Omar Sosa, ki je sklenil 48. izdajo festivala, velja za enega bolj inovativnih nadaljevalcev afrokubanskega izročila. K temu nazivu so bržkone pripomogle nominacija za grammyja, nagrada BBC-ja za glasbe sveta in življenjska nagrada za prispevek k razvoju latinskoameriške glasbe v ZDA. Del njegovega tria je tudi Julio Barreto, ki je s ploščo Iyabó postavil nov mejnik v tolkalskih standardih afro-kubanske glasbe. Z nami je spregovoril o življenju in delu na Kubi, o jorubščini in še čem.

Prihajate iz Kube, ki slovi predvsem po svojem socialističnem voditelju Fidelu Castru. Na Kubi imate veliko dobrih glasbenih šol in konzervatorijev, v katerih so znanje nabirali številni znani glasbeniki. Obenem pa je večina glasbenikov emigrirala v ZDA, vi, na primer, ste se ustalili v Švici. Kako to?
Menim, da ima glasba univerzalen značaj in ni odvisna od družbenega sistema. Zato veliko glasbenikov emigrira. Jaz sem v Švico emigriral že pred petnajstimi leti.

Tam ste tudi posneli vaš prvi in z vseh strani dobro sprejet album z naslovom Iyabó. Kako je bilo snemati album afro-kubanske glasbe na tujih tleh?
No, glasba ne izpolnjuje nikakršne funkcijo, recimo religiozno, ki bi morala iti z roko v roki s kontekstom, v katerem je ustvarjena. V tem primeru je šlo za mešanico različnih kultur - vzeli smo elemente kubanske folkorne glasbe in džeza, v njem se kaže veliko različnih glasbenih usmeritev, fusion, in podobno. Nekoliko v šali rečeno, je bila Švica popoln kraj za tovrstno snemanje, saj velja za nevtralno državo. (smeh)

Od kod pa sploh pomeni ime Iyabó?
V jorubščini, jeziku enega izmed afriških plemen, beseda iyabó pomeni rojstvo.

Pred nekaj leti si igral tudi v skupini slavnega pianista Gonzala Rubalcabe. Kako si sploh pristal pri Gonzalu in kako je bilo zasesti bobnarski stol bobnarske ikone, kot je Horacio "El Negro" Hernandez (nekdanji bobnar, op. a.)?
To je bil resen kompromis po tako dobrem bobnarju, kot je Horacio. Zadolžiti se za izbiro novega bobnarja ni bilo lahko. Vseeno pa je to bila lepa izkušnja. 10 let sem igral z Gonzalom in po tako dolgem času mislim, da je bilo dovolj. Še vedno pa sva seveda dobra prijatelja.

Danes boš nastopil z Omarjem Soso. Lahko poveš kaj več o vajinem sodelovanju?
Poznava še že več let, še iz šolskih časov - v določenem obdobju sva namreč skupaj študirala.

Nocoj bo na finalu 48. Jazz festivala Ljubljana nastopil tudi Steve Coleman, s katerim ste prav tako že sodelovali v preteklosti.
Ja, to je bil en projekt, le nekaj turnej. To je bilo točno pred desetimi leti. Hja, čas teče zelo hitro. Še vedno se vidiva na kakšnih dogodkih, saj oba igrava po vsem svetu.

Standardno vprašanje: kako odgovarjate na kritike? O vas krožijo govorice o enem najboljših bobnarjev afro-kubanske glasbe.
Jaz ne razmišljam o teh stvareh, ne zahajam v polje kritikov in novinarjev. Jaz opravljam le glasbeno funkcijo, ki je, da to delo opravljam po svojih najboljših močeh. Vseeno pa se iz srca zahvaljujem tako pozitivnim kot tudi negativnim kritikam.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?
Ogromno delam na drugih projektih. Ravno zdaj, takoj po projektu, že pripravljam naslednji projekt, ki se imenuje Life and rythm. Delam tudi na svojem tretjem albumu, ki je oz. bo čisto drugačen od prejšnjega. Včasih sodelujem z Chicom Freemanom, ki ima svoj latin-džezovski projekt, prav tako tudi predavam v eni izmed glasbenih srednjih šol. Z Omarjem Soso v Švici nastajajo še dodatni projekti - afro- in latindžez. Imam pa še mnogo drugih projektov, ki pa so za zdaj še sporadični, kaotični oziroma v nastajanju.

Jernej Sobočan