Sestavile smo lestvico najboljših TV-serij, ki ima poudarek na tistih, ki so zarezale v zeitgeist, nas obsedle, ganile, pretresle, izobrazile, presenetile, potolažile, ali pa vsaj nevidno držale za roko, medtem ko smo končevali dan. Med najboljšimi večino zasedajo sveže serije – več kot polovica je takšnih, ki so imele letos prvo sezono.

Še zdaleč pa spisek ne obsega vseh serij, ki si zaslužijo ogled. Izpostavimo lahko še epopejo Raje pokliči Saula (Better Call Saul), ki se je končala po šestih sezonah. Ena najbolj odmevnih serij zadnjih let je postavljena v čas pred dogodki v seriji Kriva pota (Breaking Bad). Avtor obeh je Vince Gilligan, ki je z njima ustvaril mojstrski tečaj iz televizijskega pisanja.

Sorodna novica Pregled leta: Najboljši filmi v letu 2022

K seznamu lahko pripišemu tudi sitkom Šale (Hacks), ki ostaja dokaz, da ni dobre komedije brez mehkega srca, utripajočega pod krutimi šalami. Serija v drugi sezoni še utrdi medgeneracijsko vez med pasjima protagonistkama. Med serijami v polurnem formatu so izstopale še Atlanta, Barry in Abbott Elementary, ki so z odrskih desk, morilčeve vesti, raperske scene in šolskih učilnic ustvarile prizorišča za torpede domiselnih dialogov, anarhične situacijske komike in daljnosežne razglede na družbene dinamike.

Žanr zdravniške nadaljevanke je na novo definirala prva sezona dramedije Tole bo bolelo (This Is Going to Hurt), ki jo je ustvaril Adam Kay po literarni predlogi svojega avtobiografskega dela. Družbeno omrežje TikTok pa je prežela Wednesday, fantazijska serija Tima Burtona. Igralka Jenna Ortega, ki upodablja najstniško protagonistko Wednesday Addams, je že samo s svojim plesom na priredbo skladbe Bloody Mary popikone Lady Gaga povzročila popkulturni ognjemet, tudi sicer pa je nabrala nepreštevno oboževalsko množico.

Nov zorni kot na zgodovino je odprl politični triler Gaslit, v katerem Julia Roberts upodablja Martho Mitchell in razkriva njeno vpletenost v slovito afero Watergate, ob tem pa ostro analizira moško-ženske igre moči v politiki in zasebnosti. Med posebnimi omembami zavzameta mesto tudi Afterparty, lahkotna "whodunit" komedija in miniserija Pogovori s prijatelji (Conversations with Friends), ki na temelju romanesknega prvenca Sally Rooney v mehki svetlobi izriše milenijsko izkušnjo.

V komentarjih vas vabimo, da predlagate še druge serije, ki so po vašem mnenju zaznamovale leto, spodaj pa lahko preberete seznam v dveh delih: prvega sestavljajo igrane, drugega pa dokuserije.

Najboljše igrane TV-serije.

10. Evforija (Euphoria): HBO. 2. sezona.

Predstavljajte si Sodomo in Gomoro v premožnem kalifornijskem predmestju. Na papirju je Evforija srednješolska drama, a se neredko obnaša kot grozljivka s primesjo bombastičnosti: glasna, hedonistična, namerno provokativna in vizualno osupljiva – lepše fotografije kot v seriji, ki jo že drugo sezono piše in režira Sam Levinson, na malih zaslonih preprosto ne boste našli. V jedru transgresivne zgodbe o srednješolcih, ki eksistencialno bolečino poskušajo otopiti z mamili, spolnostjo in psihološkimi igricami, je še vedno odvisnica Rue (Zendaya), ki ji tokrat pot križa Laurie (Martha Kelly), sociopatska preprodajalka v preobleki predmestne gospodinje.

