Film Telo je sestavljen iz režiserkinih arhivskih posnetkov iz obdobja njene in prijateljičine mladosti ter novih posnetkov iz Ljubljane in s Prespanskega jezera v Severni Makedoniji. Zaradi bližine med protagonistko in režiserko so posnetki izjemno osebni, polni topline in humorja, pa čeprav so izkušnje, ki se jim film posveča, vse prej kot lahkotne. Posnetke spremljajo njuni dialogi ter Urškino pripovedovanje o najtežjih občutkih ob bolezni v na pol prisebnih stanjih ali sanjah, pa tudi o ponovnem vzpostavljanju odnosa do telesa, ki ga bolezen nenehno spreminja in v katerem se mora glavna protagonistka kar naprej na novo učiti živeti, zato je dokumentarni film eden najiskrenejših o ženskem telesu, kar smo jih lahko videli v zadnjem času. Čeprav ne čisto v ospredju, pa film priča tudi o ženskem prijateljstvu, o tem, kako kljub letom, težkim preizkušnjam in različnim življenjem lahko iz prijateljstev nastanejo druge družine, osnova katerih je sestrstvo.

Na festivalu Mesto žensk je bil prikazan tudi dokumentarni film Obzornik 242 – Sunčane pruge umetnice Nike Autor. Prikazuje graditev železnice Šamac‒Sarajevo, ki jo je leta 1947 v pičlih sedmih mesecih pomagalo postaviti na tisoče mladih z vsega sveta, tudi skupina Palestincev in Palestink, ki so tja odpotovali le leto dni pred nakbo. V devetdesetih je bila železniška proga poškodovana, zadnji vlak je po njej peljal leta 2011. Nika Autor s komentatorsko pripovedjo in prepletom arhivskih podob z današnjimi razmišlja o zamislih boljšega sveta in skupne, solidarne družbe, ki jo je v preteklosti gradilo na tisoče mladih. O njihovih nekoč skoraj otipljivih zamislih in prihodnosti, ki je ostala v preteklosti. Danes tračnice pogosto uporabljajo pogosto nevidni iskalci boljšega jutri na balkanski poti, na kateri se pogosto znajdejo tudi Palestinke, ki stopajo po ostankih prihodnosti, kot da bi jih po njih vodile njihove prednice, ki so progo gradile. Nika Autor tako nadaljuje svojo že večkrat mednarodno nagrajeno serijo obzornikov, ki vedno znova z izjemnimi filmskimi podobami sopostavljajo preteklo s sodobnim, da bi na trku obojega našli ideje solidarnosti.

Negin Ahmadi, mlada iranska režiserka, nas v intimno filmsko pripoved z naslovom Vrata sanj vpelje z arhivskimi posnetki iz mladosti. Predstavi se nam kot dekle, ki je bilo v tradicionalnem, patriarhalnem okolju vedno nekoliko drugačno. Leta 2016 se je s kamero odpravila v sirski del Kurdistana, da bi spoznala življenja mladih kurdskih bork, ki so v tistem obdobju zaradi oboroženega boja proti Islamski državi zaslovele po vsem svetu. A čeprav so bile medijske podobe temnolasih Kurdinj z orožjem v rokah po večini romantizirane in fetišizirane, Negin Ahmadi s svojim tu in tam naivnim, predvsem pa skrajno osebnim pristopom tovrstne poenostavitve zavrača. S tem ko je tudi sebe postavila pred kamero, je prikazala tudi svoj lastni delno sebični vzgib, da bi za osem mesecev zapustila dom in se s kamero odpravila v nevarno okolje. Številni režiserji, ki jih v vojno nemalokrat ženejo osebni vzgibi, to stežka priznajo, film Negin Ahmadi pa je postal nekakšen avtoričin intimni videodnevnik. Ker je bilo omejeno, kdaj, koga in kaj lahko snema, je bilo to, da je pred kamero postavila sebe, hkrati tudi učinkovito sredstvo, s katerim je zgradila filmsko pripoved. Nagin Ahmadi je s kamero spretno ujela nežne utrinke življenja med oboroženim bojem, naj je šlo za ples, igranje igric na telefonu, medsebojno spletanje las ali prepevanje. Kadar dekle ni želelo pokazati obraza, je ujela le senco, del telesa ali samo glas. V pogovorih z borkami je premišljevala o strogih pravilih, ki veljajo v času bojevanja, recimo prepovedi romantičnih odnosov in obiskovanja družin, hkrati pa poudarila, da marsikateri vstop v oborožen boj z zastavo revolucije, ki v ospredje postavlja osvoboditev žensk, pomeni predvsem pobeg od patriarhalnega družinskega okolja.

