Trideset let pozneje Morrisseyu ni treba apelirati na nostalgijo starih oboževalcev: še vedno je aktualen magnet za vse marginalizirane, odtujene duše in svetobolneže in še vedno je energičen katalizator besa, pa naj gre za monarhijo ali mesno industrijo.

Morrisseyevega koncerta se je, pa naj si še tak oboževalec, težko veseliti brez zadržkov: tudi tokrat so z roko v roki z novo turnejo prišle zaničljive izjave na račun celih držav (po navadi v povezavi z njihovim obravnavanjem živali), nato vesti o odpovedih koncertov zaradi gripe v bendu in poročila s koncertov, s katerih je pevec odkorakal, ker mu je razgretež v prvi vrsti zakričal nekaj nesramnega. Brali smo, kako globoko je bil razočaran nad "mizernimi" prizorišči, ki so mu jih odmerili v Italiji, in kako je v Nemčiji prekinil nastop, ker je na oder vdrla skupinica goreče "Mozove vojske", kot si pravijo (kar je bila nekoč stalnica njegovih koncertih).

Do zadnjega trenutka je tako dvom, ali se bo koncert v Zagrebu res zgodil in ali bo mož večera zanj dovolj razpoložen, čisto upravičen. A tik preden so se morali za njegova nastopa pod nosom obrisati še oboževalci na Nizozemskem in v Švici, je Morrissey vendarle nastopil v eni izmed generičnih hal Zagrebškega velesajma. In vredno ga je bilo čakati. Turneja, ki je posvečena predvsem odličnemu letošnjemu albumu World Peace is None of Your Business, dokazuje, da še vedno ni nikogar, ki bi znal tako velikopotezno kot Morrissey speljati kombinacijo solzave sentimentalnosti in klene možatosti, in nikogar, ki bi zmogel v peščici verzov čisto poezijo zliti z zajedljivim sarkazmom in samopoveličujočo bombastičnostjo.

Pravzaprav smo Morrisseya v naši bližini ujeli kar dvakrat: prejšnji teden v Zagrebu in še pred tem konec oktobra v Padovi. Čeprav je bilo razpoloženje na obeh koncertih precej različno, je mož večera obakrat presenetil z vrhunsko vokalno formo, ki daleč presega tisto, ki se je spominjamo z njegovega gostovanja na Bavarskem pred petimi leti.

Kdor je prišel poslušat samo največje uspešnice iz kataloga danes kultnih The Smiths, je bil najbrž vsaj deloma razočaran - "Mozzer", ki očitno noče biti jukebox za stare uspešnice dokončno pokopane skupine, iz repertoarja mirno izpusti tako This Charming Man in Panic kot tudi Hand in Glove ali Ask (obdrži pa How Soon is Now? in seveda The Queen Is Dead). Predstavljajte si, da bi Stones z odra odkorakali brez Satisfaction ali pa U2 brez One - ampak pri kondiciji, ki jo na odru kaže 55-letnik, to ne more zmotiti nikogar: njegov bariton, ki je z leti postal mehkejši in globlji, je hipnotičen, pa naj bo to v klasičnih verzih tipa "I am the son and the heir / of a shyness that is criminally vulgar" ali pa novih prebliskih, kot je "I'd be so happy to die ... in Scandinavia".

"Ta očarljivi mož" seveda slovi po svoji prepirljivi naravi, tako na odru kot sicer, a tokrat je bil popoln džentelmen: "Dobra večer" in "hvala" je v hrvaščini zvadil do popolnosti, ves večer pa se je tudi stegoval k cvilečim oboževalcem v prvih vrstah, ki so k njemu moleli cvetje. Če je bil v Zagrebu že slika profesionalizma, je bilo mesec in pol prej vzdušje v Italiji popolnoma drugačno: le malo po tem, ko je po medijih zaokrožila vest, da je pevec pred kratkim prestal zdravljenje raka, se je na odru teatralno sklanjal po steklenico vode, nam med dvema pesmima priznal, da "je vse res ... zelo sem švohoten" in za poslovilni komad presunljivo doživeto izvedel One Day Goodbye Will Be Farewell. Morda pa se res poslavlja, je bila zaskrbljena ugotovitev, do katere smo prišli v Padovi. A nekaj tednov pozneje je na Hrvaškem že gostoval veliko bolj zbran profesionalec, ki je na oder spustil samo skrbno odmerjeno količino patosa in kabaretnega gestikuliranja.

Čeprav se je zagrebško občinstvo najbolj razživelo ob starejših komadih, pa so očitno tudi album World Peace Is None of Your Business že dobro asimilirali, od protivladnega sporočila naslovne pesmi do basovske linije Istanbula in jasnega poziva The Bullfighter Dies: "Hooray, hooray, the bullfighter dies / And nobody cries / Because we all want the bull to survive." (Ironija tega, da je Morrisseyev odrski nastop v isti sapi silno blizu melodrami bikoborb, je najbrž namerna provokacija). Manjkala ni niti zabavno trapasta popevčica Kiss Me a Lot, je pa v Zagrebu (ne pa tudi v Italiji) žal izpustil sarkastično Kick the Bride Down the Aisle, variacijo na motiv klasičnega "smithovskega" komada.

Morrisseyev iz Amerike uvoženi spremljevalni bend je več kot le bleda impersonacija Smithsov, čeprav si na trenutke dajejo duška s preveč latino obarvanimi solažami. Moda sem ozkogleda, a Morrisseyeva niša trpljenja mi je bolj všeč brez brez mariači vložkov in flamenko kitare.

Vsekakor subtilnosti ne moremo očitati niti sklepnemu aktu večera: medtem ko se bend napreza z vročično, hrupno robato izvedbo programske pesmi Meat Is Murder, prejšnje ozadje (nabor fotografij matadorjev, Brucea Leeja in črno-belih portretov) zamenja šokantno nazoren kratek film, ki nas bombardira z grozljivimi prizori nasilja, ki se v tovarnah izvaja nad prašiči, piščanci in kravami. Morrissey očitno nima zadržkov pred tem, da bi vidno zastrašenemu občinstvu uničil večer - in dejansko najbrž ni bilo veliko takih, ki bi se takoj po koncertu podali na lov za kebabom.

Takemu koncu lahko sledi le še umirjen epilog: tipično morrisseyevsko fetišiziranje smrti v samomorilski baladi Asleep (z minimalno spremljavo benda) in fatalistična himna Everyday Is Like Sunday, ki kliče pogubo ("Come, Armageddon! Come!") nad siva obmorska mesteca, v kakršnih si je Morrisseya najlažje predstavljati. V takih trenutkih je jasno, da prvi mož Smithsov še zdaleč ni le okostenela glasbena korifeja, obsojena na prazno karikiranje svoje nekdanje veličine: še vedno nam ima veliko povedati. Vsak verz je živ in aktualen, pa čeprav kot (pre)zgodnja slutnja lastne minljivosti.

Repertoar zagrebškega koncerta:

The Queen Is Dead
Suedehead
Speedway
Staircase at the University
Kiss Me a Lot
World Peace Is None of Your Business
Neal Cassady Drops Dead
The Bullfighter Dies
Trouble Loves Me
Yes, I Am Blind
I'm Throwing My Arms Around Paris
Smiler with Knife
Certain People I Know
I'm Not a Man
Scandinavia
How Soon Is Now?
Istanbul
Meat Is Murder

Podaljšek
Asleep
Everyday Is Like Sunday

Ana Jurc