A to žal ni trajalo prav dolgo, saj smo se v domačem družbenem okolju na vse pretege trudili, da bi pozabili na vse, kar smo nekoč imeli skupnega. In tako so naši nekdanji junaki sčasoma postali tujci. Taka usoda je doletela tudi številne cineaste, pri čemer ni prizanašala niti najbolj znanim in uveljavljenim. Nadvse zgovoren, po svoje pa tudi žalosten, je primer Mladomirja Đorđevića, med najširšim občinstvom bolj znanega kot Puriša Đorđević.

Ta vsestranski ustvarjalec, režiser, scenarist in pisatelj, se je v mednarodnem prostoru uveljavil kot eden izmed privržencev cenjene "beograjske šole" filma (pa čeprav nikoli ni bil študent) in kot eden pomembnejših akterjev novega jugoslovanskega filma 60. in 70. let oziroma malce poznejšega črnega vala. Čeprav je v 70-letni ustvarjalni karieri posnel približno 70 filmskih del – 20 celovečercev ter več kot 50 kratkih igranih in dokumentarnih filmov – in snema celo še danes, star že več kot 90 let – smo nanj skoraj povsem pozabili.

Zato je odločitev Slovenske kinoteke, da pripravi njegovo retrospektivo – prvo srečanje z njim in njegovim delom po resnično dolgem času –, "prava" kinotečna poteza, primer premišljenega in domiselnega programskega kuratorstva tako z zgodovinskega vidika kot tudi z vidika pronicljivega vpogleda v aktualni družbeno-kulturni kontekst. Pa čeprav gre za relativno skromno predstavitev, vsaj z vidika Đorđevićevega obsežnega opusa in kljub kakemu delu – na primer enemu njegovih prvih igranih celovečercev, ne najbolj posrečeni komediji Občinsko dete iz leta 1953, ki jo je sam Đorđević označil za enega svojih najslabših filmov –, za katerega bi bilo morda celo bolje, da ga ne bi bilo.

Če to odmislimo, je izbor namreč smiselno in izrazito reprezentativen. Razkrije nam namreč, kako se je Đorđević oblikoval kot avtor, saj nam ponudi vpogled tudi v njegova zgodnja kratka dokumentarna dela, ki so bila (ob vplivih italijanskega neorealizma in francoskega novega vala) zanj ključna. V izboru seveda ne manjkajo njegova temeljna dela, v prvi vrsti njegova neformalna tetralogija, v kateri na za tedanje čase izrazito nekonvencionalni način – tako z drznimi formalnimi (predvsem montažnimi) prijemi kot tudi vsebinsko obravnavo teme – obravnava teme vojne in povojne družbene realnosti in ki jo vpelje film Deklica, nadaljujejo pa Sen, Jutro in Poldne. Te štiri filme je posnel skoraj na dušek med letoma 1965 in 1968.

Ogledali pa si bomo lahko tudi poznejša dela, na primer Kolesarje iz leta 1975, ki so njegovi muzi, Mileni Dravić, v Pulju prinesli zlato areno. Posebna češnja na torti pa sta dve izmed njegovih novejših del, po knjigi Branka Ćopića posneta Mala moja iz Bosanske Krupe ter nenavaden, avtobiografski film Bunker 93, ki ga je Đorđević končal pred kratkim, pri dopolnjenih triindevetdesetih letih.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija