Prevpraševanje o družbi, ki jih obdaja, generaciji, ki jim pripadajo, je sprožil ustvarjalni tok zasedbe Ludovik Material, ki so svoja občutja zaokrožili na albumu Model Generation.

Trio je med snemanjem doživel kadrovske menjave, v zasedbo je prišel nov bobnar Jaka Berger, ki je nadomestil Jerneja Korena (tudi člana ŠKM Bande). Tudi zaradi kadrovske zamenjave so na albumu začrtali zvok, ki ga predstavljajo na odru. Večji je poudarek na živih inštrumentih. Več prostora pa je tudi prepuščeno kitarskim inovacijam Matije Dolenca.

"Ko smo začeli, nisem imela pojma o petju in sem zato uporabila stvari, ki sem jih znala, torej recitiranje, osnovne melodije, kričanje, piskanje, vse, kar se mi je zdelo uporabno. Vmes so se zgodili premiki, začelo me je zanimati, kaj vse še lahko naredim z vokalom," je povedala v pogovoru za MMC vokalistka Tina Perić.

Ludovik Material se najbolje znajdejo na transžanrskem križišču: med postpankom, elektroniko, rokom in eksperimentiranjem. In ta drugačnost jih dela zanimive tudi za tuje občinstvo.

Več o novem albumu in njihovem pogledu na domače glasbeno prizorišče si lahko preberete spodaj.

Manifest česa je album Model Generation?
TP: Manifest našega pogleda na našo generacijo.
Po eni strani je album kritičen, po drugi se lotevate tematik na neposreden način. Od kje ideja za koncept?
TP: Prišel je spontano. Veliko besedil govori o zameri do naše generacije. Hkrati tudi do sebe. Ko je nastalo besedilo za skladbo Model Generation, sem spoznala, da jih večina govori o odgovornosti naše generacije, da stvari premaknemo. Ideja, da gre za vzorno generacijo, – ne v dobesednem smislu - ampak v smislu, da smo mokre sanje vsake oblasti, je nastala skozi razmišljanje o sebi in svojih vrstnikih.

Veliko eksperimentirate. Če se za začetek posvetimo samo kitarskim delom, ki na trenutke zvenijo kot bas linije, na kaj ste bili najbolj pozorni, ko ste delali glasbeno dopolnilo za besedila?
MD: Zelo spontano. Takoj lahko slišiš, kaj ustreza basu na matrici oz. če je najprej kitarski del, kaj lahko z njim narediš glede na matrico. Temu primerno tudi stisneš kakšno pedal, ki spremeni zvok kitare na način, da postane bolj podoben basu.
Koliko časa je nastajal album?
TP: Predolgo (smeh).
MD: Skladbe so nastajale kakšni dve leti.
TP: Vmes smo sodelovali še v dveh predstavah (Gremo vsi! In Škrip.inc), ki sta malce upočasnili snemanje in ustvarjanje skladb. Zamenjali smo bobnarja, ampak če so druge stvari zavirale proces, ga Jaka ni. Takoj se je vklopil v skupino in z nama posnel nov material.
Jaka, kako je bilo "vskočiti" v postavljeno zasedbo?
JB: Po eni strani zelo lahko, ker smo se povezali prek predstave. Poznal sem tudi njihovo glasbo od prej, toda nikoli prej je nisem igral. Poleg novih skladb sem moral naštudirati še stare, kar mi je predstavljajo velik zalogaj, ker veliko delam. Toda vse se je zgodilo v dveh mesecih.

Vseeno je to mogoče malo hiter proces, ker mi je glasba zlezla pod kožo šele zdaj – v tem obdobju, ko je album že zunaj. Pri novih skladbah pa lahko slišite, da je poudarek na živih inštrumentih, medtem ko je matrica malo bolj oskubljena, toda ni zapostavljena. Še vedno je pomemben element v tej skupini. Toda, ko smo delali skupaj, se mi je zdelo fascinantno, da so skladbe, ki so na albumu, nastale spontano. To je nasprotje stvari, ki jih muzičarji včasih počnemo študiozno (smeh).
Tina, Matija, podobno vprašanje za vaju: kaj je prinesel v skupino Jaka?
MD: Veliko.
JB: Tu moramo poudariti, da je bil razhod z Jernejem zelo razumen. Ni prišlo do sporov ali nenavadnih zgodb. Skupaj so se odločili, da se to mora zgoditi, ker Jernej ni imel več časa.
TP: Jernej igra še v ŠKM Bandi, in to mu je vzelo nekaj časa, prav tako pa Ludovik Material. On ga je imel vedno manj, zato sva se z Matijo odločila, da rabiva nekoga, ki bo lahko več delal z nama. Vedno je boleče, ko gre nekdo stran. Pri Jerneju je bilo še toliko bolj, ker je ustanovni član in smo koncept skupine zasnovali skupaj. Toda Jaka je veliko pripomogel s svojim zvokom, ki je drugačen. Stare skladbe je nadgradil …
JB: Pri starih skladbah je Jernej naredil zelo dobre aranžmaje na bobnih, ki bi jih sam verjetno naredil precej drugače. V 99 odstotkih sem jih ohranil, ker so res dobri, in popili neke detajle. Tudi zdaj, ko delamo novo glasbo, se zgledujem po tem, kar je delal Jernej, ker je vseboval nek duh – tako da je pomemben dejavnik te skupine.
TP: Toda skupina stavi na nastope v živo. Tu nas je najbolj zanimalo, kako bomo delovali skupaj na odru. Tu se je Jaka zelo dokazal.

Kaj se je zgodilo z začetno idejo pankovske elektronike? Ni več neposredno brutalna.
TP: Kaj pa vem. Se vam zdi? Ko smo začeli, nisem imela pojma o petju in sem zato uporabila stvari, ki sem jih znala, torej recitiranje, osnovne melodije, kričanje, piskanje, vse, kar se mi je zdelo uporabno. Vmes so se zgodili premiki, začelo me je zanimati, kaj vse še lahko naredim z vokalom. Čeprav se mi ne zdi, da je manj ekspresije, mogoče je samo na drugi ravni. Vmes je Matija bolj poprijel za električno kitaro …
MD: Ves čas poslušamo novo glasbo in tako se usidrajo v nas vplivi, ki povzročijo, da začnemo ustvarjati drugače. In prav je tako. Nočemo se ponavljati.
TP: To je v bistvu vodilo te skupine: da noben album ni zvočno enak prejšnjemu. Toda nikoli se ne odločimo načrtno, kakšen bo album. Ko smo jo začeli pripravljati, smo se vprašali, kaj želimo od nje. In več, kot smo se pogovarjali, manj je bilo zaključkov. Enostavno želimo s ploščo pokazati to, kar nastane v prostoru za vaje in v naši glavah sproti.
Ko smo pri razvoju vokalne ekspresije, bi mogoče izpostavili skladbo Failed Plans, kjer samo z vokalom gradite celo dramaturgijo. Kako je nastala skladba?
TP: Skladba je nastala predlani poleti. Takrat sem začela dojemati, da ljudje začenjajo odhajati od tu in da bi šla vsaj za nekaj časa tudi sama, ker sem bila že utrujena od tega okolja, toda na koncu ugotoviš, da je denarnica pretenka, srce pa noče oditi.

Všeč so mi avtorji, ki lahko naredijo z interpretacijo veliko več kot z vrhunskim vokalom. Mislim, da je tista iskrenost, ko lahko vokalist prenese naprej to, kar občuti, veliko več vredna, in to občinstvo začuti. In čeprav je ta skladba ena mirnejših na plati, vsebuje verjetno največ prej omenjene ekspresije. Blizu so mi avtorji, ki znajo dobro interpretirati. Od našega Damirja Avdića do Nicka Cava … Tudi PJ Harvey, Peaches … In v tej skladbi sem našla prostor, kjer lahko povem zgodbo z uporabo dramaturgije.
Dosežeš več s hrupom ali z neko umirjenostjo? Tu imam v mislih skladbo Workin' Ass.
TP: Če bi bilo tako, kot je treba, bi morala ta skladba pristati na prvem albumu. Pa ni. Enostavno ni bila dokončana. Potem je pristala na drugem albumu. Toda takrat, ko sem napisala besedilo, sem bila malo bolj jezna, kot sem zdaj ali pa na drugačen način. Imela sem občutek, da se ladja potaplja, nihče pa ne rešuje nikogar in ničesar, vsi samo poslušamo igranje orkestra ... Drugače pa je veliko odvisno, kaj naredita Matija na kitari in v elektronskem delu in Jaka na bobnih, kako bo izpadla skladba.
Let's Unite je precej eksperimentalna skladba, slišijo se morda celo podobnosti ŠKM Bande. Od kje so vplivi?
MD: To je tudi starejša skladba, ki je nastala, ko je bil z nama še Jernej. Nastala je v obdobju, ko smo veliko poslušali Einstürzende Neubauten. Tudi sicer je skladba zelo drugače narejena, kot so druge. Veliko smo "samplali" - uporabili smo zvoke cevi, synthov, manipulirali z nasnetimi vokali …
TP: Posebej za to pesem je Matija naredil inštrument … Deska s kontaktnim mikrofonom, ki deluje ob drgnjenju ob beton. Nekaj časa smo jo uporabljali celo na nastopih v živo, potem pa je zapustila band in se odločila za solokariero (smeh).

