Novelo, ki med drugim uvaja kvote za predvajanje slovenske glasbe na radijskih postajah, je konec januarja podprlo 47 poslancev, za potrditev po odložilnem vetu državnega sveta pa je potrebnih najmanj 46 glasov. Pred nami je torej novo odločanje poslancev na redni seji državnega zbora, pred tem pa smo se s Štularjem pogovarjali navsezadnje tudi o čezmernem poseganju v uredniško avtonomijo, ki jo lahko prinesejo nova zakonska določila.

Zakaj se je po vašem mnenju zgodilo, da je glede novele zakona tako rekoč celotna slovenska radijska krajina na enem bregu, ministrstvo za kulturo na drugem, povrhu tega pa je brez posluha za vaše pripombe na to novelo?
Gre za vprašanje, koliko so se sploh neposredno poslušali radijski programi, kar je najbrž prvi razlog. Kot drugi razlog bi izpostavil to, da se vsi radijski programi vendarle preveč mečejo v isti koš, čeprav se jim določa različne kvote. Namen dopolnjevanja tega zakona tiči predvsem v določenem delu radijskega spektra, namreč da bi se slovenska glasba več predvajala podnevi, kot se je do zdaj.

To določilo se v resnici ne uvaja zaradi radijskih programov RTV Slovenija, temveč zaradi nekaterih komercialnih radijskih postaj, kjer se je dejansko dogajalo, da so do zdaj določene kvote izpolnjevali s predvajanjem slovenske glasbe predvsem v nočnem času. Ob snovanju zakona, predvsem na koncu, s težavnim členom 86.a, se je ustvarilo nekaj, kar ima več stranskih učinkov kot pa koristi. Se pravi, če so želeli določen delež kvote slovenske glasbe spraviti v dnevni program, so to zdaj naredili na izjemno zapleten način in brez resničnega vpogleda v to, kaj to pomeni za nacionalne radijske programe.

Zakon v tej obliki je za nas zdaj popolnoma nesprejemljiv - tudi zaradi procedure njegovega izvajanja. Programov Radia Slovenija nikakor ne zaznavam kot težavnih v odnosu do slovenske glasbe, da bi bilo treba zaradi nas zakon sploh spreminjati. S temi dopolnili pa se posredno posega v programske sheme nacionalnih postaj, od določene točke se ob sprejemanju novele naši argumenti niso več upoštevali.

Moram reči, da smo z ministrstvom žal res na dveh bregovih, pri glasbenikih pa ena skupina ne deli našega mnenja oziroma mu niti ne prisluhne zares. Tisti, ki so nam prisluhnili, razumejo naše ugovore. Tokrat je za čuda res celotna slovenska radijska krajina poenotena glede tega vprašanja - v glavnem celotni spekter od javnih, regionalnih, lokalnih in komercialnih postaj se s tako novelizacijo zakona ne strinja, čeprav morda to nestrinjanje prihaja iz različnih razlogov.

Veto, ki ga je izglasoval državni svet na to novelo, je po besedah ministrice za kulturo tudi napad na slovensko glasbo in slovenski jezik. Komu bi po vašem mnenju lahko to bilo v interesu in zakaj?
Radiu Slovenija in njegovim programom zagotovo ne, saj na najrazličnejše načine dokazuje, da mu gre za slovenski jezik in glasbo, to izkazuje na bistveno več načinov kot pa zgolj s kvotami predvajane slovenske glasbe. Najprej predlagatelj zakona, potem pa še zakonodajalec sta popolnoma pozabila ali pa spregledala tudi širši radijski vidik.

Upoštevati moramo, da programi javnega nacionalnega radia v Sloveniji dnevno dosežejo skoraj pol milijona zelo različnih poslušalcev, ob tem pa sta Val 202 in Prvi program Radia Slovenija na vrhu - oziroma tik pod njim - med najbolj poslušanimi

slovenskimi radijskimi postajami. To pomeni, da nacionalni radio v Sloveniji vendarle nekaj velja in da bi ga najbrž veljalo pozorneje poslušati pri tovrstnih spremembah zakonodaje. Zdaj pa smo se žal res znašli na dveh bregovih s predlagateljem zakona.