V tonu izrazito neenotna sezona, ki niha med satiro, čisto grozo in grško tragedijo, bo Zendayi verjetno prinesla še drugega emmyja (eksplozivno soočenje med Rue ter njenima mamo in sestro verjetno predstavlja najbolj travmatičnih petnajst minut televizije letos), narobe pa bi bilo spregledati sijajno Sydney Sweeney, ki se v vlogi Cassie vzdigne nad sramotno voajerski pogled kamere in uprizori postopen živčni zlom v počasnem posnetku. Evforijo, ki je močan kandidat za najmanj realistično upodobitev srednješolskega vsakdana v zgodovini, prizemljuje čustvena avtentičnost likov, ki so v drugi sezoni izdelani bolj kot v prvi. Čeprav Levinson malomarno potisne ob stran (ali pa kar namerno torpedira) oboževalcem ljube like, kot sta Kat (Barbie Ferreira) in deloma Jules (Hunter Schafer), pa vse zgodbene niti drži v napetosti vse do dih jemajočega vrhunca zadnje epizode. Tudi njegov instinkt za podajanje zeitgeista skozi glasbeni izbor ostaja nenadkriljiv.

9. Gospodar prstanov: Prstani moči (The Lord of the Rings: The Rings of Power): Amazon Prime. 1. sezona.

Letos smo dobili dve težko pričakovani predzgodbi dveh izmed najbolj priljubljenih fantazijskih svetov. Medtem ko je Zmajeva hiša v nasprotju z Igro prestolov že v prvi sezoni predstavila četico, v kateri je težko najti zares pozitiven lik (še za tistega, ki se za hip zazdi naš potencialen favorit, se izkaže, da igra po enakih pravilih kot preostali pohlepneži, željni prestola), pa je LOTR: Rings of Power veliko zvestejši Tolkienovi nedvoumni polarizaciji (Srednjega) sveta na dobro in slabo.

Dvajset let po filmski klasiki Petra Jacksona stopa Amazonova serija v velikanske čevlje, ki jih je tudi ob rekordnem proračunu za serijo (465 milijonov dolarjev za prvo sezono) težko zapolniti. Jacksonu je uspelo skoraj nemogoče: zahtevnim bralcem Tolkienovih svetov, ki največ stavijo na zvesto sledenje pisateljevi besedi, je zmogel na platno verodostojno manifestirati kompleksnost Srednjega sveta, obenem pa ustvariti izjemno filmsko epopejo, ki se je takoj uvrstila med klasike žanra. Zdi se, da se Prstani moči lovijo v krmarjenju med poskusom, da bi zadovoljili visoka pričakovanja Jacksonovi trilogiji zapriseženih gledalcev, ki jih tu in tam poskušajo spomniti na legendarne trenutke iz filmov, in ustvarjanjem svežega pogleda na Tolkienov svet, ki bi si ga dvajset let pozneje vsaj v detajlih pričakovano lahko privoščili.

Če je sporočilnost Jacksonovega Gospodarja prstanov izrazito univerzalna, boj med zlim in dobrim pa ponazorjen v mestoma abstraktnih ali skorajda alegoričnih entitetah, so liki v Prstanih moči bolj "človeški" in zgneteni iz mesa in krvi. Četudi je fantazijsko dogajanje, vleče jasnejše vzporednice s sodobnim časom. Adarjevi nagovori Orkom se zdijo skoraj znan odmev k sovražnosti kličočega populizma zadnjega stoletja.

8. Boljše stvari (Better Things): FX/BBC. 5. sezona.

Pamela Adlon je izterjevalka, ki je z naveličanim, raskavim glasom stopila na male zaslone, da bi poravnala dolgove, ki jih je nakopičila zgodovina neplačanega dela žensk – tj. gospodinjskega in čustvenega dela. Ali pa delu vsaj postavila ceno. Pamela Adlon je na stranske like obsojena hollywoodska igralka in mama samohranilka s tremi hčerami, ki je ustvarila delno avtobiografsko serijo Boljše stvari, v kateri se razlega nevidno, spregledano, redkokdaj cenjeno delo žensk. Igralka, scenaristka in režiserka serije skozi svoj alterego, lik Sam Fox, zatrjuje, da ima sicer dovolj, a to ne pomeni, da bo odnehala. Namesto tega bo v danih okoliščinah iskala boljše stvari.

