Te zgodbe, ki jih v hipu prepoznamo tudi po zboru prepoznavnih igralcev in igralk, kot so Maggie Smith, Judi Dench, Imelda Staunton, Bill Nighy, Timothy Spall in drugi, znajo biti na trenutke tako očarljive, da včasih niti ne opazimo takoj, da do onemoglosti preigravajo ene in iste elemente: zapeti, nesproščeni Anglež ali Angležinja, ki naletita na nekoga, ki je veliko bolj sproščen in prismuknjen, ostareli Angleži, ki odpotujejo na jug – v eksotične kraje, nerodni ljubezenski zapleti, tragične smrti, pogrebi in plesni nastopi tam, kjer bi jih najmanj pričakovali. Spomnimo se na filme, kot so Štiri poroke in pogreb, Do nazga, Pravzaprav ljubezen, Billy Elliot, Eksotični hotel Marigold in drugi. Filmu Plesna terapija režiserja Richarda Loncraina nekako uspe združiti prav vse – kot smo videli, že skoraj klišejske elemente takšnih filmov, pa mu to prav nič ne pomaga.

Konservativna in 'zapeta' Sandra, ki jo igra Imelda Stauton, po štirih desetletjih zakona ugotovi, da jo mož vara, zato se vseli k svoji svobodomiselni in radoživi sestri Bif, igra jo Celia Imrie. Čeprav je Sandra nad Bifinim načinom življenja najprej zgrožena, jo starejša sestra kmalu pritegne na plesni tečaj, namenjen starejšim, kjer tudi Sandra začne odkrivati samo sebe in svojo pozabljeno ljubezen do plesa. Zbliža se s Charliejem, še enim udeležencem plesnega tečaja, ki ji pomaga preboleti moža in začeti novo življenje.

Poleg težav s tem, da gre v Plesni terapiji za podobo Britanije, ki ne obstaja – idilično, belsko, heteronormativno, brez finančnih težav –, je razplet zgodbe kristalno jasen že od prvih prizorov. Osebe v Plesni terapiji so včasih šovinistični stereotipi, večino časa pa bolj skice kot resnični ljudje: nekdo je hladen, drugi topel, nekdo zloben, drugi dober in tako naprej.
V tem smislu Plesna terapija ostaja daleč za svojimi predhodniki, kot sta Billy Elliot ali Do nazga. Pravzaprav bi bil lahko film popolnoma nezanimiv, če ne bi v vlogi Charlieja, Sandrine nove ljubezni, nastopil Timothy Spall, ki mu iz nehvaležno napisanega lika nekako uspe potegniti nekaj ganljivo človeškega. Gre za igralca, ki smo ga navajeni videti v veliko bolj kompleksnih vlogah, kot so bile tiste v filmih o Williamu Turnerju in Davidu Irvingu, ali v vlogah v filmih Mika Leigha – a kako izjemen igralec je, nam morda postane jasno šele ob tem, ko vidimo, kaj je sposoben narediti iz sicer povsem nezanimivo napisane zgodbe.
Z njim in Imeldo Staunton v glavnih vlogah Plesni terapiji kljub vsem težavam nekako uspe prišepati do konca in ob tem s seboj pripeljati vsaj del svojega občinstva, ne da bi jih zgodba na smrt zdolgočasila. Ob filmih, kot je ta, se namreč da vsaj malo zabavati – če se ravnaš po nasvetu, ki si ga med seboj v neskončnost ponavljajo prav liki, ki v takšnih filmih vedno znova nastopajo: sprosti se in uživaj v neumnostih.