Glede na to, da že tako ali tako živimo v hiperreguliranem svetu, bi se lahko kvote nemara natančneje določile za postaje, ki imajo večjo količino govornega dela programa, se pravi kot ga imata Prvi program Radia Slovenija in Val 202. Novela, natančneje 86.a člen, gre namreč s svojimi določili tako daleč, da ne posega zgolj v glasbeni del programa, temveč tudi že v programsko shemo. Za kako grob poseg gre?

Člen 86.a je napisan tako, da zadevo bistveno bolj zaplete, kot da bi le jasno predpisal, koliko slovenske glasbe naj se predvaja podnevi - predpisuje namreč delež od celotnega deleža. Že samo to določilo dopušča različne interpretacije. Obenem pa v ničemer ne upošteva tega, da imamo mi v primerjavi s komercialnimi postajami občutno večji delež govornega programa in da je govorni del v nočnem programu seveda manjši.

Za primer razložim zaokroženo v enotah: če je sto slovenskih enot dnevna kvota na 24 ur, potem jih moramo od tega 60 slovenskih predvajati v dnevnem pasu programa: kvota na koncu ni enaka, če nimate čez dan nič govornega programa, kot če ga imate veliko, še vedno je treba v dnevnem času predvajati skupaj 60 enot. Če je zaradi govornega programa prostora manj, se odstotek slovenske glasbe občutno poveča. Povedano zelo plastično: če imamo 28 minut govornega programa na eno uro v dnevnem pasu, potem zaradi nuje izpolnjevanja kvote slovenske glasbe pridemo do tega, da bi morali najverjetneje predvajati od 18 do 21 minut slovenske glasbe in preostanek časa tujo glasbo - se pravi od 9 do 12 minut na uro. In zaradi tega ne gre več za zgolj 40-odstotno kvoto v dnevnem času, temveč celo za 60-odstotno in več.

Že samo preračunavanje tega, koliko govora podnevi in ponoči ter posledično koliko in kdaj slovenske in koliko tuje glasbe moramo predvajati, je v najboljšem primeru neživljenjsko, predstavlja pa tudi velik vpliv na ustvarjanje radijskega programa in tudi poseg v programsko shemo. Za nas namreč to res pomeni, da bi s tem morali začeti prilagajati količino našega govornega dela. Če bi torej začeli zmanjševati količino govornega dela, pa bi trčili na omejitve o količini govornih vsebin, ki opredeljujejo posamezni program javnega radia in izhajajo iz dovoljenja za oddajanje programa. Prav tako bi to narekovalo spremembe programskih shem, ki jih je potrdil programski svet, vse to pa zato, ker je ena alineja zakona sila nerodno zapisana.

Novela določa tudi, da mora vsaj četrtino omenjenega deleža predstavljati slovenska glasba, ki je bila prvič predvajana pred največ dvema letoma, ministrstvo pa naj bi se zavezalo, da bo radijskim postajam zagotavljalo ustrezno evidenco novejših skladb. Kako si v praksi predstavljate izvajanje tega?
Če govorim samo v imenu Vala 202, je to od vseh teh določil še najmanj težavno oziroma sploh ni. Imamo namreč takšno ciljno občinstvo, da smo že v teh letih predvajali največ čisto sveže slovenske zabavnoglasbene produkcije. Za nas torej to ne predstavlja nobene težave. O tem, kako bi bilo z evidencami na ministrstvu, ne bom presojal, ko bomo nekoč tako daleč, bomo videli, kako bo to potekalo.

