Sorodna novica Pester repertoar skladb svetovne zakladnice in dela sodobne slovenske glasbene ustvarjalnosti

Lio Kuokman je mlad kitajski dirigent, umetniški vodja Mednarodnega glasbenega festivala v Makavu, rezidenčni dirigent Hongkonškega filharmoničnega orkestra in vse bolj aktiven tudi v Evropi, kar potrjuje tudi s prevzemom položaja šefa dirigenta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, s katerim danes začenja cikel Kromatika. Kuokman je študiral na Hongkonški akademiji za uprizoritvene umetnosti, na Šoli Julliard, Curtis inštitutu za glasbo ter Konservatoriju Nove Anglije. V ZDA je sodeloval z Detroitskim simfoničnim orkestrom in dve leti deloval kot asistent dirigent pri Simfoničnem orkestru iz Philadelphie. V Evropi je med drugim nastopal z Dunajskimi simfoniki in Nacionalnim orkestrom Toulouškega Kapitola.

Po dveh nastopih orkestra in Kuokmana, prvem gostovanju ob koncu leta 2022 in vrnitvi v začetku letošnjega leta je sledila odločitev o trdnejšem sodelovanju in mladi dirigent je kot šef dirigent nasledil Rossena Milanova, ki je to mesto zasedal pet let. Kuokman se veseli, da lahko nadgradi dobro vzdušje s koncertov v zadnjih letih s štirimi koncerti v aktualnem abonmajskem ciklu Kromatika: "Zelo sem počaščen in vesel, da imam lahko te glasbenike zdaj za svoje kolege. Ko smo se pred dvema letoma prvič srečali in začeli vaditi, mi je bila takoj všeč energija, muzikalnost, kako skupaj poslušamo in oblikujemo glasbene fraze, skratka: skupno muziciranje. Zato sem vesel, da bom zdaj večkrat na leto v Sloveniji in pripravljal različne programe."

Dirigent in pianist
Decembra leta 2022 je Kuokman s Simfoniki zaigral tudi kot pianist, solist v Gershwinovi Rapsodiji v modrem (Rhapsody in Blue). Igriva interpretacija, v kateri si je Lio vzel tudi nekaj ustvarjalne svobode, je bila ena najbolj atraktivnih izvedb sezone. Že takrat je razložil, da ob dirigiranju zadnje desetletje le redko nastopi kot pianist in temu nameni le dva ali tri koncerte v sezoni. Na vprašanje, ali bo kot šef dirigent izbral tudi programe, v katerih bi lahko tudi sam igral, odgovori "Seveda bi to rad ponovil ali pa pripravil programe komorne glasbe s člani orkestra. Pri tem sem v resnici zelo selektiven in običajno igram z orkestri, s katerimi sem si zelo blizu, in še to samo nekajkrat na sezono."

Kuokman je glasbeno pot začel kot pianist in v času študija kot solist celo nastopal z orkestrom, ki mu je dirigiral En Šao, šef dirigent Simfonikov med letoma 2006 in 2018. Vendar pa je orkester njegova prva glasbena ljubezen: "Nikoli nisem nehal sanjati o tem, da bi postal dirigent. Ko se zbere 60, 70 ali več ljudi in na odru nekaj ustvari, oblikuje svoj glas, ko se medsebojno poslušajo in navdihujejo, je to nekaj čarobnega. Igranje klavirja v resnici razumem kot način, kako pogledati v glasbo. Tudi kot pianist večinoma ne igram solistično, ampak komorno glasbo, z drugimi glasbeniki. Na ta način sem se tudi naučil poslušati zvočnosti drugih glasbil. To mi je pomagalo, da sem se pomaknil k dirigiranju. Za dirigenta premiki taktirke in nakazovanje gest niso najpomembnejši. Glavno je, kako ustvariš glasbo, pripraviš glasbenike za skupno igro, da ustvarijo skupne fraze in zvočnosti, ki jih je skladatelj imel v mislih."

Iskanje vznemirljive izvedbe
Naloge šefa dirigenta orkestra so predvsem v tem, kako s pogostejšimi nastopi in snemanji ter s sooblikovanjem sezon razvija glasbeno zasedbo in njeno identiteto. V ozadju teh odločitev pa se skriva tudi pomemben razmislek o razvoju občinstva, negovanju stika s poslušalci in nagovarjanja mlajših. Kuokman pri tem izhaja predvsem iz samih izvedb: "Najprej bi si želel bolje razumeti to mesto in družbo ter ugotoviti, kaj točno ji lahko še ponudimo. Mislim, da se občinstvo klasične glasbe ne zmanjšuje, kot pogosto slišimo, ampak ima predvsem na voljo veliko možnosti, na katerem koncertu preživeti večer. Za nas je najpomembnejše, da ohranjamo najvišjo raven izvedbe, pripravljamo vznemirljive izvedbe, s katerimi se povežemo z občinstvom. Mlajši poslušalci imajo klasično glasbo za preveč resno, ampak z mladimi, nadarjenimi solisti in njihovim načinom igre in energijo se mladi obiskovalci lažje poistovetijo. Klasična glasba nikakor ni preresna, pomembno pa je, kako jo predstavimo."