Kot pravi sama, je vedela, da se priložnost, kot je ta – ustvariti lastno serijo o svojem življenju, ne bo pojavila več kot enkrat. Zato ne izgublja časa: vsaka epizoda je do zadnje sekunde zasičena z opravili, naglicami, pogajanji in vzgojnimi prijemi, ki jih zahtevajo materinstvo, delo v zabavni industriji in življenje po ločitvi. Serija je "preobremenjena", kot je preobremenjena protagonistka. Letos je bila na ogled peta in zadnja sezona, ki kot tudi prejšnje sezone najde lepoto na nezaslišanih mestih: sredi prepirov, domačih nalog, hektičnih pospravljanj in mladih zlomljenih src, sredi vsega, kar zahtevamo drug od drugega, da bi vzpostavili dom. Serija se ovija okoli generacijskih nesporazumov, išče pristan v dediščini, raziskuje, kako se potrebujemo, tudi ko se težko prenašamo, in nikoli ne izgubi osnovne namere – loviti poglede tistih, ki iz nas ne glede na okoliščine iztisnejo najboljše stvari.

7. The Rehearsal: HBO. 1. sezona.

Kaj bi storili, če ne bi bilo tveganja, da načrt spodleti? Kaj bi počeli, če ne bi bilo nevarnosti, možnosti zavrnitve? Kaj, če bi vam nekdo s HBO-jevim proračunom jamčil za to, da bo naredil vse, da bo uspelo, kar ste si zadali? Če bi bilo vsako najmanjše tveganje vnaprej odpravljeno, zrežirano in spolirano?

To je premisa eksperimenta v formi serije, ki jo je od ideje do izvedbe ustvaril Nathan Fielder. Njegove Vaje bi lahko bile vizualna interperatcija literarnih Vaj v slogu Raymonda Queneauja, saj preigravajo vse mogoče načine, kako pridobiti umetniški nadzor nad vsakdanjim življenjem. Kurator eksperimenta Fielder poišče ljudi, ki se spopadajo z vsakdanjimi, a tesnobnimi nalogami, in jih s pomočjo pomnjenja dialogov, sodelovanja igralcev in velikopoteznih scenografij pripravlja na resničnost, v kateri bodo varni pred strahom, negotovostjo, porazom. V prvi epizodi je to na primer moški, ki želi priznati prijateljem, da se jim je zlagal o svoji izobrazbi. Ena od sodelujočih je ženska, ki bi rada preizkusila, ali je zmožna materinstva.

The Rehearsal se izkaže za študijo človeške narave, ki vodi v neizogibno spoznanje, da vsaka zagotovljena predvidljivost pripre vrata drugi, morda še bolj težko zapopadljivi nepredvidljivosti. Ko življenje postane preveč natrenirano, nastopi potujitev in poskusni zajčki se morajo okleniti laži, da bi našli domačnost. Medtem pa Fielder neizogibno postaja vedno manj vodja in vedno bolj negotov predmet eksperimenta, nekakšen Frankenstein, ki hodi po robu svojih postavk. Nobene vaje ni, ki bi popolnoma zaščitila pred resničnostjo.

