Imajo tudi najhujši zločinci, ki jim je, denimo, očitana odgovornost za genocid, pravico do tega, da jih ščiti zakon, tako kot ščiti vse druge ljudi? In kako ta vprašanja odvetnik razreši sam pri sebi? Takrat, ko je priča pritiskom, ko ga okolica obsoja in ko se sodni primer začne zajedati tudi v njegovo zasebno življenje? To so dileme vseh tako imenovanih hudičevih odvetnikov, med katere spadajo tudi branilci obtožencev na Mednarodnem kazenskem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu.
Eden teh je Marko Sladojević, mlad pravnik iz Beograda in eden od vodij odvetniške ekipe, ki pri obrambi svetuje nekdanjemu voditelju bosanskih Srbov, Radovanu Karadžiću. Tega obtožnica bremeni zločinov proti človeštvu. Sladojevića pa pri opravljanju poklica spremlja kamera Aleksandra Nikolića. Ta si je izbral pomembno temo, sojenje v Haagu namreč marsikdo primerja z nürnberškimi procesi po 2. svetovni vojni, obenem pa sojenje še ni zaključeno, saj naj bi sodišče sodbo Karadžiću razglasilo letos jeseni.
Portretiranec je predani profesionalec. Zahtevnost primera mu predstavlja posebno čast in karierno preizkušnjo, zato gledalec zaman pričakuje, da bo kameri priznal, da obtožencu ne verjame ali da se mu primer upira. Njegova poklicna etika prevlada nad njegovimi osebnimi pomisleki.
A režiser je vendarle priča razvoju portretiranca in spremembi njegovih stališč. Ponudi vpogled v njegovo zasebno življenje, nakaže, kako je sojenje počasi vneslo razpoke v odnos z ženo. Predvsem pa se je z vsemi vojnimi krutostmi, ki jih je po službeni dolžnosti moral videti, njegovo srce počasi spremenilo v kamen.

Iz tega glavni protagonist potegne sklep, da po zaključenem sodelovanju pri primeru Karadžić dela na sodišču v Haagu ne bo več nadaljeval.
Aleksandar Nikolić je k zgodbi pristopil stvarno in odvetniku predal glavno besedo. Prizore, kjer Sladojevič podaja svoja stališča ali jih sooča s prepričanji sorodnikov, prijatelja in tudi Sarajevčana, ki je na svoji koži doživel obleganje Sarajeva, dopolnjuje z bolj kontemplativnimi prizori, v katerih gledalec lahko predahne in uvidi zagato odvetnikove naloge. Pri tem se tako režiser kot portretiranec trudita biti kar najmanj pristranska. Oba imata pravzaprav enako nalogo: postaviti svoja prepričanja v oklepaj in se drzniti spoznati resnico, kot se sama kaže.
Urban Tarman, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).
Celotni oddaji prisluhnite v priloženem avdioposnetku.