Yellowstone, ne glede na to, da je precej zasvojljivo gledanje, je namreč pisan za tisti drug del Amerike, ne za družbene bojevnike, ne za Ameriko poljubnih spolnih zaimkov, ne za okoljske aktiviste.

Yellowstone piha na dušo ruralni Ameriki, Ameriki, ki izginja, in ljudem, ki se oklepajo tega življenjskega sloga, zavračajo pa "vsiljeno liberalno politiko vzhodne obale", kot to ubesedi John Dutton v podobi Kevina Costnerja, lastnik orjaškega, 150 let starega družinskega ranča Yellowstone sredi neokrnjene Montane.

Lokalno prebivalstvo se tu na vse kriplje oklepa tistih zadnjih ostankov Divjega zahoda – ne glede na milijarde, ki jim jih ponujajo za zemljo "avtsajderji". In ne glede na to, da je rančarstvo približno tako donosno kot plovba s čolnom, ki pušča.

To je dežela pištol, neukročenih mustangov, prostranih rančev, indijanskih rezervatov, kavbojskih klobukov, žigosanja sezonskih delavcev kot živine in stare šole reševanja sporov (beri: z metanjem trupel čez rob pečine nekje na nikogaršnji zemlji med Montano in Wyomingom).

Občasno smo deležni še globokoumnih kavbojskih misli kot "Ali si rojen kot vrba žalujka ali pa kot hrast", "Želim si, da bi oživeli, da bi jih ponovno ubil", "Nauči se biti zlobnejši od zla, a še vedno ljubi svojo družino in uživaj v sončnem zahodu" in "Vsi angeli so odšli, sin. Samo še hudiči so ostali."

Sporočilo mestnim elitam: Nismo vaš peskovnik

Aktualna peta sezona se začne z ustoličenjem Johna Duttona za guvernerja Montane – brez pravega političnega programa, zgolj z obljubo, da bo obvaroval Montano pred (neo)liberalnimi prišleki ("Borim se za to, kar je prav. Briga me, kdo me podpira.") – in napredkom.

Ob tem pa še sporočilo elitam iz New Yorka in Kalifornije, ki se zgrinjajo nad Montano v iskanju "čistega življenjskega sloga", ki so ga v svojih urbanih okoljih že davno izgubili, da "nismo vaš peskovnik ali najnovejša igračka".

Dutton se stvari loteva po stari šoli, pri tem pa se požvižga na ustaljene norme, ko gre za politiko in sodobno ameriško družbo – edini življenjski slog, ki ga pozna, je rančarstvo, biti kavboj, pri čemer očitno ni bil obveščen, da živi Ameriko, ki je praktično ni več – ali pa vsaj ni finančno vzdržna.

Visoki upi splavali po vodi

Primerjave Yellowstona z Nasledstvom (Succession) niso povsem iz trte izvite – pri obeh je v ospredju mogočna dinastija, pri prvi Duttoni, pri drugi Royi, pri obeh si družinski patriarh prizadeva obrzdati popolnoma disfunkcionalno, moralno vprašljivo družino, pri obeh cilj upravičuje sredstva, pri obeh bodo šli prek trupel, da bi ohranili svoj položaj in imperij.

A če HBO-jevo Nasledstvo lahko mirne duše označimo za eno najboljših serij vseh časov, z briljantnim scenarijem Jesseja Armstronga, šolsko igro, o kateri bodo še leta predavali na dramskih šolah, in slastno temačnimi, politično nekorektnimi dialogi, kar je seriji prineslo 13 emmyjev in še 25 nominacij, je Yellowstone bližje temu, kar je bil v 80. letih Dallas, 14 sezon dolga serija o teksaški naftno-rančarski družini.

Sorodna novica Zamolčane zgodbe ZDA: posilstva, umori in izginotja staroselk

Kar je v resnici škoda, ker je avtor Taylor Sheridan s temačno kartelsko dramo Sicario, pa tudi z na staroselski rezervat umeščeno dramo Wind River in neovestern Hell or High Water, dajal upe za nekaj večjega.

Žal Yellowstone nikdar ni zares prerasel žajfnice, kritiki vihajo nosove, nagrade ga komaj povohajo, čeravno epizodo za epizodo postreže s čudovitimi kadri veličastne ameriške pokrajine in ima svoje prebliske in uvide, ko gre za melanholični pogled na umirajoči stari način življenja.

Novodobni vestern, v katerem so kavboji in Indijanci še vedno antagonisti, a so se tudi primorani skupaj boriti proti "višjemu zlu" – gradbenim investitorjem in naložbenim bančnikom, ki se skušajo dokopati do tiste še zadnje ameriške divjine, ki bi jo lahko zbetonirali in pozidali z letovišči za petičneže.

"Yellowstone je vizualno osupljiv, moralno kompleksen – in resnično ne prav dober," menijo pri Guardianu, ki serijo, glede na količino odvečnega nasilja primerjajo z "Igro prestolov na ranču".

Še pogosteje označujejo kritiki Yellowstone zaničljivo za "Nasledstvo za Trumpove volivce" – in do neke mere imajo prav. A je tudi zaradi tega serija dober vpogled v to, zakaj imajo Trump in njemu podobni politični kandidati v krajih, kakršen je Bozeman v Montani, toliko podpore.

