Ines Vodopivec trenutno bedi nad evropskim projektom, ki osvetljuje umetnost branja v srednjem veku. A za slovenski prostor je morda še pomembnejši projekt digitaliziranja vseh ohranjenih inkunabul, prvotiskov, ki so svetovna dediščina in navsezadnje pripovedujejo o tem, kaj vse se je bralo na našem območju, v obdobju prehoda iz srednjega v novi vek.

Če kdaj, se je v času zaprtja med pandemijo novega koronavirusa pokazal pomen digitalizacije kulturne dediščine, saj je bil to lahko v nekih trenutkih skoraj edini način, da se strokovnjaki in navsezadnje tudi zainteresirana javnost sreča z gradivom. Po drugi strani pa še tako dostopni detajli digitaliziranega gradiva ne nadomestijo motrenja dragocenega predmeta v živo, zato bojazni, da bi digitalizacija ljudem odvzela željo po obisku muzejev, galerij in drugih dediščinskih ustanov ni, je prepričana Ines Vodopivec. Kvečjemu nasprotno. Z dediščino na spletu hraniteljice dediščine ozaveščajo o njenem pomenu in pokažejo, kaj imajo.

NUK, kjer se s postopki digitalizacije (urejanje metapodatkov in avtorskih pravic, skeniranje, dolgotrajna hramba, prilagajanje formatov osebam z oviranostmi itd.) ukvarja okvirno deset ljudi, financiranih iz javnih sredstev in različnih projektov, je kot član konference evropskih nacionalnih knjižnic (CENL) tudi eden od ustanovnih članov Europeane ter tako v skupno evropsko digitalno agendo vključen tako rekoč od začetka. Po več kot 15 letih je Europeana mnogo več kot le digitalna knjižnica, kjer je dosegljiva skupna evropska dediščina. Sama digitalizacija je zdaj veliko bolj razširjen pojem, na tovrstnih platformah pa se zdaj zbira vse mogoče – od gradiva oddaljenih stoletij do spremljanja olimpijskih iger na družbenih omrežjih. Ameriški kolegi ustvarjajo, recimo, podatkovne zbirke o strelskih napadih v ZDA, da bi imeli proučevalci celovitejši pogled na dogajanje, s pomočjo umetne inteligence se interpretirajo likovna dela in podobno.

Pogledov na pristop k digitalizaciji, o kateri se v Sloveniji temeljiteje razpravlja zadnjih 15 let, je več, ključ pa je v poenotenem pristopu. Na vprašanje razdrobljenosti skušajo v NUK-u odgovoriti z ozaveščanjem o rabi mednarodno uveljavljenih standardov in smernic, v zadnjem času pa so njihove dejavnosti usmerjene v razvoj digitalizacije na nacionalni ravni, in posledica bi lahko bila digitalna platforma za povezovanje najraznovrstnejših predmetov iz različnih dediščinskih zbirk po državi.

Če začneva z dvema aktualnima projektoma. Proti koncu gre projekt Art of Reading in the Middle Ages (ARMA), ki želi pokazati na umetnost branja v srednjem veku oz. razširjenosti bralne kulture. Vi ste koordinator tega mednarodnega projekta, v katerem je sodelovalo osem partnerjev iz sedmih evropskih držav. S kakšnim gradivom se je NUK vključil v projekt in kako vstopa v dialog z gradivom, ki so ga prispevale partnerice?

Predvsem gre za rokopisno gradivo, kamor spadajo tudi fragmenti. Odločili smo se, da delno zajamemo še inkunabule, saj so se nekateri načini iz rokopisnega obdobja (struktura knjige, zrcala strani, paginacija oz. oštevilčenje, likovno okrasje itd) prenesli v prva desetletja tiskarske tradicije.

V projektu poleg NUK-a in same Europeane sodelujejo še Francoska nacionalna knjižnica, Univerzitetna knjižnica v Leidnu, Knjižnica v Bruggeu, Berlinska državna knjižnica in Češka nacionalna knjižnica – tam imajo na področju digitalizacije že veliko narejenega. Potem je tu muzej Hunt iz irskega mesta Limerick, kjer ne sodelujejo samo z rokopisnim gradivom, ampak tudi z drugimi (3D-) objekti, ki pričajo o pismenosti, denimo pečatniki, lesenimi oltarnimi triptihi in križi, relikviárij, slikami in tapiserijami.

