Vžigalica: po romanu Dennisa Lehana
Dennis Lehane je leta 2001 izdal roman Skrivnostna reka, ki je pod taktirko Clinta Eastwooda hitro pristal na filmskih platnih in pustil zelo pozitiven vtis. V izvrstni in izbrani igralski zasedbi sta Sean Penn in Tim Robbins prejela oskarja. Lehame je v naslednjem projektu želel ustvariti roman, v katerem bi se poklonil gotskemu ozračju, B-filmom in šundu. Tako je nastal Zlovešči otok, ki je potreboval več časa za filmsko adaptacijo, katere se je na koncu lotil eden najboljših ameriških režiserjev Martin Scorsese.

In medias res: preiskava na izoliranem otoku
Zgodba je postavljena v leto 1954, ko zvezni šerif Teddy Daniels (Leonardo DiCaprio) skupaj z novim partnerjem Chuckom (Mark Ruffalo) odpotuje na otok blizu Bostona, kjer so zaprti najnevarnejši duševni bolniki s kriminalno preteklostjo. Njuna naloga je najti bolnico Rachel (Emily Mortimer), ki je ušla iz zaprte sobe. Otok je majhen, vse poti so dobro znane in varovane, a nihče ne more najti pobegle bolnice. Teddy pri svojem raziskovanju le malo napreduje, pri tem pa ga ovira tudi doktor John Cawley (Ben Kingsley), ki nikakor ne more skriti svojega zloveščega pogleda. Teddy ima vrh vsega še svoje težave, saj ne more pozabiti smrti svoje žene (Michelle Williams), ki je umrla v požaru. Ko se mu ta še začenja prikazovati, hkrati pa ga mučijo more iz Dachava, v katerega je leta 1945 vkorakal kot vojak, je jasno, da je naletel na velike težave. Morda celo prevelike ...

Sorodniki: stavijo na zadnji preobrat
Marcel Štefančič je v svoji recenziji zapisal, da se Zloveščemu otoku "zgodijo vsi tisti filmi, ki jih je Scorsese v zadnjih letih očitno spregledal - v nasprotnem primeru nas verjetno ne bi skušal "šokirati" s twistom, ki je že tako oguljen, da ga otrokom vrtijo namesto uspavank." Trditev je za režiserja takega formata žal resnična. Kdor si je ogledal le napovednik in pozna nekaj filmov, ki veliko (nekateri morda celo preveč) stavijo na zadnji preobrat (Šesti čut, Čudoviti um, Klub golih pesti ...), natanko ve, po kateri poti bo šel Zlovešči otok. In žal - imajo prav.

Za/proti: zgodba stoji na trdnih temeljih
A končni vtis je, glede na vse zapisano, presenetljivo pozitiven. Predvidljiv obrat ima vsaj eno pozitivno stvar - ko gledalec v glavi ponovno prevrti film, spozna, da ni bil logično prevaran (spomnite se le Šestega čuta), ampak zgodba stoji na temeljih, ki si jih je zastavil. Med pozitivne lastnosti nedvomno sodi režija, saj Scorsese čudovito pričara neprijetno vzdušje, s sliko in zvokom pa le dodatno prikazuje duševno stanje glavnega junaka. Preostanek dobre ocene pa lahko utemeljim še z materialom, ki ga film pušča v razmislek.

Ideja: biti ob problemu aktiven ali pasiven?
Zlovešči otok navrže kar nekaj možnih idej (povojni sindrom, družina ...), ki so vredne poglabljanja, meni osebno je najbliže ideja, ki se ne ponuja na prvo žogo - delo na sebi. Vsak človek slej ali prej doživi kakšen negativen dogodek (smrt bližnjega, različne nesreče, zlorabe ...), ki ga zaznamuje, spremeni, morda tudi (ključno) vpliva na njegovo duševno zdravje. V idealnem svetu bi tak človek potreboval strokovno pomoč, da bi čim bolje premagal težavo in se spet vključil v svet.

Dogajanje Zloveščega otoka je postavljeno v 50. leta prejšnjega stoletja, ko sta v psihoterapiji in klinični psihologiji prevladovali dve smeri - psihokirurgija in medikamentozna terapija. Obe sta omenjeni tudi v filmu. Če za prvo lahko soglasno trdimo, da je bila napačna pot (pogosto so jo zlorabljali - spomnite se klasike Let nad kukavičjim gnezdom), pa ima druga ogromno pasti, saj v ospredje postavi pasivnega človeka. Za vsako težavo se najdejo ustrezna zdravila v podobi kemije. Pa še zdaleč ne mislim zgolj na duševne bolnike, govorim o vsakodnevnem življenju, ko človek ob prvi večji težavi obupa in pomoč išče v tabletah. Pri tem se postavi izključno v pasivno vlogo. Pravilna pot do (duševno) zdravega in uspešnega življenja je po mojem prepričanju drugačna - človek mora aktivno delati na sebi. In takšno delo nedvomno osvobaja.