V programskih izbirah Lio Kuokman stavi na raznolikost: "Rad imam različne vrste glasbe. Bernstein je dejal, da zvrsti ne obstajajo, je glasba lahko le dobra ali slaba. Rad imam sodobno glasbo, včasih sem pogosto sodeloval z ansambli za novo glasbo, rad imam obdobja klasicizma, romantike, blizu so mi francoski skladatelji. Za vsak program sem izbral veliko simfonično delo, na primer Brahmsovo Drugo, Saint-Saënsovo Tretjo, ''orgelsko'' ali Sibeliusovo Drugo simfonijo, ta pa združujemo z nastopi mladih, nadarjenih solistov, kot sta violinist Luka Faulisi ali pianistka Yeol Eum Son. Na programe smo uvrstili tudi slovenske skladatelje." Izhaja tudi iz lastne izkušnje delovanja v različnih okoljih, kjer je prihajal v stik z različnimi tradicijami glasbe in njenega izvajanja. Rojen je bil v času, ko je bil Makav še pod portugalsko upravo, odraščal je v kitajskem okolju pod možnim zahodnim vplivom, študiral v ZDA, vedno pa je veliko potoval: "Ves čas vsrkavam izkušnje različnih orkestrov, mest, kultur. Moj profesor na Curtisovem inštitutu je bil nemški dirigent Otto-Werner Mueller, ki je študiral z Richardom Straussom, bil je prijatelj Hindemitha, Stravinskega. Srečen sem lahko, da so me v življenju usmerjali ljudje, kakršen je bil on."

Začetek s simfonijo (p)osebnega pomena
Uvodne koncerte cikla Kromatika tradicionalno začne domača ustvarjalnost in ob tej priložnosti bo orkester počastil slovenskega skladatelja Alda Kumarja ter le nekaj dni po njegovi 70-letnici izvedel skladateljevo zgodnje simfonično delo Čelo Alp iz leta 1982, ki z bogatim tonskim jezikom programsko opisuje pogled na pročelje Alp. Okolje je zaznamovalo tudi glasbo Johannesa Brahmsa, ki je svojo Drugo simfonijo poleti leta 1877 skladal na Koroškem, v Porečah, ob severni obali Vrbskega jezera.

"Rekel bi, da je ta program zelo raznolik. Uvodna skladba Alda Kumarja je zelo ekstremna. Na nekaterih mestih zapiše štirikratni forte, orkester mora igrati glasno, kot le zmore, naslednji trenutek pa sledi najmehkejša zvočnost. Skrajnosti so predvsem v zvočnih razmerjih. Brahmsova Druga simfonija je – in s tem se nekateri morda ne strinjajo – najbolj sončna, poletno topla Brahmsova simfonija. Tu pa je še Šostakovičev koncert za violončelo."

Kuokman se s slovensko glasbo srečuje prvič, veliko tesnejši stik pa ima razumljivo z Brahmsovo Drugo simfonijo, ki jo rad omenja kot glasbo, ki ga je ključno zaznamovala: "Nisem je uvrstil na prvi koncert v vlogi šefa dirigenta prav iz tega razloga, ampak lahko povem, da je bila to prva skladba, ob kateri sem vzljubil klasično glasbo. Imel sem štiri leta in pol in v Makavu smo imeli orkester, sestavljen predvsem iz portugalskih glasbenikov, ki so nastopili enkrat na mesec. Tisti večer sem bil verjetno najmlajši poslušalec v dvorani in na sporedu je bila Brahmsova Druga. Ko sem jo poslušal, sem se zaljubil v glasbo, v orkester. Zato sem začel učenje klavirja. Ognjevitost, ki sem jo izkusil ob poslušanju tistega koncerta, me spremlja še danes. In tudi zato ne razumem ljudi, ki pravijo, da klasična glasba ni za mlade ljudi. Vse je odvisno od tega, ali navežemo stik s poslušalcem. Takrat se zgodi nekaj neponovljivega."