Kaj dosežeš z repeticijo pri vokalu? Tu mislim na skladbo Reign of Silence.
TP: Uvod v to skladbo ponavlja zastavljeno vprašanje, ker se velikokrat zdi, da okolica ne komunicira s tabo ali pa se ne poslušamo več. Velikokrat je čisto vseeno, kaj kdo pove, ker lahko vsi povemo vse, ampak imam občutek, da se ne slišimo zares. Tudi ko nekdo kriči, ga včasih ne slišimo več. V šumu se stvari zgubijo.
Album je narejen za koncerte v živo. Kako narediti nastavke živega zvoka v studiu?
MD: V studiu smo dodali veliko elementov, od spremljevalnih vokalov, kitarskih dodatkov, činele z lokom, 'revearsane' kitare, ki jih v živo ne bomo imeli in bi bilo preveč šundra, ker smo že tako ali drugače za žive nastope metali elemente iz matrice.
JB: Tu se moramo veliko zahvaliti Jerneju Črnologarju in Juretu Vlahoviču, s katerima smo snemali v studiu. Zaupali smo jima. Jure razume rokerski zvok, ki ga je Ludovik dodal poleg, obenem je pa še vedno veliko psihedelične repeticije v elektroniki. Pomembno je, da snemaš z ljudmi, s katerimi imaš podobne predstave, ker se je že veliko skupin opeklo s tem, da je sodelovalo z napačnimi ljudmi.
TP: Tudi Matija je dobil več prostora za ustvarjanje, ker je na prvem albumu vse delal sam.
MD: V Metroju je vse na voljo – med drugim tudi uglašen klavir -, da lahko delaš nadgradnje.
Jaka: Čeprav delujemo po načelu "diy", je bila izbira studia prava izbira, saj smo s tem dobili nove izkušnje. Ampak če je album nastal v studiu, smo videospot naredili sami – kot kompenzacija našemu "diy" (smeh).
TD: Ploščo razumemo kot ujet trenutek v studiu in ne more ponoviti koncerta v živo. Tam se zgodijo spontane stvari, toda v studiu se posnamejo in so ujete. Na plošči so stvari, ki jih ni v živo, in obratno. Album razumemo kot izdelek zase.

Kam po promocijskem koncertu, ki se bo zgodil 2. aprila v Gala Hali na Metelkovi, in kaj prinesejo skupinam festivali "showcase", kot je bil Ment, v okviru katerega ste nastopili februarja?