Še en ženski pogled na vojno ponuja film Klondike ukrajinske režiserke Maryne Er Gorbach. Klondike je bil premierno prikazan na filmskem festivalu Sundance, v njem je v kategoriji World Cinema Dramatic Competition tudi dobil nagrado za najboljšo režijo, istega leta pa je bil ukrajinski kandidat za tekmo za tujejezičnega oskarja. Režiserka se v njem vrača k dogodkom 17. julija 2014, ko je bilo blizu vasi Hrabowe v doneški regiji sestreljeno letalo malezijske letalske družbe s skoraj tristo ljudmi na krovu. Priči dogodka sta bila med drugim noseča Irka in njen mož Tolik. Na obzorju se je dvignil steber ognja in dima, dele letala je razneslo na bližnja polja. Toda v njuni hiši je že tako zevala velikanska luknja, saj je pred nekaj dnevi vanjo pomotoma priletel izstrelek separatistov. Sestrelitev letala je še povečala občutek tesnobe in "konca sveta". Maryna Er Gorbacz gleda na vojno z očmi ženske; osrednji lik Irke, ki pričakuje rojstvo prvega otroka, se kljub vsemu oklepa vsakdanjih opravil, priprave ozimnice, pospravljanja na pol podrte hiše, predvsem pa se ne vdaja eni ali drugi strani vojne, ki jo predstavljata mož in njen brat. Tolkovi separatistični prijatelji pričakujejo, da se jim bo pridružil, medtem ko je Irkin brat razjarjen zaradi suma, da je par izdal Ukrajino. Vizualno presunljiva filmska pripoved gradi na občutkih slutnje prihajajoče katastrofe, ki se v filmu na samem koncu zgodi pred našimi očmi. In čeprav se zdi, da bi zgodba lahko delovala tudi brez pretresljivih podob na koncu, je hkrati jasno, zakaj je režiserka želela nasilje pokazati neposredno. Avtorica namreč poudarja, da je film njen protest proti vojni, ki se je zanjo začela že leta 2014, čeprav so se oči mednarodne javnosti v Ukrajino zares uprle šele februarja 2022, le mesec po tem, ko je bil film Klondike premierno prikazan na festivalu Sundance.

Na festivalu Mesto žensk je bilo mogoče videti tudi igrani film Agnes Varda z naslovom Ena poje, druga ne iz leta 1977, ki v našem prostoru še ni bil predvajan. Film o prijateljicah Suzanne in Pauline, ki se razteza čez dvanajst let, se začne, ko Pauline pomaga Suzanne z denarjem za prekinitev nosečnosti, ki takrat v Franciji še ni bila zakonita. Čeprav dolga leta živita daleč druga od druge, prijateljstvo ohranjata s pisanjem razglednic in pisem, pozneje pa se njune poti spet srečajo na enem izmed protestov za pravico žensk do izbire. Film, ki ga je Agnes Varda posnela le nekaj let prej, preden je Francija legalizirala prekinitev nosečnosti, je poln radosti in vere v prijateljstvo. To je eden njenih najbolj igrivih filmov, ki vse do danes ostaja aktualen in v svoji feministični misli izjemno progresiven. V Slovenski kinoteki si ga bo mogoče znova ogledati 21. oktobra ob 20.00.

Iz oddaje Gremo v kino.