Nov je tudi 109. člen, ki narekuje popisovanje vseh predvajanih vsebin, in nekatere ocene napovedujejo, da bi to podražilo poslovanje vseh radiev za približno od tri do štiri milijone evrov letno. Hkrati pa ministrica za kulturo trdi, da ukrepi ne bodo vplivali na finančne in kadrovske vire medijskih hiš. Kaj o tem pravite na Valu 202?
Seveda bomo izvajali to popisovanje, če bo potrebno. Tudi sicer smo navajeni na številne takšne in drugačne nadzore in poročila, saj od nas kot javne institucije različni organi to zahtevajo. To sicer pomeni določen finančni zalogaj, vendar gre v našem primeru za velik medijski sistem. Situacija pa je zagotovo povsem drugačna v primeru kake regionalne ali lokalne postaje z zelo majhno ekipo in zelo omejenimi viri financiranja, ki se bo morala na enak način ukvarjati s tem. In recimo, če nekatere od teh postaj nimajo samo glasbe v programu, temveč si prizadevajo tudi za produkcijo govornih vsebin, potem razumem, zakaj nasprotujejo tudi temu določilu.

Vseeno pa je to zame primer pretirano omejevalnega zakona. S takim zakonom gremo popolnoma v nasprotni smeri od tega, da bi se pogoji dela odpirali, sproščali in izboljševali. Manjšim medijem se po nepotrebnem otežuje delo, mislim, da nepotrebno, zaradi tega člena slovenski radijski prostor ne bo popolnoma nič boljši.

V več pogledih novela pravzaprav ne povečuje podpore slovenski glasbi in ne izboljšuje položaja slovenske glasbene sfere ter deluje prejkone precej v smeri omejevanja radijskih programov. Na drugi strani pa se Val 202 ponaša s projekti, kot sta na primer Izštekani in Imamo dobro glasbo. Koliko angažmaja je ministrstvo do zdaj pokazalo za spodbujanje tovrstnih projektov?
Žal ga ni. Pred leti smo prosili za podporo za naš projekt Hočemo dobro glasbo/Imamo dobro glasbo - neuspešno. Projekte izvajamo v veliki meri samoiniciativno - in žal brez podpore naših najglasnejših kritikov. Pomembno je prvenstveno spodbujati slovensko zabavnoglasbeno oziroma na splošno glasbeno prizorišče, kvote so šele tretji ali četrti delček. Žal je v celotni debati o kvotah ta vidik domala povsem izostal. Kakor da bi na kvotah visela usoda in preživetje slovenske glasbene produkcije oziroma slovenskih glasbenikov. Gre za popačeno perspektivo. Hkrati pa se je pri tej debati naše pobude komajda obravnavalo in povsem spregledalo, da produkcijo nove slovenske glasbe spodbujamo na številne načine. Poudarjam, da ne nasprotujemo kvotam predvajane slovenske glasbe, vendar so te daleč od tega, da bi bile odrešujoča ali pa odločilna bilka v podpori slovenske glasbe.

Zagotovo so rigidna zakonska določila vse prej kot v sozvočju s hitro razvijajočimi se novimi mediji …
V času, ko imamo tako rekoč vso svetovno glasbeno produkcijo dobesedno v žepu na svojih pametnih telefonih oziroma pač en klik stran, je precej za časom razmišljati, da bomo z bolj zaostrenimi, strogo določenimi kvotami slovensko glasbo "rešili" ali pa jo obilno podprli. Vprašanja se lahko lotimo tudi iz drugega zornega kota in se vprašamo, katero slovensko glasbo je današnji 20-letnik, ki še nima izoblikovanega tesnega odnosa do radijskega medija, pripravljen poslušati pol ure v enem kosu. Razumeti je treba, da imamo različne radijske postaje različna ciljna občinstva in da ne moremo vsi predvajati vsega, saj s tem ne bogatimo radijske ponudbe, ampak jo siromašimo. Če bomo k snovanju programa na javnem radiu pristopali po enem, dveh ali treh zelo parcialnih merilih, bomo naredili medvedjo uslugo radijskemu mediju, predvsem pa javnosti

Javni radio je namreč že tako ali tako hiperreguliran, že v izhodišču ga pri njegovem delovanju obvezujejo številne zahteve, da namreč izpolnjuje svoje poslanstvo. Z našega vidika je ob vsej že obstoječi regulaciji in dolžnostih - standardih kakovosti, zagotavljanju programa za različne okuse in različne starostne skupine, jezikovne norme - povsem neproduktivno, da se še glasbeni segment programa tako skrajno rigidno določa s kvotami.

Ko poslušalec preklopi na določeno radijsko postajo, želi vedeti, kaj lahko tam pričakuje. Se pravi, moramo vedeti, koga nagovarjamo, kakšen je posledično približen format programa, in na tak način lahko sploh imamo zares raznovrstno radijsko ponudbo. Predstavljajte si, da bi vse postaje zaradi izpolnjevanja tako zastavljenih kvot, kakor se zdaj uvajajo, večino časa predvajale vse od Marjane Deržaj, prek Modrijanov do Noctiferie in Laibach. Vse radijske postaje bodo slišati več ali manj enako, ponudba pa bo na koncu pravzaprav manjša. Bolj ko imamo jasno razdelano ciljno občinstvo in bolj ko imamo profiliran program, teže je zadostiti visokim kvotam katere koli vsebine že.

Vendarle se moramo vprašati, kako utegnejo tako dirigirane spremembe vplivati na radijski medij. Ves razviti radijski svet se ukvarja s tem, kako doseči mlajše poslušalce in si zagotoviti nove, bodoče spremljevalce radia. Takšen razvoj zakonodaje nam pri tem zagotovo ne pomaga.
Za vitalnost radia v prihodnosti ne bo mogel poskrbeti nihče drug kot radio sam. Prihaja digitalni radio, katerega ključni namen je obogatiti ponudbo, tudi s specializiranimi, tematskimi programi. Sicer razumem, da neka skupina ljudi zagovarja svoje izrazito parcialne interese, vendar radio niso zgolj glasbeniki in ni zgolj glasba, tako da če želimo skrbeti za prihodnje poslušalce, ne moremo k delovanju pristopati na tak način. Zavedamo se, da odnos današnjega 18-letnika do klasičnega radijskega medija nikakor ni samoumeven. Na spletu ima skorajda neomejeno množico možnosti, kako priti do glasbe. Žal pa je tako, da nekateri glasbeniki položaj dojemajo le na način, da če se jih predvaja na naših valovih, potem "so slišani" in "so zmagali". Kako slišani in relevantni pa bomo mi, radijski programi, bi jih moralo zanimati enako kot nas.

"Ljudje nas imajo pravico slišati," je eden izmed pogosto slišanih argumentov glasbenikov, ki se zavzemajo za sprejetje zakona v tej novelizirani obliki. Si nekdo lahko zares želi, da je ljudem njegovo ustvarjanje skorajda vsiljeno z zakonskimi določili? Še posebej, če se na tej točki spomnimo, da so Laibach, ki veljajo za prevratniške ustvarjalce, tako rekoč najbolj znan "slovenski izdelek" v svetu, in to ne le na glasbenem oziroma širšem umetniškem področju?
Ne želim se spuščati v pavšalne ocene, katero glasbo želijo ljudje slišati na radiu. Mi bi se na primer lahko pri naši argumentaciji tudi oprli na odzive na našem profilu na Twitterju, kjer imamo več kot 43.000 sledilcev in so pravzaprav nekateri odzivi na vpeljevanje kvot tudi naravnost surovo negativni. Nadalje pa ena izmed analiz kaže, da 61 odstotkov vprašanih nasprotuje temu, da se z zakonom določa kvote slovenske glasbe, vendar je tako eno kot drugo preveč parcialni pogled. Rad bi izpostavil, da dobivamo metodološko zelo razdelane meritve poslušanosti, kakovostne analize o zaupanju poslušalcev v naše radijske programe, iz meseca v mesec in iz leta v leto, pred katerimi nam res ni treba zardevati. To so po moje najboljša analiza tega, ali je naše delo dobro in ali si javnost želi velikih sprememb v naših programih.

