Izraza kantavtor sam ni preveč maral; raje si je rekel samospevec. Njegove lirične in obenem kritične pesmi iščejo navdih v naravi, s svojo premišljeno obliko in pomensko globino pa še danes predstavljajo zgled številnim ustvarjalcem in posnemovalcem.

Zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. V stanovanju na Prešernovi 1 v Ljubljani, točneje v kopalnici tega stanovanja, se med kapljanjem vode in pokljanjem napeljave stare hiše razlegajo zvoki kitarskih strun, ki se jim pridružuje zasanjan, liričen moški glas. Tako se začenja zgodba o albumu Odpotovanja, prvi jugoslovanski kantavtorski LP-plošči. Glas njenega avtorja Tomaža Pengova je širša javnost sicer spoznala že nekoliko prej, konec šestdesetih, ko je s skupino Mladi levi posnel pretresljivo balado Oda Ireni. Pozneje je ustvaril še malo ploščo (Napisi padajo / Črna pega čez oči – 1978), tri studijske albume (Pripovedi – 1988, Rimska cesta – 1992, Biti tu – 1996), koncertni album (Koncert – 2006), pesniško zbirko (Dih – 1993) in zvočno knjigo (Drevo in zvezda – 2012), vendar nobena izmed teh izdaj ni presegla slave prvenca.

"Kaj je pa to, ta kitarist je Slovenec?!"
Takole se prvega poslušanja Odpotovanj spominja njegov dolgoletni prijatelj, kitarist in skladatelj Jerko Novak: "Kakšnega leta '73 verjetno sem slišal po Radiu Študent celotno ploščo Tomaža Pengova. Najprej sem slišal neko kitaro – sijajno igranje na kitaro, to mi je takoj padlo v oči – igranje, ki ni bilo podobno ničemur, kar sem do takrat slišal. Nakar je ta kitara zraven začela še peti v slovenskem jeziku. Sem rekel, kaj je pa to, ta kitarist je Slovenec?! Sem rekel, pa to ni mogoče, to je tako dobro … in takrat so pač povedali, celo ploščo so spustili skozi eter in so rekli, da je to Tomaž Pengov."

Ustvarjanje stran od oči širše javnosti
Glasbena zgodba Tomaža Pengova je segla povsod, kamor koli ga je zanesla pot. Tista glavna ustvarjalna in idejna prepletanja pa so se dogajala predvsem v Ljubljani v družbi podobno razmišljujočih kolegov v lokalu Šumi nasproti Drame. Kot pripoveduje eden izmed njih, Boris A. Novak, so bili mladim intelektualcem na začetku sedemdesetih let preteklega stoletja številni kulturni prostori nedostopni, zato je njihovo ustvarjanje potekalo stran od oči širše javnosti. V tem vzdušju je sredi sedemdesetih let nastala glasbena skupina Salamander, ki so jo poleg Tomaža Pengova sestavljali še Milan Dekleva, Jerko Novak, Bogdana Herman, Lado Jakša in drugi. Tomaž Pengov je pozneje ustvarjal predvsem sam, pri snemanjih pa so se mu pogosto pridružili posamezni Salamandri in Bojan Drobež, Borut Činč, Andrej Strmecki …

Poskus osamosvojitve od modernizma
Milan Dekleva pesniško vrednost Pengovovega ustvarjanja opiše z naslednjimi besedami: "On je delal nekaj povsem unikatnega takrat, kar je bilo, če gledam z literarnega vidika, neki poskus osamosvojitve od modernizma. Modernizem je takrat gospodaril z jezikom, on pa je jeziku prisluškoval. On je jezik poslušal in poslušal je v jeziku globino … in to je mene pri njem vedno očaralo: da je bil tako potopljen v globino, v neko davnino, miselno in čutno davnino … Bil je tradicionalist, ni bil pa konservativen. In to je mene takrat zelo privlačilo, ker sem tudi jaz želel s svojo poezijo doseči nekaj podobnega, stopiti v neko dimenzijo ven iz modernizma."

Opus Tomaža Pengova sestavljajo predvsem avtorske pesmi, za katere je ustvaril besedilo in glasbo, ob njih pa se pojavijo še nekatere priredbe slovenskih ljudskih, Prešernova Kam in pesmi Franeta Milčinskega Ježka, kot sta Vandrovček in Glažek vinčka. Ježek mu je bil tudi sicer zelo pri srcu in se je leta 1997 zelo razveselil, ko so mu podelili Ježkovo nagrado.

Tomaž Pengov je kljub uspehu prvega albuma Odpotovanja ostajal na obrobju glasbenega prizorišča in ni nikoli dosegel tolikšnega komercialnega uspeha kot nekateri drugi naši kantavtorji. Nekoliko je k temu pripomogel tudi njegov odpor do komercialnih glasbenih pristopov, vendar so njegove pesmi prav zaradi oblikovne prefinjenosti in vsebinske izvirnosti toliko večje umetnine.

Projekt Radia Slovenija v poklon jubileju
Ob sedemdesetletnici njegovega rojstva glasbeno uredništvo Prvega programa Radia Slovenija pripravlja projekt Kamor greš …, v okviru katerega poteka tematski cikel glasbeno-dokumentarnih oddaj Pesem v žepu. V petih oddajah bodo Pengovovo ustvarjanje osvetlili literati in glasbeniki Milan Dekleva, Bogdana Herman, Lado Jakša, Boris A. Novak in Jerko Novak ter producenta Borut Činč in Aco Razbornik. Projekt se bo končal 24. oktobra s promocijo nove plošče Kamor greš … in koncertom, na katerem bo enajst Pengovovih pesmi zaživelo v novih preoblekah zasedbe David in ukradeno pero, ki jo vodi pianist David Trebižan.

Dva do zdaj neizdana koncertna posnetka
Zvočna izdaja bo vsebovala tudi dva koncerta Tomaža Pengova, ki ju doslej še ni bilo mogoče slišati. Prvi, posnet leta 1982 v Mladinskem gledališču, se je po spletu nenavadnih okoliščin skoraj znašel med odpisanimi trakovi; nesrečne usode ga je rešil glasbeni urednik Jane Weber, ki je leta 1994 v klubu K4 produciral tudi drugi koncert, na katerem je Tomaž Pengov nastopil pred ameriškim kantavtorjem Townesom Van Zandtom.