Vampir iz stare TV-nadaljevanke? Absolutno. Karikiran alter ego Hunterja S. Thompsona? Prosim lepo. Politično in družbeno popolnoma neaktualni lik indijanskega pribočnika v komični reinterpretaciji vesterna? Morda bi mu kak producent kdaj moral reči ne.

Če bi res radi videli Johnnyja Deppa v vesternu, stavite raje na kuščarja: animirani Rango (ja, tudi tega je režiral Gore Verbinski) v svojem mezinčku premore več duhovitosti in šarma kot obe prenapihnjeni uri Osamljenega jezdeca skupaj. (Na tem mestu bi seveda morala omeniti Mrtveca, črno-belo nadrealistično mojstrovino Jima Jarmuscha iz leta 1995, a to obdobje Deppove kreativnosti pri ustvarjanju vlog je že tako daleč za njim, da se zdi, kot da imamo opraviti z drugim igralcem.) V tej revizionistični priredbi v Ameriki silno priljubljene TV-nadaljevanke iz petdesetih skuša Johnny Depp v kar bi morala biti stranska vloga indijanskega vodiča Tonta iz ospredja izriniti naslovnega junaka; rezultat je nekakšna neosredotočena, predolga zmešnjava brez prave gonilne sile.

Kot večina "rebootov" zgodb superjunakov v zadnjih letih je tudi Osamljeni jezdec zgodba o začetkih (ang. origin story) - te so nenazadnje najboljše iztočnice za franšize ... Spominja se je postarani Tonto, ki je leta 1933 samo še zaprašen eksponat v potujoči cirkuški razstavi o "divjem Zahodu". Njegova pripoved začudenega fantiča (Mason Lad) - in nas - popelje v čas, ko si je železnica šele utirala pot čez ameriško celino.

Mladi, v tridelno obleko stlačeni odvetnik John Reid (Armie Hammer) se v neukročeni teritorij svoje mladosti vrne trdno odločen, da bo na Divji zahod vnesel razsvetljensko miselnost in kultivirano spoštovanje zakona. A kaj, ko se na istem vlaku kot ujetnik prevaža zloglasni zlikovec Butch Cavendish (William Fichtner), tako karikirano zlohotni antagonist, da svojim sovražnikom občasno celo izrezuje srca. Poleg njega je uklenjen izobčeni indijanec Tonto, ki je prepričan, da je Cavendish v resnici wendigo, zlobni duh, ki ga je treba ustaviti, preden naravo dokončno vrže iz tira.

Jasno, da Deppov Tonto v letu 2013 ni rasistična karikatura "plemenitega divjaka" iz zgodnejših upodobitev, ki bi se (preveč) lomila z nepravilno angleščino - a kaj, ko gre film v drugo skrajnost: Tonta reducira na klasični prototip "deppovskega ekscentrika" z v hipu prepoznavnimi klovnovskimi grimasami in mrtvohladnimi replikami, ki ga od Willyja Wonke, Jacka Sparrowa ali Norega Klobučarja ne loči nič razen mrtvega ptiča na glavi. Nekje na sredi filma izvemo, da je Tontovo čudaškost povzročila tragedija v otroštvu, a vseeno se velja vprašati, ali je vse to afnanje res tako zelo daleč od klasičnega rasističnega stereotipiziranja, kot si Verbinski in Depp očitno predstavljata, ali pa nemara samo variacija istega motiva.

Ko se Cavendish seveda že na svoji prvi vožnji z vlakom izmuzne roki zakona, Johna njegov brat, šerif Dan (James Badge Dale), ki bolj kot v akademski pacifizem verjame v varovanje zakona z značko in nasiljem, rekrutira za rangerja in priključi sledilni odpravi. Neoboroženi mestni škric je, ironično, edini, ki misijo nekako preživi - pa čeprav Tonto, ki je iz zasede pomorjeno odpravo našel v puščavi, misli, da je John izbranec, ki je posebej za to nalogo vstal od mrtvih, in ne samo uradniček, ki ima več sreče kot spretnosti. Da bi ohranila vtis, da v soteski ni bilo preživelih, Johnu natakneta masko, nato pa se - vsak iz svojega razloga - podata po Cavendishevi sledi.

Ob Deppovem nastopu Armie Hammer ne zmore biti več kot neškodljivo omleden lik (s sicer zelo sijočim nasmehom), ki se iz poštirkanega odvetnička, ko je treba, zelo hitro prelevi v težkokategornega gunslingerja, obenem se jemlje tako resno, da se zdi, kot da sta z Deppom stopila iz različnih filmov in da govorita drug mimo drugega.

V nepotrebno zapletenem nadaljevanju sledijo seveda še dodatne spletke (Tom Wilkinson je uslužbenec železnice z megalomanskimi načrti), ljubezen (Danova žena Rebecca (Ruth Wilson) je očitno od nekdaj imela raje njegovega mlajšega brata) in akcijski preobrati (zlobci ugrabijo Rebecco in njenega sina, veliko pa je tudi poblaznelih vlakov brez strojevodij in podstavljenih eksplozij), da niti ne omenjamo obvezne (a Disneyju in oznaki PG-13 primerno "mehke") omembe genocida indijanskih staroselcev in še bolj obvezne (konec koncev je to le film z Johnnyjem Deppom) Helene Bonham-Carter, ki je tukaj rdečelasa madame s priročno šibrovko v nožni protezi iz slonovine.

Verbinski pri uporabi posebnih učinkov očitno pozna samo dve prestavi - megalomansko in absolutno nezaslišano; računalniško animiranih vlakov, ki z razstreljenih tračnic letijo v kanjone, je toliko, da človek veličastne pokrajine Divjega zahoda, ki je v klasičnih vesternih praktično eden od protagonistov, niti ne opazi ne. Film, ki se ne more čisto odločiti, ali bo pravljica za otroke (čarobni konji), komedija zmešnjav ali krvav horror (tako srh vzbujajočega kanibalskega zajčka nismo videli že vse od Montypythonovcev), je na koncu samo - slaba ideja.

Ocena: +2; piše Ana Jurc