In zakaj tamkajšnje prebivalstvo goji toliko zamer do demokratov in "progresivne struje", za katere se zdi, da so nekje med bojem proti mesni industriji in za spolno nevtralna stranišča pozabili na tistih slabih 50 odstotkov Američanov, ki jim te teme niso blizu – in so na glasovnici leta 2016 obkrožili ime Donalda Trumpa.

In kot spomni lokalni staroselski poglavar Thomas Rainwater (Gil Birmingham), tudi za kvaziliberalne predsednike ZDA staroselci in ohranjanje okolja niso nič več kot zgolj prazna floskula. "Obama je tudi obiskal naš rezervat. Naslednji dan pa podpisal pogodbo o plinovodu čezenj," spomni. Yellowstone ni popolnoma brez pronicljivih uvidov v svetohlinstvo ameriške (liberalne) politike. Škoda, da jih prepogosto zasenči družinska limonada.

Nasledstvo kot palček ob Yellowstonu

In da, če bi sodili samo po odzivih na Twitterju, bi pomislili, da Nasledstvo nima konkurence. Po vsaki epizodi se pišejo cele disertacije in vznikajo gore novih memov.

Premiero tretje sezone oktobra lani si je ogledalo 1,8 milijona gledalcev, kar je bil rekord za to serijo, velike zasluge za to pa imajo digitalne platforme in HBO Max, kot je poročal Hollywood Reporter.

Za primerjavo: četrta sezona Yellowstona, ki jo predvaja povsem klasična kabelska TV-mreža Paramount, je imela v povprečju 10,4 milijona gledalcev, premiera pete sezone 13. novembra pa je podrla vse rekorde z 12,1 milijona gledalcev – 11-krat toliko kot Nasledstvo.

Finale četrte sezone si je ogledalo 14,7 milijona gledalcev, s čimer je serija zaostala samo za športnimi prenosi, za nameček pa je še podvojila število gledalcev v primerjavi s prejšnjo sezono.

Podcenjujte Yellowstone na lastno odgovornost

A, kot poudarja Guardian, je kljub vzporednicam med Nasledstvom in Yellowstonom, drugi v primerjavi s prvim videti "kot idiotski otrok". "Morda, ker osrednji liki niso medijske elite, ki poganjajo komentar na kulturo. In tudi zaradi suma, da je Yellowstone v svoji bistvu desničarska serija," piše.

Enako teorijo ima nekdanji pisec govorov za nekdanja ameriška republikanska predsednika Ronalda Reagana in Georgea Busha starejšega John Podhoretz.

Takole je to ubesedil v svojem komentarju v New York Postu: “Razlog, zakaj ne preberete na družbenih omrežjih skoraj nič o Duttonih, je, ker gre za Trumpov del sveta. In preživeti še tako malo časa – celo fiktivnega časa – v njihovi družbi, je več, kot lahko "twitteraši" prenesejo. Ne glede na to, da Yellowstone upodobi Trumpovo Ameriko kot gnezdo psihopatskih morilcev, podobno, kot so Sopranovi v svojem času prikazali New Jersey."

Zakaj ne bi smeli podcenjevati Yellowstona? "Medtem, ko je v Nasledstvu na kocki nekaj, kar nikogar zunaj medijev ne bi nikdar brigalo – mar obstaja razlog, da bi nam bilo mar, kateri od pokvarjencev, ki jih spremljamo, bo vodil Royev imperij? – je osrednji konflikt v Yellowstonu nič manj kot to, kdo si lasti Ameriko,” piše Podhoretz.

Sheridanov imperij

In medtem ko so recenzenti časopisa USA Today, za katere je Yellowstone "ekvivalent okusne večerje s steakom" ("Vedno dobra, predvidljiva, ni potrebe po menjavanju formule"), pri tem poudarili, da sezone počasi postajajo ponavljajoče se in da je vprašanje, kako dolgo se yellowstonska saga še lahko vleče, je Sheridan odločen, da uspeh svojega paradnega konja izmolze do zadnje kapljice konjskega potu.

Lani je tako lansiral Yellowstonovo predzgodbo 1883, ta teden pa je premiero ugledal še naslednik 1932 s Helen Mirren in Harrisonom Fordom v glavnih vlogah, ki je postala najbolj gledana Paramountova premiera vseh časov, prihaja pa še spin-off 6666, ki se bo dogajal na Sheridanovem prostranem, nedavno pridobljenem teksaškem ranču.

Poleg tega se januarja začenja druga sezona Sheridanove serije Župan Kingstowna, pred dnevi pa je premiero uzrla nova serija, Tulsa King s Sylvestrom Stallonom.

Ob vsem tem se upravičeno poraja vprašanje – mar kakovost trpi zaradi tovrstne mmnožične produkcije? V času, ko je postregel s Sicariom in Wind Riverjem, je Sheridan napisal po štiri scenarije v štirih letih – samo v zadnjih dveh letih pa je ta številka zrasla na skoraj neobvladljivih deset.

A kritike ne zasenčijo tega, da je Yellowstone megalomansko uspešna serija. Kaj naj to pove o ameriškem občinstvu in o Ameriki sami? Predvsem to, da obstajata dve Ameriki – in ena drugo prezira, druga pa se pretvarja, da prva ne obstaja. Za Trumpovo zmago so bili krivi le ruski boti, mar ne?