6. Naša zastava pomeni smrt (Our Flag means Death): HBO Max. 1. sezona.

"O, Bog. Naredil sem ogromno napako," panično dahne kapitan Stede (Rhys Darby) pred svojim prvim pravim gusarskim spopadom. "Saj nisem gusar, idiot sem!" Težko mu je oporekati: aristokrat, ki v življenju ni pomolil nosu iz udobnega salona, je nekega dne vse obesil na klin in se na lovu za dogodivščinami podal med pirate. Zblojena odločitev (resničnega!) plemiča iz 18. stoletja je iztočnica za akcijsko dogodivščino, za portret krize srednjih let in za komedijo o delovnem mestu (Stede mora zapopasti osnove piratstva, hkrati pa poveljevati naboru raznih neprilagojencev.) Serija se v drugi polovici sezone z nepričakovanim žanrskim prestopom spremeni v veliko bolj srčno, intimno zgodbo: kar se je zdelo zgodba o moškem prijateljstvu, je v resnici romantična komedija. Opredeljujeta jo ista optimistična ljubezen do življenja in vera v ljudi kot Applovo uspešnico Ted Lasso.

Novozelandski "čudežni deček" komedije, Taika Waititi, blesti kot na pol mitološki gusar Črnobradec. Tandem, ki ga poznamo že iz serije Flight of the Conchords, kemijo črpa iz trenja med Waititijevo obešenjaško karizmo in Darbyjevo nevrotično zmedenostjo. Gusarska štrena z nežnim taktom odpira vprašanja iz generacije v generacijo dedovanega nasilja, toksične moškosti in privilegiranosti višjih razredov, a dosledno brez zdrsov v pridigarsko zamorjenost. Gotovo ne najbolj filozofsko poglobljena ali kompleksna serija leta, brez dvoma pa najtoplejša.

5. Medved (The Bear): Hulu. 1. sezona.

Igralec Jeremy Allen White je zaslovel z vlogo Lipa v seriji Brez sramu (Shameless), ki se je končala lani po rekordnih enajstih sezonah, največ v zgodovini TV-mreže Showtime. Dogajanje je v njej postavljeno v Chicago, v središču pa je disfunkcionalna družina z zapitim očetom (William H. Macy) in šestimi zapostavljenimi otroki. Več kot desetletje je bila tista med serijami, ki je v vseh odtenkih surovosti razgaljala razredni boj, družinske spirale nasilja in pohabljenost, ki jo sproža alkoholizem.

V trenutku, ko se je končala, je na male zaslone vdrla serija The Bear, ki trga tkanine prav takšnim družbenim vzorcem, z isto silo in nemilostjo. Tokrat Jeremy Allen White ni v stranski, temveč v glavni vlogi. Igra kuharja, ki se po bratovem samomoru vrne v Chicago, da bi prevzel vodenje zadolžene družinske restavracije, kjer pripravljajo lokalno slovite italijanske sendviče iz govedine.

The Bear upira pogled v kuhinjo, to žarišče travme, kjer se med lonci in dretjem izlušči vsa nesnaga prehranjevalne verige, hierarhije, odvisnosti od mamil, gentrifikacije in žalovanja. Groteskna okrutnost priprave mesa je verjetno mestoma neprebavljiva za vegane in vegetarijance, ki bodo morali pogledali stran. Surovo meso postane merska enota za družinski in družben red, v katerem so vsi vklenjeni neprostovoljno. Kakor v seriji Brez sramu tudi v drami The Bear prevladuje grobost, ki se stežka sprosti v humor in komaj kdaj otopi ostre robove. Serija (morda nenamerno) postavlja prehranjevalno verigo za osnovo vseh hierarhij, ki držijo skupaj družbeni red. V svojih najboljših trenutkih The Bear ujame vse, kar je družinsko in družbeno potlačeno, in to, kar skrivamo drug pred drugim. Ravno zato jo je treba gledati.