TP: Nastop na Mentu je bil za nas zanimiva izkušnja. Dobra stvar je bila, da nas je Andraž Kajzer – soorganizator Menta - uvrstili v poslušalnico, kjer so nas nekateri ljudje lahko slišali. Toda težko rečemo, kaj bo nastalo iz tega. Če ne drugega, smo zadovoljni s potrditvijo od "zunaj", torej od ljudi, ki nas osebno ne poznajo. Včasih imaš na naši sceni občutek, da smo vsi 'd'best', ker si težko povemo v obraz, da kaj ni najboljše. Čeprav naše glasbeno podtalje tvorijo zares kakovostni bendi, ki bi jim mainstream mediji lahko naklonili več pozornosti. Bila je lepa popotnica za naprej, toda nobena pogodba še ni podpisana.
JB: Vzeli smo si ga kot nastop, s katerim smo povabili ljudi na promocijski koncert. Z njim smo videli, kje smo.
Ravno Kajzer je po poslušalnici dejal, da ste ostali odprtih ust, ko ste dobili povratno informacijo o albumu. Zakaj?
TP: Sama nisem želela v poslušalnico, saj sem po navadi stari godrnjač. Spraševala sem se, zakaj potrebujemo neke tujce, da nas bodo ocenjevali. Obenem sem se spraševala, ali lahko to izpade kot bitka talentov, sama pa ne verjamem v bitke med glasbeniki. Prav tako nisem želela dva dneva pred nastopom slišati, da glasba ni v redu in naj zamenjajo pevko (smeh).
Bila sem precej skeptična. Matija je bil takoj za stvar. In sem se tudi jaz vdala. Pretehtalo je ravno to, da te slišijo ljudje, ki te ne poznajo. Plus za ego je super, če slišiš tudi negativne kritike. In kot je dejal Weird Al Yankovic: Pri svojem ustvarjenju se ne začneš obnašati kot vreme – enkrat si potrt, drugič navdušen -, ampak se obnašaš kot podnebje. Greš svojo pot, neodvisno od vsega. Potem pa je sledilo presenečenje nad precej pozitivnim odzivom.
Kako je majhna Slovenija, če gledamo na prizorišča, kjer lahko nastopate?
TP: Premajhna in prevelika. Klubov, kjer lahko igramo našo glasbo, je največ dvajset. Ne moremo pa igrati na vaških veselicah vsak konec tedna, ker z nami ne bi prodali veliko piva in klobas. Hitro obkrožiš Slovenijo, zato iščemo priložnosti zunaj, ker verjamemo, da bend živi, dokler igra.
MD: Tudi po všečkih na družbenih omrežjih vidiš, da občinstvo ni veliko. Ali pa morda sami nimamo dobre stike z javnostjo v tem smislu, ker se nam dostikrat s tem enostavno ne da ukvarjati. Obstajajo skupine, ki prvič slišiš za njih, ampak ker poznajo nekoga na radijskih postajah, imajo trikrat več všečkov in klikov na videospote, pa delajo morda malo bolj generično glasbo.
TP: Morda se v medijih odpira naklonjenost drugačni glasbi – ne bom rekla, da smo alternativa. Ampak se kažejo premiki v smer, da se glasbo iz podtalja spravi v "mainstream" medije. Drugače pa ne prideš naprej. Pri nas prevladujeta narodno-zabavna glasba in ekstremno slab pop. Mediji ne podpirajo drugačnosti in verjamem, da se okus za glasbo vzgaja. Če ves čas predvajaš Ti, ti rožico, bo poslušalec težko razumel veličino npr. Pengova. Če pa daš poslušalcu še nekaj drugega, bo mogoče razvil svoj okus in razumel, da obstajajo še drugačne stvari.
Tako kot otrok in hrana. On lahko izbere, kaj je dobro, toda če ga ti naučiš kuhati in uporabljati sestavine, pa bo razumel osnove, kako se ustvarja in bo zato znal ceniti dobro kuhinjo.
MD: Tudi za "mainstream" glasbenike je bolj varno, če delajo skladbe, podobne prejšnjim, ker je večja verjetnost, da jih bodo vrteli. V našem popu je vse isto – ves čas eno in isto. In tudi imena so ves čas ista. V tujini pa je veliko kakovostnega popa.
TP: Lahko bi ustvarjali kakovosten pop, ampak se vse podleže povprečju. Tako slab pop imamo, da sem v nekem hrvaškem časopisu zadnjič prebrala, da je edina slabša stvar od filma 50 odtenkov sive med drugim slovenska popglasba.

Ob pogovoru o kvotah se nasmejete, predvidevam.
TP: Se, ampak predvsem ob vprašanju, kako definirati slovensko glasbo. Moje mnenje je: ustvarjaj kakovostno glasbo, in ta se bo predvajala. Seveda ob ustrezni podpori medijev. Na primer, Radio Študent nima težav že v dnevnem času zapolniti predpisane kvote s slovenskimi izvajalci, medtem ko "večji" radii skrivajo slovenske izvajalce v nočni program. Ti pa potem izsiljujejo s kvotami ...

Če samo opišem izkušnjo s SAZAS-om: prišli smo tja, da bi dobili drobiž za avtorske pravice, ampak smo naleteli na neodzivnost. Večkrat sva šla z Matijo vprašat po nakazilu in vedno je bil odgovor: "Delamo na tem." Ko smo ji dejali, da so nakazilo obljubili aprila, smo dobili odgovor, kdo je to rekel. Ko smo rekli, da je bila to ona – referentka, ki naju je sprejela -, je jecljavo rekla, da bo šla preverit. Ko je vstala, sva jo vprašala, ali jo zanima mogoče ime skupine, če že hoče preveriti, kaj se dogaja z našim denarjem, pa je zmedeno pritrdila. Po dveh minutah in pol je prišla nazaj in spet dejala, da delajo na tem. To organizacijo je treba čim prej razpustiti in sestaviti novo. Če sploh kakšno.