38 let je že minilo od trenutka, ko se je moral zadnji album džezovske ikone posloviti od ameriške lestvice najbolje prodajanih albumov. To je bil album Ella, po izidu katerega leta 1969 se na Billboard ni uvrstila nobena zbirka posnetkov Elle Fitzgerald več. Pevka, ki so jo klicali tudi prva dama petja (First Lady of Song), bi 25. aprila praznovala 90. rojstni dan. Ob tej priložnosti je izšla kompilacija Love Letters from Ella, s katero se Fitzgeraldova očitno vrača med najbolj poslušane ameriške pevke, saj je album pristal na 2. mestu džezovskih albumov, na 'splošno' lestvico albumov pa je stopil na 97. mesto.
Džez na vrhu lestvice - popolnoma nemogoče97. mesto se sicer sliši kaj skromno, vendar je treba spomniti, da se posnetki Elle Fitzgerald tudi v obdobju njene absolutne vladavine med džezovskimi pevkami niso nikoli uvrščali povsem pod vrh. Ljudje pač ne poslušajo džeza oziroma zvrsti, za katero nekateri zasmehljivo pravijo, da združuje več avtorjev glasbe kot poslušalcev; pri tem pa mislijo na razširjenost za neuko uho nadležne džezovske improvizacije, pri izvajanju katere je zares vsak glasbenik tudi avtor. Kljub 'obsojenosti' na 'taborjenje' med 60. in 200. mestom Billboardove lestvice albumov - drugače je bilo seveda z džezovsko lestvico, katere vrh je Elli uspelo osvojiti več kot enkrat -, pa je Ella Fitzgerald vendar ena od maloštevilnih džezistk, ki jo poznajo tudi tisti, ki nikoli ne pomislijo, da bi prisluhnili džezu.
'Oglas' za javno hišo
Zgodba Elle Fitzgerald precej spominja na zgodbo o vzponu kakšne prave rockerice stare šole. Po izgubi matere in ljubljene polsestre je namreč Ella skoraj zatavala v pogubo. Njene ocene v šoli so bile porazne, pogosto je izostajala od pouka in v nekem trenutku se je znašla celo v službi lepega dekleta, ki privlači goste v bordel. Pa tudi mafijci niso bili nekaj, kar bi poznala le s filmskega ekrana. Z ulice je Ello 'odvlekla' policija in poslali so jo v poboljševalnico, od koder pa je kar malo pretirano živahno dekle pobegnilo.
Ella, ki je tedaj še sanjala o karieri plesalke, pa se je zdaj odločila za razumnejšo pot. Glasba jo je mamila že kot dekletce. Rada je prisluhnila Louisu Armstrongu, Bingu Crosbyju in skupini The Boswell Sisters in sedemnajstletna se je odločila, da se jim pridruži kot stanovska kolegica. Na uveljavitev ji ni bilo treba dogo čakati. Že kmalu po njenem pevskem debiju na enem od džezovskih večerov ljubiteljskih glasbenikov v dvorani Apollo Theater v New Yorku je Ella postala ena najbolj zaželenih džezovskih pevk.
Umetnost kovanja nesmiselnih besed
Bila je priljubljena, ni pa še bila nekaj zares izjemnega. Ključni dogodek v karieri Elle Fitzgerald je bil verjetno preobrat na džezovski sceni - sredi štiridesetih je priljubljenost swinga upadala in v vlogi najbolj trendovske glasbe ga je zamenjal be-pop. Elli prehod med slogoma ni delal težav; nasprotno, z nastopom novega sloga je razvila svoj prepoznavni slog petja. Tega je zaznamoval tako imenovani scat singing (izraz bi lahko prevedli pokajoče petje), ki pomeni vokalno improvizacijo oziroma uporabo glasu kot glasbila prek izvabljanja množice nesmiselnih besed in zlogov. Nekaj v smislu: bippity-bippity-doo-wop-razzamatazz-skoobie-doobie-bee-bop-a-lula-shabazz ...
Nihče ji ni bil kos v nizanju nenavadnih glasov in prepoznavnost je Elli Fitzgerald prinesla tudi dve visoki državni priznanji - nacionalno medaljo umetnosti (National Medal of Art) in predsedniško medaljo svobode (Presidential Medal of Freedom). Obenem pa je ravno ta za glasilke izjemno naporna tehnika petja počasi načenjala Ellin glas, zaradi česar se je pevka po 50-letni karieri sredi osemdesetih počasi umaknila z odrov. Albumi pa so izhajali še naprej in izhajajo tudi še enajsto leto po pevkini smrti.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje