Že res, da animirana družinska pustolovščina o strašno strašnem Drakuli in njegovi še bolj strašni razširjeni družini različnih pošasti ne premore več tiste svežine, ki je gledalce očarala v prvem delu, vendar pa je pisana družba volkodlakov, nevidnih mož, frankenštajnov in tako naprej še vedno dovolj simpatično nerodna, da predvsem mlajših gledalcev ne bo razočarala. Ustvarjalci pod režijsko taktirko v Rusiji rojenega ameriškega režiserja Genndyja Tartakovskega, tudi tokrat ostajajo zvesti očitno še ne povsem izpeti zamisli o trku dveh svetov – pošastnega in človeškega – ki je bila sicer glavni vir težav že v prvih dveh nadaljevanjih, a jo poskušajo nekako nadgraditi še z novo ljubezensko zgodbo.

Kupidova puščica ali po pošastje "zing" tokrat doleti kar samega grofa Drakulo, ki se dobesedno nesmrtno zaljubi v človeško kapitanko križarske ladje, s katero je pisana pošastna druščina odplula na prve prave počitnice v svoji zgodovini. Da se stvari nikakor ne odvijejo prehitro ali prelahko, poskrbi kopica družinskih in družabnih zapletov, a na koncu seveda zmaga ljubezen. In Macarena, glasbeno-plesna uspešnica iz devetdesetih, kar je nedvomno najbolj posrečen in duhovit delček filma, namenjen seveda predvsem nekoliko starejšim gledalcem.

Hotel Transilvanija 3, ki si ga je pri nas mogoče ogledati tako v že zelo utečeni in dobri sinhronizirani različici kot tudi tisti s podnapisi, na filmska platna ne prinaša nič kaj novega. Simpatično družinsko animirano pustolovščino, v kateri je veliko gagov za najmlajše gledalce in nekaj še kar posrečenih duhovitosti za nekoliko starejše, zgodbo, ki je zelo predvidljiva, a dovolj napeta, da ostaja zanimiva tako rekoč do konca in kopico že znanih priljubljenih likov, ki pa so tokrat potisnjeni nekoliko v ozadje.

Rečeno na kratko, novi del Hotela Transilvanija, ki se počitnicam primerno odvija daleč stran od dejanskega hotela, ni nič posebnega, a v teh vročih poletnih dneh se vseeno prileže ohladitev v filmskem morju, pa čeprav gre za Bermudski trikotnik. Ali pa prav zato.