Ko se končajo oglasi in se odvrti začetna napoved filma, se zdi, da se med gledalci pojavi nekakšno skupinsko pričakovanje, napol živčna želja po tem, da se predajo grozljivostim s filmskega platna in se, skupaj in vsak sam, pustijo zapeljati v svet, v katerem si bodo dovolili biti iskreno ustrašeni – nekaj, česar si v vsakdanjem življenju ne moremo privoščiti. In film, ki povezuje vsakdanjik z mističnim, nikoli popolnoma pojasnjenim izročilom je kot nalašč za to ...

A kakor hitro se je sinoči v ljubljanski kinodvorani to pričakovanje pojavilo, tako hitro se je tudi razkadilo in že po nekaj minutah novega celovečernega poskusa ameriškega režiserja Johna Ericka Dowdleja, ki se že nekaj let poskuša uveljaviti z avtorskimi projekti in tudi s priredbami filmskih uspešnic, je postalo jasno, da se mu tudi tokrat ne bo uspelo prebiti med kultne ustvarjalce grozljivk. Na papirju ima Kakor zgoraj, tako spodaj vse, kar potrebuje: zvedavo mlado avanturistko, ki je v slogu Indiane Jonesa pripravljena tvegati čisto vse za končno veliko odkritje, skrivnostno mistično zgodbo, ki zaradi okultističnih prvin ne napoveduje nič dobrega, ter slovite pariške katakombe, ki že same po sebi jemljejo dih. A to je tudi vse.
Od trenutka, ko se mlada Scarlett s četico pomočnikov odpravi v skrivnostni podzemni svet in bi se morale začeti dogajati grozljive stvari, se razen morda zares klavstrofobičnih gledalcev ne bo zdrznil nihče več, znameniti napis na rovu, ki naj bi vodil v pekel in pravi "Opustite vsak up, vi, ki vstopate", pa žal dobi čisto nov pomen.

Nenehno tekanje gor in dol z naglavnimi lučkami, psihološko slabo utemeljeni in predvsem obupno predvidljivi prividi in prisluhi, ki so sicer bistvo filma, neposrečeno posneti kadri, ki naj bi v slogu Čarovnice iz Blaira pripomogli k napetosti, vendar povzročajo kvečjemu vrtoglavico, in konec, kakršen bi moral biti za grozljivke sploh kar prepovedan, nikakor ne naredijo pravega vtisa.
Če sodimo po vsebini, bi Kakor zgoraj, tako spodaj lahko brez težav posneli kot srečanje pri psihiatru – in verjetno bi bil film tako precej bolj smiseln. In predvsem grozljiv.
Gaja Pöschl; iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija, Radiu ARS.