pa je sina Pedra vzgojila v nekakšnega "opismenjevalca vasi", bral in pisal je tudi pisma za vaščane.

Ko je bil Pedro star osem let, ga je družina poslala na šolanje v verski internat v Caceresu v Extremaduri na zahodu Španije, kajti upali so, da bo nekoč postal duhovnik. A so se zelo ušteli, kot je pokazal čas ... Medtem ko v Almodovarjevi rodni Calzadi ni bilo kina, so ga v Caceresu imeli. "Kino je postal moje pravo šolanje, veliko bolj kot tisto znanje, ki so mi ga vcepljali duhovniki," je povedal režiser v nekem intervjuju. Prav leta v katoliškem internatu, kjer naj bi se dogajale tudi spolne zlorabe fantov, naj bi ga navdihnile za film Slaba vzgoja (2004), za katerega je scenarij pisal kar deset let.

Dopoldne tajnik, popoldne umetnik
Almodóvar se je v nasprotju z željami staršev konec 60. let preselil v Madrid. Želel si je postati filmski režiser, a za to ni imel denarja, poleg tega pa so pod Francovo diktaturo ravno takrat zaprli nacionalno filmsko šolo, tako da je Pedro postal samouk. Za preživetje je opravljal številna dela, med drugim je prodajal predmete na slovitem madridskem bolšjem trgu El Rastro, pozneje se je redno zaposlil pri španskem nacionalnem telekomunikacijskem podjetju Telefonica, kjer je 12 let delal kot administrator. Ker je bil v službi samo do treh popoldne, je ostanke dneva izkoristil za tisto, kar ga je resnično zanimalo.

Razcvet talentov v madridski alternativi
Na začetku sedemdesetih let so ga začeli zanimati eksperimentalni filmi in gledališče. Sodeloval je pri avantgardni gledališki skupini Los Goliardos, kjer je prvič poklicno stal na odru in spoznal Carmen Mauro, svojo poznejšo muzo. Risal je tudi stripe in pisal članke ter zgodbe za številne kontrakulturne revije.

Cvetoča madridska alternativna kultura je postala popolno okolje za razcvet Almodovarjevih talentov: postal je ključna figura v družbenem gibanju La Movida Madrileña (madridsko gibanje), kulturni revoluciji, ki je sledila po padcu Francovega režima. Skupaj s Fabiem McNamaro je ustanovil glamrockerski duet, ki je izvajal parodije. Izdal je novelo Fuego en las entrañas (Ogenj v notranjosti), pod psevdonimom Patty Diphusa je objavljal članke v pomembnih časopisih in revijah, tudi v osrednjem španskem časniku El Pais. Njegove zgodbe so pozneje izšle v kompilaciji El sueño de la razón (Sanje razuma).

Od kratkih filmov do oskarja
Na začetku 70. so začeli prikazovati prve Almodovarjeve kratke filme, posnete s kamero super-8. Do konca 70. so postali stalnica nočnega življenja v Madridu in Barceloni. Ti kratki filmi so imeli odkrito seksualno tematiko in bili so brez glasbene spremljave. "Predvajal sem jih v barih, na zabavah ... Glasbene podlage nisem mogel dodati, ker je bilo to zelo težavno. Magnetni trak je bil zelo slabe kakovosti, zelo tanek. Spominjam se, da sem v Madridu zaslovel ravno zato, ker filmi niso imeli zvoka, na kaseti sem predvajal glasbo, sam pa sem posojal glas vsem likom, pesmim in dialogom," je nekoč povedal Almodovar.

Po štirih letih snemanja kratkih filmov v formatu super-8 je Almodovar leta 1978 posnel svoj prvi celovečerni film z naslovom Folle, folle, fólleme, Tim (Fukaj, fukaj, fukaj me, Tim). Posnel je tudi svoj prvi kratki film v 16-mm formatu, Salome, kar je bil njegov prvi stik s poklicnim svetom filma. Osrednja igralca filma Carmen Maura in Felix Roateta sta ga spodbujala, naj posname celovečerni film v tem formatu in mu pomagala zbrati denar za financiranje tega, kar je pozneje postal film Pepi, Luci, Bom y otras chicas del montón. Z mlajšim bratom Agustinom sta konec 80. let ustanovila filmski produkcijsko hišo El Deseo, ki se je podpisala pod skoraj vse Pedrove filme. Ostalo je zgodovina.

Almodovar in njegove muze
Leta 2002 je Almodovar dobil oskarja za izvirni scenarij za film Govori z njo, bil pa je nominiran tudi za zlati kipec v kategoriji režije. Vloga v filmu Vrni se iz leta 2006 je prinesla nominacijo za najboljšo glavno žensko igralko tudi Penelope Cruz, Almodovarjevi muzi, ki je z režiserjem sodelovala v filmu Zlomljeni objemi (2009). Gre za zgodbo slepega scenarista, ki je pred leti v prometni nesreči izgubil vid in ljubezen svojega življenja. Od tedaj živi in dela pod psevdonimom, saj je njegova prvotna identiteta umrla z ljubljeno osebo.

Cruzova je morda ta hip najaktualnejša ali prepoznavna med Almodovarjevimi muzami, med katere pa se uvrščajo še številne velike španske igralke, kot so Victoria Abril, Blanca Portillo, Rossy De Palma, Lola Duenas, Cecilia Roth, Marisa Paredes ...
Po Zlomljenih objemih je Almodóvar v kinematografih gostoval še dvakrat: leta 2011 se je spomnil na svojega starega varovanca iz labirinta strasti, Antonia Banderasa, in mu zaupal glavno vlogo v kriminalki Koža, v kateri živim. Dve leti pozneje se je s kričečo, glasbeno, absurdno komedijo Ljubimci nad oblaki (Amantes pasajeros) vsaj na videz vrnil k nekaterim temam, ki jih je načenjal že v osemdesetih.

Almodovar ne skriva svoje homoseksualne usmerjenosti in slovi tudi po tem, da je elemente podtalne in gejevske kulture uvedel v konvencionalne oblike filma s privlačnostjo za širok krog občinstva, s čimer je preobrazil dojemanje španskega filma in Španije na splošno.