V francoski knjižnici so se odločili, da bodo vključili tudi srednjeveške kovance, na katerih so napisi. To pove, da so morali ljudje razumeti vsaj toliko, da so znali prebrati napise na kovancih. Projekt skozi spekter digitaliziranih objektov tako pripoveduje tudi o tem, da je bila pismenost v srednjem veku vendarle bolj razširjena, kot se nam zdi. Nekaj so pa le morali razumeti, da so recimo znali uporabljati denar, kajne. Tukaj se velja navezati na delo ddr. Nataše Golob, ki vedno znova poudarja, da imamo o srednjem veku in tedanjem znanju napačno predstavo. In prav projekt digitalizacije srednjeveške dediščine smo delno povezali z objekti, predstavljenimi v njeni novi knjigi Manuscripta et fragmenta o rokopisnih fragmentih, kjer avtorica prikaže, kako daleč je bil srednji vek od temačnega, da so ljudje brali, bili v dogajanju in podobno.

Ob tem je treba seveda omeniti, da NUK morda kvantitativno nima toliko gradiva kot Francoska nacionalna knjižnica, a hranimo zelo pomembne pričevalce pismenosti tistega obdobja in smo bili ne nazadnje na stičišču kultur ter izjemno vpeti v takratno intelektualno dogajanje.

Med cilji projekta je navedena tudi izmenjava znanj in izkušenj med skrbniki, poznavalci srednjeveških rokopisnih zbirk ter izobraževalnimi vsebinami. Kaj se vam zdi, da je – poleg digitalizacije same dediščine in omogočanje njene dostopnosti – še prispevek tovrstnih projektov?
Eden pomembnih ciljev projekta ARMA je sekundarna uporaba digitaliziranih gradiv. Ne gre le za prenos zapisa iz fizičnih nosilcev v spletno okolje, ampak sta pomembni interpretacija in kontekstualizacija. Zato smo oblikovali izobraževalne vsebine za osnovnošolske in, srednješolske programe ter fakultete. Partnerji projekta v obliki videovsebin, blogov, spletnih razstav in delavnic obravnavajo različne teme in osvetljujejo srednjeveško bralno kulturo. Denimo o tem, da je bila pismenost veliko bolj razširjena med ženskami, kot bi si predstavljali, kako naredimo pisalo iz gosjega peresa, kako so delali srednjeveško tinto in kakšne so bile značilnosti rokopisne tradicije nasploh. V bistvu se prek teh vsebin, ki smo jih digitalizirali, predstavi srednjeveške vsebine in srednjeveška kultura.

Srednjeveška kultura ima v Evropi določene tipične skupne značilnosti. Tako kot ima Kitajska svoje pismenke in značilnosti, ima evropski srednji vek določene skupne značilnosti oz. specifike. Povsod so bili samostani, povsod je bila bralna kultura na dvorih, povsod so bili poulični bralci, povsod se je uporabljala latinščina, povsod je bila pisna podlaga pergament itd. Povsod so na podoben način delali črnila. Te specifike lahko zaznamo, ne glede na to, ali ogovorimo o ozemlju, kjer so danes Slovenija, Nizozemska, Avstrija, Francija …

V takih skupnih projektih lahko odkrivamo sorodnosti, skupne temelje in vzporednice med kulturnimi dosežki narodov, ki evropsko skupnost tvorijo, lažje povezujemo objekte iz naših zbirk in prepoznavamo, kaj vse je naša skupna evropska dediščina.

Kar večkrat omenim, pa se mi zdi zelo pomembno poudariti, je, da ima samo zbirka naše nacionalne knjižnice 2956 tiskov iz 16. stoletja – obdobja, ki srednjemu veku sledi – iz večine takrat pomembnejših evropskih tiskarskih centrov. Ta podatek je malo poznan. Prav tako, da imamo na naših tleh več kot 800 inkunabul, zaradi česar smo se tudi lotili projekta Incunabula Slovenica. Podobne projekte imajo tudi po drugih evropskih državah, tudi v sosednji Hrvaški. Torej gre za to, da prepoznamo skupne osnove naše identitete. Smisel projekta ARMA je torej prepoznavanje in povezovanje evropske srednjeveške identitete.

Ob tem je za interpretacijo in razumevanje širše vpetosti slovenskega ozemlja v srednjeveški evropski prostor nujno tudi dobro poznavanje vsebin, s katerimi skrbniki zbirk in izobraževalci delajo. V Sloveniji pa je poznavalcev srednjeveškega gradiva le peščica. Malo je strokovnjakov, ki bi poznali paleografijo, brali latinsko, razumeli gotico in bi se ukvarjali s srednjeveškim pisnim gradivom. Zato je zelo dobrodošla izmenjava znanja s tujimi kolegi, torej s tistimi, ki delajo v bogatih knjižnicah z dolgo tradicijo, in s strokovnjaki na tujih univerzah.