Debata se je nekako v napačni smeri sprevrgla v debato o slovenski glasbi in vprašanja so postala presplošna in slabo osmišljena. Ali je slovenske glasbe dovolj? Koliko slovenske glasbe si ljudje želijo v etru? Kakšna je slovenska glasba? Situacije se je treba lotiti precizneje in se na primer vprašati vsaj, o kateri slovenski glasbi govorimo, ko se sprašujemo, kakšna je, in ko se sprašujemo, ali je je dovolj, moramo vedeti, za katere namene sprašujemo. Če se recimo vprašamo, ali je je dovolj za slovensko bluzovsko radijsko postajo, je odgovor pač ne.

V katero smer bo šel Val 202 v primeru sprejetja zakona? Ponavljanje enih in istih skladb ali pa vključevanje širšega spektra skladb in izvajalcev v radijski program?
Obstajata dve možnosti: da se bodo predvajale tudi skladbe, ki ne sodijo zares v naš format, ali pa da se bodo nekatere skladbe res pogosteje ponavljale. Vendar se zavedamo, da je naše poslušalstvo precej zahtevno in je mogoče slišati pomisleke, da ne bomo morebiti postali kot komercialne radijske postaje in po desetkrat na dan predvajali enih in istih skladb ali enega in istega izvajalca. Naše poslušalstvo namreč ne pristaja na ponudbo instantnih uspešnic in to nam je zelo pomembno. Analiza glasbenega programa Vala 202 lahko pokaže, da predvajamo veliko neodvisne glasbene produkcije. Gre tudi za skladbe, ki recimo na YouTubu nimajo več kot nekaj tisoč ogledov, vendar so zanimive, sodobne in sovpadajo z našim formatom.

V okviru javne debate glede novele zakona je bilo mogoče slišati tudi očitek, da nekateri radijski delavci celotno zadevo jemljejo preveč osebno. Gre res pretirano dojemanje na osebni ravni ali pa pač za srčno predanost lastnemu delu?
Zatrdim lahko, da za zadevami, ki jih zagovarjamo, stojimo iz naših trdnih prepričanj. Zagovarjamo ne le Val 202, temveč celotno radijsko ponudbo v Sloveniji. Kot javni radio se seveda zavedamo, da moramo delovati v okviru nekih razumnih določil in omejitev, vendar pa moramo imeti do neke mere še dovolj proste roke, če naj bo delo radia perspektivno in uspešno tudi v očeh javnosti, ki ji je navsezadnje javni radio namenjen. Delamo torej iz teh prepričanj in s srcem, čeprav je to morda razumljeno kot pretirano osebno. Smo v službi javnega servisa in torej v službi javnosti. Vendar če nekdo vlaga toliko truda in časa v oblikovanje glasbenega programa, kot recimo to počne Andrej Karoli z ekipo, ter pripravlja, vodi in izpelje mnogo projektov za spodbujanje slovenske glasbene produkcije, ki jih zasnuje skupaj s številnimi slovenskimi glasbeniki, pa verjamem, da je težko biti ravnodušen do dogajanja, ki smo mu pravkar priča.

Da skleneva - bo RTV Slovenija ob morebitni potrditvi zakona v državnem zboru dala zakon v ustavno presojo?
Da, razmišljamo v tej smeri, in če bo zakon v tej obliki sprejet, je verjetnost za njegovo ustavno presojo velika. Ustvarjalci radijskih programov to vsekakor zagovarjamo. Izpostaviti je treba še, da tudi če bo zakon potrjen, je zgolj prehodne narave, napovedana je že novelizacija te novelizirane različice zakona. Uvajati tak popravek in mu že takoj napovedati popravek, ob tem, da Slovenija močno potrebuje novo, sodobno krovno medijsko zakonodajo, deluje nesmiselno in neproduktivno.