Antonu Corbijnu je iz šopka žanrskih klišejev uspelo iztisniti melanholičen, minimalističen "eksistencialni triler".

Jack (pozneje tudi Edward): plačani morilec, strokovnjak za orožje, mož brez posebnosti - in volk samotar s skrivnostno preteklostjo, ki mu vse bolj diha za ovratnik. Potem ko na Švedskem za las pobegne likvidatorjem, ki so mu za petami zaradi nekih starih, neporavnanih računov (in pri tem hladnokrvno ustreli svoje nič hudega sluteče dekle, ki je pač videlo preveč), ga njegov šef, skrivnostni Pavel (Johan Leysen), pošlje v zaspano, odročno vasico v italijanski pokrajini Abruci, kjer naj bi nekaj časa držal "nizek profil" in se ukvarjal z - na prvi pogled - manj nevarno nalogo. Za skrivnostno Mathilde (Thekla Reuten) mora po naročilu sestaviti strelno orožje z dosegom puške in močjo brzostrelke.

To je pravzaprav levji delež vsebine Američana. No, tu je še Clara (Violante Placido), "prostitutka s srcem", ki očitno nima zadržkov pred sestajanjem s svojimi strankami v prostem času, in ki se v Jacka, ki celo na njunih "plačanih seansah" daje prednost njenemu užitku, kakopak zaljubi, ter zvedavi župnik Benedetto (Paolo Bonacelli), ki se prav tako ne pusti odgnati Jackovemu ljudomrznemu obnašanju in ga vztrajno vabi na obiske. Seveda bi se človek lahko vprašal, zakaj se tako Clara kot oče Benedetto na hladnega Jacka, o katerem ne vesta pravzaprav nič, tako navežeta, ampak na točki, ko tudi sam Jack začne razmišljati, da bi se po pregovorni "zadnji nalogi" upokojil in s svojo mehkosrčno prostitutko nekje daleč stran začel novo življenje, postane jasno, da klišejev, ki jih grmadi scenarij Rowana Joffa (po predlogi romana A Very Private Gentleman Martina Bootha), ne gre pretirano preizpraševati.

Do neke mere gre pri tem verjetno za zavestno preigravanje tipičnih motivov špageti vesterna, na katere se je Corbjin po lastnih besedah skušal nasloniti (če v Jackovem liku alegorije samotnega kavboja pred poslednjim strelskim obračunom ne opazite sami od sebe, Corbjin nanjo nekajkrat pokaže s prstom - na primer tako, da v ozadju dejansko zavrti odlomek iz klasike Sergia Leoneja Bilo je nekoč v Ameriki).

Glede na to, da so v Jackovem izoliranem življenju samo štirje ljudje, napetost v filmu izhaja predvsem iz čakanja, kateri od njih ga bo izdal, in iz sosledice (skoraj preveč) statičnih, estetsko dovršenih prizorov: Jack v tišini (in brezmadežni beli srajci) pili, vari in sestavlja svojo puško; Jack v svojem asketskem stanovanju tiho telovadi; Jack z rahlo paranoičnim izrazom preganjane živali sam sedi v prazni vaški kavarni, ... In čeprav že po slabi uri ni težko uganiti, kako se bo vse skupaj razpletlo, bistvo Američana tako ali tako ni v končnem preobratu, strelskih obračunih ali avtomobilskih pregonih (čeprav nam pravzaprav postreže z vsem naštetim).

Veliko pove podatek, da je režiser, Nizozemec Anton Corbijn, v prvi vrsti fotograf, kar je tudi ne ravno prepričljiva krinka njegovega protagonista. Filmska kamera se v Corbjinovih rokah spreminja v "podaljšek" fotoaparata: posamezni kadri so čudovite študije geometričnih simetrij v naravi in arhitekturnih detajlov v pridušenih barvah - kadar seveda ni v prvem planu Jackov hladni, čuječ izraz. In kot Italija v Američanu ni topla, kičasta Italija iz Jej, moli, ljubi, tudi George Clooney ni „simpatični“ kriminalec, kakršnega se spomnimo iz Daleč od oči in Oceanovih 11/12/13, ampak precej bolj večplastna, zlovešča zver.
Igralec, ki tako mrk verjetno ni bil že vse od novodobne adaptacije Solarisa (2002), nadgrajuje vlogo nomadskega samozadostneža Ryana Binghama (V zraku), ki si ne pusti gojiti čustev do ljudi in krajev okrog sebe, in še enkrat dokaže, da tisti značilno "clooneyevski" šarmantni nasmeh (ki ga v Američanu ne boste videli niti enkrat) ni njegov glavni igralski prijem. Prav Clooneyeva ponotranjena, nepretirana igra je glavni adut filma, katerega lepota je bolj kot v celoti vidna v podrobnostih, atmosferi, barvah in razpoloženjskih niansah.

Ocena: 3; piše Ana Jurc

Video: Napovednik Američan na GenSpot.com