Na eni strani imamo seveda mesto, kjer je taka digitalizirana dediščina zbrana, ampak to je morda za marsikoga nepregleden skupek podatkov – pri projektu ARMA je to kar 20.000 srednjeveških enot, ki so nastale med letoma 500 in 1500 ... Na drugi strani pa je potreba po interpretaciji tega gradiva, povezovanje v neke sklope, ki uporabniku nekaj povedo. Pravzaprav podobno kot prezentiranje dediščine v muzeju ali na razstavi. Koliko se pri digitalizaciji razmišlja tudi o sami prezentaciji in interpretaciji?
Najprej se pripravi nabor objektov, digitalna zbirka, ki je temelj za nadaljnjo predstavitev in uporabo. Na Europeani se prezentira dediščina mdr. v obliki blogov in spletnih razstav. Spletna razstava je lahko narejena kot poglavja v knjigi, ki interaktivno vključujejo vsebine, objavljene na Europeani. Razmišlja se tudi o povezovanju vsebin različnih projektov ali pa se bralce nagovarja preko videovsebin.

V NUK-u delamo poleg navedenega še učne vire. Pred leti smo na temo Cankarja pripravili učni vir Cankarjevo vesolje s časovnim trakom njegovega življenja in dela na zemljevidu, skupaj z njegovimi – seveda digitaliziranimi – rokopisi v kontekstu zgodovinskega obdobja. Lani je podoben učni vir nastal na temo Josipa Jurčiča, letos pripravljamo učni vir za Karla Destovnika Kajuha. Podobno so digitalizirani objekti vključeni v interaktivne spletne razstave, kot je na primer Sanje imajo to čudno lastnost, da se včasih uresničijo.

Torej gre za povezovanje različnih virov in pri tem se povezujejo tudi različne dediščinske ustanove. Od konca lanskega leta deluje pod vodstvom ministrstva za kulturo delovna skupna, v okviru katere si prizadevamo, da bi povezali slovenske muzeje, galerije, arhive in knjižnice. V tujini obstajajo prakse povezovanja dediščinskih ustanov že dalj časa. S sodelovanjem na nacionalni ravni se odpirajo možnosti vsebinskega povezovanja dediščine, uporabnik – raziskovalec, učenec, novinar – pa dobi različne objekte dediščine na enem mestu. Če bi, na primer, nekdo iskal vsebine o kavi, bi dobil digitalizirano Kofetarico Ivane Kobilce, muzejske zbirke porcelana oz. skodelice za kavo, recepte in plakate o kavi, fotografije starih tovarn in podobno, vse na enem mestu. Na ta način raziskovalcu ali študentu ponudimo gradivo, s katerim lahko potem dela naprej.

Pred skoraj desetimi leti so se kot glavne ovire pri uresničevanju digitalne agende omenjale seveda finance, pa razdrobljenost institucij, nepreglednost gradiva. Kako je s tem desetletje pozneje? Verjetno je ključ strateško premišljen in poenoten pristop. Obstajajo težnje po vzpostavitvi skupnega portala digitalizirane dediščine za dediščinsko znanost v Sloveniji.
Evropska komisija govori o skupnem evropskem podatkovnem prostoru za kulturno dediščino. Po priporočilu Evropske komisije pa je prav Europeana tudi zaželena končna točka digitalizirane dediščine. In tako Europeana sama ne povezuje le knjižnic, ampak tudi muzeje, arhive, univerze, inštitute itd. Se pravi zelo različne ustanove, ki se povezujejo v skupen sistem na podlagi že predpisane sheme podatkov. In moj predlog bi seveda bil, da mednarodno uveljavljen sistem, metapodatkovno shemo, tudi uporabimo, saj nimamo resursov niti dovolj časa, da vzpostavljamo svoj, posebni nacionalni podatkovni sistem oz. model. Standardizirane sisteme pa so strokovnjaki razvijali desetletja.

Na tem področju so bistveno pred nami Hrvati, ki so že na nacionalni ravni sprejeli skupno metapodatkovno shemo, ki temelji na pravilih standarda RDA (ang. Resource Description and Access). Gre za sistem, ki pokriva vso dediščino, ne glede na to, ali je to skodelica ali knjiga. Vedno gre za enak niz primarnega nabora podatkov. Podatki med opisi objektov pa so povezljivi. