Juliette Greco je s pesmimi, kot sta Si tu t'imagines in L'éternel féminin, zaslovela na koncu 40. let preteklega stoletja, vrhunec uspešnosti je dosegla v naslednjih dveh desetletjih. V kar sedem desetletij trajajoči karieri je izdala nekaj manj kot 30 glasbenih albumov, dejavna pa je bila tudi kot igralka.

Nepozaben raskav glas francoskega šansona
Greco, ki je bila znana po svojem neverjetno globokem in raskavem glasu, ki je bilo tudi posledica dolgoletnega strastnega kajenja, je s svojimi izvedbami za vselej v glasbeno zgodovino zapisala nekatere najbolj prepoznavne francoske pesmi – vključno s klasikama Soul le ciel de Paris in Je hais les dimanches.

Juliette Greco se je rodila leta 1927 v Montpellieru, oče Gerard Greco je kmalu po njenem rojstvu zapustil družino. Mati Juliette Lafeychine se je nato s hčerama preselila v Pariz, vendar kot je pevka povedala v enem izmed dokumentarcev, je bila od matere deležna le malo ljubezni. Mati se je med nemško okupacijo pridružila francoskemu odporniškemu gibanju, Juliette in njena sestra Charlotte sta tako večinoma odraščali pri babici v Bordeauxu. Gestapo je mamo in Charlotte deportiral v koncentracijsko taborišče, vendar sta obe preživeli, Juliette pa je bila tri tedne zaprta v ženskem zaporu.

Pevka, ki v svojem glasu "nosi milijone pesmi"
Po prejkone osamljenem otroštvu je postala privrženka boemskih trendov med intelektualci v povojni Franciji in tako je po vojni začela prepevati v lokalih v pariški soseski Saint-Germain-des-Prés. Leta 1946 bila med ustanovitelji pariškega lokala Le Tabou, tako rekoč zbirnega mesta francoskih eksistencialistov. Med drugim sta tja zahajala Albert Camus in Jean-Paul Sartre, ki sta zanjo napisala tudi več besedil, ki so nadvse prikladno ujela duha mlade povojne generacije in njeno željo po življenju. Sartre je zanjo nekoč dejal, da v svojem glasu "nosi milijone pesmi".

V omenjeni pariški soseski je spoznala še druge pisatelje in umetnike, kot so Jacques Prevert, Jean Cocteau in Boris Vian, v tistem času se je je prijel priljubljeni vzdevek "muza eksistencializma". Navdušena je bila nad slogom in miselnostjo teh novih intelektualcev, oni pa so bili navdušeni nad mlado pevko. Kot pevka je zaslovela na koncu 40. let preteklega stoletja, velik uspeh je poleg domovine požela še v Nemčiji, ZDA in na Japonskem. Izvajala je tudi pesmi nekaterih svojih kolegov šansonjerjev, na primer Jacquesa Brela in Georgesa Brassensa.

Zares pa se je umetniško razcvetela konec 50. let ob srečanju s Sergeem Gainsbourgom, ki je bil takrat še mlad glasbenik, ki je s svojim talentom znova oživil francosko pesem. Po letu 1959 je naslednjih pet let za Grecojevo pisal pesmi, od tega jih je deseterico posnela, vključno z La Javanaise, ki ji je prinesla priznanje glasbenih kritikov.

V 50. letih se je uveljavila še kot igralka, med drugim je leta 1957 zaigrala v filmu Sonce vzhaja in zahaja, posnetem po knjižni predlogi Ernesta Hemingwaya. S producentom filma Darrylom F. Zanuckom, ki je bil precej starejši od nje, sta postala ljubimca.

Juliette Greco je uživala tudi status modne ikone. S svojimi, od grških prednikov podedovanimi izrazitimi očmi, ki si jih je ličila v slogu Kleopatre, in strogo črno opravo je postala sinonim za Francijo maja 1968. Črni lasje, črna ličila in črne moške hlače … glede svoje zapisanosti črni barvi je pred petimi leti v intervjuju za nemški časopis Die Zeit dejala: "Črnina ponuja prostor za domišljijo."

Po njej so se začele zgledovati mnoge ženske, med drugim pevka Marianne Faithfull, ki je nekoč izjavila: "Če bi hotela biti nekdo, bi hotela biti Juliette Greco." Paul McCartney je v intervjuju leta 2007 dejal, da je klasiko Michelle zasedbe The Beatles iz leta 1965 navdihnila prav Grecojeva, ki je utelešala takratnega duha daleč onkraj Francije.

"Zakaj bi me zanimalo, kaj si mislijo drugi?"
Njena prijateljstva s pesniki in intelektualci so imela daljši rok trajanja kot njena burna ljubezenska razmerja, v katera se je spuščala tudi s pripadnicami ženskega spola. Značilen odgovor Juliette Greco na vprašanje o tej temi se je tudi na starejša leta glasil: "Zakaj bi me zanimalo, kaj si mislijo drugi?" Med njenimi slavnimi ljubimci je bil med drugim trobentač Miles Davis, s katerim sta se zapletla, ko ji je bilo 22 let.

Sicer pa je bila poročena trikrat. V zakonu s prvim možem, igralcem Philippom Lemairom, je rodila hčerko. Tudi njen drugi mož, Michel Piccoli, je bil igralec, od leta 1988 in do njegove smrti pred dvema letoma je bila poročena s pianistom in skladateljem Gerardom Jouannestom. Njena edinka Laurence-Marie pa je leta 2016 umrla za posledicami raka, piše Associated Press.

Oder je bil njen dom
Juliette Greco je svoj 80. rojstni dan slavila s koncerti v pariškem gledališču Chatelet, na enem izmed njih je dejala, da je presenečena, "da je še živa, in osupla, da je še vedno zelo živahna". Leta 2015 se je podala na poslovilno turnejo, ki je nosila naslov po njenem zadnjem albumu Merci. Šansonjerka, ki je oder označila za svoj dom, je temu prikladno nekoč dejala: "Ni me strah smrti, strah me je zgolj tega, da bom morala nehati peti."

Juliette Greco je pri 93 letih starosti umrla na svojem domu v Ramatuellu na jugu Francije v bližini Saint Tropeza.