4. The Dropout: Disney +. Miniserija.

Serije gosto naseljujejo TV-zaslone, računalnike in tudi pametne telefone, le redko, skoraj nikoli, pa se ne pojavi skupina serij, ki tvori nov žanr. To se je letos zgodilo z miniserijami The Dropout, WeCrashed in Inventing Anna, ki se jim po narativnih nastavkih pridružuje še dokumentarec The Tinder Swindler. Vse naštete zgodbe usmerjajo pogled v velike finančne prevare, ki so zastavljene tako samozavestno, razkošno, velikopotezno in inovativno, da povzročajo več občudovanja kot zgražanja. V idealnih razmerah bi bilo najbolje pogledati vse tri miniserije skupaj in opazovati, kako antijunaške prevarantke postanejo junakinje rigidnega sistema in kako težko jim je očitati finančne utaje.

The Dropout je tista med njimi, ki protagonistki v igralski izvedbi Amande Seyfried daje največ prostora, da nam pove nekaj o sebi in o tem, zakaj je bila goljufija zanjo legitimnejše dejanje, kot bi bila poštenost v očeh družbe. Serija temelji na istoimenskem podkastu o Elizabeth Holmes in njenem podjetju Theranos, v okviru katerega je pretentala javnost s trditvijo, da je razvila tehnologijo, ki bo revolucionirala testiranje krvi. Zaradi velikih investicij je leta 2015 postala najmlajša milijarderka v ZDA, zatem pa bila razkrinkana kot goljufivka in je končala na sodišču. The Dropout postreže z dejstvom, da je biti ženska, ki cilja na megauspeh, ultimativna antimelodrama.

3. Andor (Andor): Disney+. 1. sezona.

Težko bi vam zamerili, če bi vse televizijske razširitve sveta Vojne zvezd odpisali kot brezdušen korporativni projekt, namenjen zgolj in samo kopičenju denarja (vključno s prisrčnimi plišastimi Groguji), kar seveda pomeni uslužno uklanjanje nostalgičnim pričakovanjem oboževalcev. Zakaj torej ne bi bili skeptični v odnosu do predzgodbe enega od likov v Rogue One, ki je sam po sebi t. i. spin-off trilogije preddelov? Andor zveni ... irelevantno, a je ravno zato najboljša televizijska različica Vojne zvezd do zdaj. Andor je Vojna zvezd za odrasle: ne zanimajo je svetlobni meči, jediji ali groteskne vesoljske pošasti – še več, Sila ni omenjena niti enkrat. Namesto tega nadaljevanka napetost črpa iz političnih intrig in dialoga z našo realnostjo, kjer je "revolucija" vse bolj relevanten koncept.

Andor je zgodba o vse močnejšem primežu avtoritarnega režima, zgodba o iskri, ki vžge upor, zgodba o tem, kako mali človek hira pod škornjem diktature, pa tudi o nevarnostih plezanja po korporativni lestvici zlobnega imperija. Večino časa gledalec niti nima občutka, da spremlja del največje franšize v zabavni industriji, le akcijsko srhljivko o postopni preobrazbi protagonista (Diego Luna) iz preganjane živali v resnega operativca odpora. Dramaturgija posameznih epizod ponekod šepa, a so akcijski prizori brez izjeme osupljivi, poudarek pa ves čas na gradnji karakterjev. Negativci niso samo stripovsko zlobni naciji; vsak od njih je zelo specifična podvrsta oblastiželjnega sociopata. Če temu dodamo še sijajne Genevieve Reilly, Fiono Shaw in Stellana Skarsgårda v stranskih vlogah, je Andor serija, ki prepriča celo ciničnega, franšiz naveličanega televizijskega kritika. "Galaksija daleč, daleč stran" se kar naenkrat spet zdi neraziskana in brezmejna.

2. Beli lotos (The White Lotus): HBO. 2. sezona.

Čas za kos zarečenega kosa: po prvi sezoni razredne satire Beli lotos se je zdelo, da smo bili priča tako rekoč popolni seriji, ki bi jo vsako dopolnjevanje in nadaljevanje samo razvrednotilo. Druga sezona prestižnega projekta se je tako zdela kreativno bankrotirana, žalostno pragmatična odločitev. A Mike White pač zna ujeti zeitgeist: še enkrat smo osem tednov kolektivno (in škodoželjno) tuhtali o tem, kateri od absurdno razvajenih in pokvarjenih bogatašev ne bo preživel luksuznih počitnic na Siciliji. Igralska zasedba je sicer druga, vrača se le Whitova muza Jennifer Coolidge, ki na vespi izživlja svojo fantazijo Monice Vitti v kakem Antonionijevem filmu.

