Čeprav se je najprej posvetila fotografiji, je 27-letnico na koncu vseeno premamil film. V prvencu z naslovom Palo Alto igrata Emma Roberts (ja, priimek ni naključje, saj je nečakinja slavne hollywoodske prvokategornice Julie) in Jack Kilmer (še enkrat ja, ne gre za naključje, gre za sina Vala Kilmerja). Kot piše Independent, je svet res majhen, ko si član hollywoodske elite.

Ravno družinske povezave in zveze so najmlajši filmarki v družini Coppola omogočile, da se je srečala še z enim članom hollywoodske srenje, Jamesom Francom. Ta se je podpisal pod kratke zgodbe o kalifornijskih srednješolcih, na katerih temelji njen film. Kot je pojasnila Gia, ga je nekega dne najprej popoldne srečala v trgovini, zvečer pa še na zabavi, kjer "naju je nekdo predstavil". Ta nekdo sicer ni bil kar nekdo, temveč njena mati Jacqui de la Fontaine.

Oče mlade režiserke je bil Gian-Carlo Coppola, ki pa ga ni nikoli spoznala, saj se je še pred njenim rojstvom smrtno ponesrečil v nesreči s čolnom. Tudi zato so jo poimenovali Giancarla, sama pa se je vedno predstavljala kot Gia, saj je ugotovila, da Američanom izgovarjava njenega italijanskega imena povzroča obilico preglavic.

"Ona je kot velika sestra"
Njen režijski prvenec kaže, da je nanjo bolj kot dedek, slavni Francis Ford Coppola, vplivala teta Sofia. "Ona je kot velika sestra. Zelo sem povezana s svojo družino, zelo pomembno je, da imamo tesne odnose, da si vzamemo čas za skupno druženje, še posebej med prazniki," razkriva svoje videnje družinske povezanosti.

Še vedno odkriva dedkove filme
Kot je pojasnila, v nasprotovanju s pričakovanji večine, dejansko ni videla večine dedkovih filmov, razlog za to pa je zelo preprost: na družinskem posestvu družine Coppola v vinorodni dolini Napa, kjer je delno odraščala, so namreč že vsi večkrat videli njegove filme. "Še vedno nisem videla njegovega prvega filma You're a Big Boy Now," priznava. "Ima veliko skrivnih filmov, ki jih je naredil, ko je bil še mlajši, in rada bi se dokopala do njih. Med njimi so tudi kratki filmi, ki jih je naredil na kolidžu. Vedno je nekaj počel," pravi o dedkovi bogati filmografiji.

Delo v baru kot alternativa fotografiji
Preden je srečala Franca, je ravno končala triletni študij fotografije na kolidžu Bard pod vodstvom priznanega fotografa Stephena Shora, a je bila po zaključku kar malo izgubljena. Vmes je sanjala celo o karieri pomočnice točajke. "Poliraš kozarce za točaja in nosiš ven smeti. Nekaj časa sem želela biti točajka." Kot piše Independent, bi verjetno tudi pri tem blestela, saj je zelo družabna, in v nasprotju s svojo teto bolj odprto odgovarja na novinarska vprašanja. Na vprašanje, ali je bilo delo v baru znak uporništva, odgovarja nikalno. "Ne. Moja družina me je pri tem zelo podpirala. Bila sem preprosto negotova, kaj želim od kolidža in fotografija se je zdela že malo mimo. Hotela sem početi nekaj popolnoma drugačnega."

Še vedno rada dela koktajle, a priznava, da ji pomnjenje receptov ne gre prav dobro. V skladu z družinsko tradicijo so leta 2012 po njej poimenovali vino. Pridelavo vina rada primerja s snemanjem filmov: "Tu so vsi ti različni dejavniki, ki jih moraš preveriti, oblikovanje, okušanje, marketing ..."

Pred prvim dolgometražnim filmom je Coppola posnela tudi številne videe in kratke filme za različne modne znamke, in ravno v teh je čutiti vpliv Sofie Coppola. Tudi v Palu Altu, podobno kot Sofia Coppola v svojih zgodnjih filmih, raziskuje skrbi najstnikov, predvsem najstnic, in njihov prehod v odraslost. Glavna razlika pa je, da se želijo njeni liki aktivno vpeti v svet in se ne dolgočasiti. "Gre za tisti občutek, ko si mlad in brezciljen in skušaš artikulirati svoja čustva," pravi Gia Coppola. "Toliko hormonov je vključenih pri tem. Ko se zaveš, da so tudi tvoji starši (samo) človeška bitja in da imajo svoje težave in niso zgolj samo avtoriteta."

V ospredju filma, ki so ga premierno pokazali na 70. beneškem filmskem festivalu, je April, najstnica, ki ji je všeč njen sošolec Teddy, čeprav je čudak. Lažje naveže stik s svojim trenerjem nogometa (igra ga James Franco), pri katerem dela tudi kot varuška njegovega otroka. Neobičajno za ameriške filme se April nauči lekcijo iz lastnih napak, pri tem pa zgodba ne zapade v klišeje.

Prvič na filmski festival z Jamesom Francom
Franco ji je po prvem srečanju poslal svoje kratke zgodbe, ki so pozneje izšle v knjižni obliki, in bila je navdušena nad njimi. V njej se je takoj prebudila želja po filmski upodobitvi zgodb, a se tega ni želela lotiti sama. "Zelo tvegano je vzeti knjigo kratkih zgodb in jo postaviti na veliko platno." Franco ji je bil v izjemno veliko pomoč in jo je vodil skozi celoten proces, dejansko je postal njen mentor. O tem priča tudi dejstvo, da je, čeprav je dejansko odrasla na snemanjih filmov, prav v njegovi družbi prvič obiskala katerega izmed filmskih festivalov. Leta 2013 sta se udeležila Sundancea. "James mi je želel pokazati, kako je na filmskem festivalu. Iti na festival z njim je prava norija. Predstavljal je dva filma, tam sva bila dva dni in bila pokonci 24 ur na dan."