Slavni kitarist je v Ljubljani nastopil pod pokroviteljstvom španske ambasade in Instituta Cervantes, sicer pa v sklopu svetovne turneje, ki jo je 8. februarja začel v Splitu. Nazadnje smo De Lucío v Ljubljani lahko slišali leta 2004, v okviru 52. Poletnega festivala v avditoriju Križanke.

Glasba mu je bila položena v zibelko
Andaluzijski virtuoz, ki se je v Algecirasu v Gibraltarskem zalivu rodil kot Francisco Sánchez Gómez, izvira iz glasbene družine: njegova oče in brat sta bila kitarista flamenka, brat Pepe se jima je pridružil kot pevec flamenka. Paco se je kitare začel učiti pri petih leti, pri enajstih je prvič javno nastopil na lokalnem radiu, leto zatem pa je osvojil še posebno nagrado na mednarodnem tekmovanju Jereza de la Frontera. Kot nadpovprečno nadarjenega glasbenika ga je k sodelovanju povabil plesalec flamenka Jose Greco.

Pozneje ga je Greco predstavil Sabicasu, takrat prvemu kitaristu flamenka, ki si je lahko privoščil lastno svetovno turnejo. Legendarni kitarist je Pacu svetoval, naj vedno išče svoj izrazni slog igranja, in to se je fantu vtisnilo v spomin - pozneje je namreč s svojim načinom igranja spremenil vlogo kitare v klasični tradicionalni flamenkoglasbi. De Lucía je razširil polje tradicionalnega igranja flamenkokitare - prej so jo uporabljali le kot spremljevalni inštrument pevcu, on pa mu je dodal močne melodične in osebno izpovedne motive, posodobil tehniko ter kitaro postavil v ospredje. V svoji dolgoletni karieri je sodeloval s priznanimi glasbeniki, kot so John McLaughlin, Larry Coryell, Chick Corea in drugi, vsi pa se verjetno še spomnimo uspešnice Have You Ever Really Loved A Woman?, ki sta jo z Bryanom Adamsom leta 1995 posnela za film Don Juan DeMarco, in nedavnega filma Vicky Cristina Barcelona Woodyja Allena, v katerem prav tako lahko slišimo njegovo igranje.
Leta 1968 je spoznal Camarona de la Islo, enega najboljših pevcev flamenka. Rezultat njunega sodelovanja je več kot deset posnetih plošč. Njun album Potro de Rabia y Miel (1991) je bil zadnji, saj je Camaron umrl že leto pozneje.

Nikoli ni prepozno
Iz Pacovih posnetkov s sekstetom, kjer sta sodelovala tudi njegova brata Ramón in Pepe, so nastali številni znani albumi, denimo La Fabulosa Guitarra de Paco de Lucía, Fantasia Flamenca, Fuente y Caudal, Almoraima in Zyryab. Morda je vredno omeniti, da se do leta 1991, ko naj bi interpretiral Concierto de Aranjuez Joaquína Rodriga, nikoli ni naučil brati notnih zapisov (Rodrigo je pozneje izjavil, da ni njegove kompozicije še nihče odigral tako briljantno).

Kljub vsem posodobitvam, ki jih je vpeljal s svojim ustvarjanjem, pa se De Lucía nikoli ni odrekel tradicionalni glasbi svojih andaluzijskih prednikov. To je dokazal z albumom Interpreta a Manuel de Falla, ki ga je leta 1980 posvetil klasičnemu skladatelju in oboževalcu flamenka Manuellu de Falli. Sedem let pozneje je Paco z albumom Siroco zaznamoval svojo vrnitev h koreninam čistega flamenka.