Sorodna novica Satira Beli lotos: razredni boj na rajskem otoku

Redkokdaj je serija, ki sproži toliko internetnih debat in memov, tudi nabita z referencami na klasično umetnost, filmski kanon in zgodovino. Varen ne bo nihče: serija v isti sapi satirizira narcisoidno samozaverovanost generacije Z, povzpetniško brezobzirnost milenijcev in samovoljno ignoranco baby boomerjev. S komajda zadrževanim cinizmom nam znova in znova demonstrira, da so v zgornjem odstotku družbe najsrečnejši tisti, ki svojih ubogih malih možganov ne naprezajo z vprašanji o smislu, družbeni odgovornosti, morali in podobnih napornih temah.

Njihovo topoumno sledenje užitku zaradi užitka samega seveda zaostruje krizo v življenjih lokalcev, najete pomoči in drugih navadnih smrtnikov, a to je kolateralna škoda, s katero se ne bomo pretirano obremenjevali. Nihče se ne bo ničesar naučil, napredovali pa bodo samo strategi, ki se od samega začetka niso vdajali romantičnim utvaram o človeški dobroti. Vse to bi bilo neznosno temačno, če ne bi serija v vsakem od naših negativcev poiskala tudi človeške, ranljive dimenzije.

1. Severance: Apple TV+. 1. sezona.

Severance nagovarja občutke odtujenosti in izoliranosti, ki so jih na dan naplavile izredne razmere prvega pandemičnega vala. Koncept je hkrati briljanten in preprost: kaj če bi obstajal čip, ki bi lahko posameznika ločil na dve osebnosti – eno v delovnem in drugo v zasebnem kontekstu? V službi se lahko – brez vsiljivih skrbi od doma – osredotočaš na delo, popoldne pa se brez najmanjše misli na delo posvečaš svojim bližnjim in prostemu času. Severance je dokaz, da takšna razklanost morda vendarle ni najboljša ideja. Nepovratni "rez" med dvema sferama zavesti pomeni popolno odsotnost zavedanja druge polovice življenja, kar ima nevarne implikacije.

Psihološka srhljivka z bizarno retroestetiko se dogaja v sterilnih, generičnih pisarniških prostorih, ki bi jih zlahka lahko "brali" kot alegorijo posameznikove podzavesti (kot nas je Charlie Kaufman naučil v Biti John Malkovich); temačno vzdušje stopnjuje ton kafkovskega, brezizhodnega absurda, ki se vrača k temam tesnobe, depresije, duhamorne repetitivnosti rutine in odtekanja časa. Kot uslužbenci zlovešče korporacije Lumon, ki operira po načelih ustrahovanja in mnipulacije, blestijo Adam Scott, John Turturro, Christopher Walken in Patricia Arquette. Znanstvenofantastična premisa zavestno stopa v dialog z novodobnim kultom korporativne kulture. Čemu vse smo se odpovedali, ko smo svojo vrednost reducirali na število napredovanj in povišic? Komu smo odstopili vajeti svojih življenj in zakaj?

Najboljše dokuserije

3. Dnevniki Andyja Warhola (Andy Warhol Diaries): Netflix.

Dnevniki Andyja Warhola so narejeni na podlagi istoimenske Warholove knjige iz leta 1989, ki jo je uredil Pat Hackett. Utemeljitelj umetnostnega gibanja popart v šestih epizodah s pomočjo umetne inteligence bere lastne dnevniške zapise. Glas mu je posodil Bill Irwin, nato pa so ga preoblikovali z uporabo programa Resemble AI (to je glasovni generator, ki pretopi besedilo v govor z uporabo programske opreme za "kloniranje" glasu). Dnevniška serija je bližnje srečanje s popartistom, vizualizacija mitološkega bitja, ki ga zdaj lahko zagledamo še kot osebo.

Sledimo Warholovemu prebijanju na newyorško umetniško sceno, dogajanju v Studiu 54, ljubezenskim razmerjem, umetniškemu sodelovanju z Jean-Michelom Basquiatom, razcvetu grafitarstva. Serija se osredotoča tudi na njegovo vključenost v LGBT-skupnost, ne pozablja pa tudi na tematiko, ki v mainstream umetnosti skoraj nikoli ne dobi pozornosti – aseksualnost.

2. Moramo se pogovoriti o Cosbyju (We need to talk about Cosby): Showtime

Ko govorimo o spolnih zlorabah, ki so jih povzročili umetniki, se brez izjeme postavlja vprašanje o ločitvi umetniškega dela in umetnika. V zadnjih letih sta se vprašanja najprepričljiveje lotili seriji Leaving Neverland (Zapustiti Neverland), v kateri dva moška spregovorita o tem, kako ju je kot dečka spolno zlorabljal "kralj popa" Michael Jackson, ter Surviving R. Kelly, ki skozi zgodbe vrste žensk začrta spolno predatorstvo pevca R. Kellyja. Ta trenutno prestaja 30-letno zaporno kazen zaradi zvodništva, spolnih zlorab in izkoriščanja mladoletnih.

Serija o komiku in igralcu Billu Cosbyju gre v pogovorih, ki jih je načelo gibanje Jaz tudi, še korak dlje. Zvrstijo se pričevanja žensk o tem, kako jih je Cosby omamil in spolno zlorabil, vzporedno pa poteka analiza njegovih šal, slave ter položaja, ki ga je na malih zaslonih zavzel kot skrben oče in zdravnik dr. Cliff Huxtable iz priljubljene serije Cosbyjevi, ki so jo predvajali med letoma 1984 in 1992.

Novica, da je 85-letni Cosby kljub tožbam, ki potekajo, pred kratkim napovedal turnejo za prihodnjo pomlad, še dodatno aktualizira pomembnost dokuserije. "Ko se izvlečem iz tega, se mi zdi, da bom lahko spet nastopal in bil tisti Bill Cosby, kot ga pozna moje občinstvo," je Cosby po pročanju ameriških medijev povedal prav te dni.

1. Russia 1985–1999: TraumaZone: BBC.

V letu, ko je bila Rusija zaradi invazije v Ukrajini vsakodnevno na tapeti medijev, politike in zasebnih pogovorov, je kultni filmar Adam Curtis javnosti predstavil svoj prispevek o ruski zgodovini, ki ga je podnaslovil Kako je bilo živeti med propadom komunizma in demokracije. Uporabil je arhivske posnetke, ki so nastali v moskovskem dopisništvu BBC-ja.

Sedem epizod v Curtisovem značilnem slogu predstavlja kolaž arhivskih AV-posnetkov in ponekod tudi zgolj zvočnih posnetkov, ki dodajajo intenzivnost siceršnjemu podobju. Protagonisti in protagonistke so znanstveniki iz Černobila, spolne delavke, rejci severnih jelenov, rudarji na stavki in drugi ruski sleherniki, s katerimi se pomikamo od razpada Sovjetske zveze do Putinovega vzpona na oblast. Ne računajte na kakršen koli komentar ali razlago, mestoma se na zaslonu pojavi le napis, ki umesti dogajanje v širši družbeni kontekst. In naj vas ne preseneti, če bo serija TraumaZone skozi neskončen vrtiljak podob v vas vzbudila odvezo od travme, za katero niste vedeli, da ste jo imeli.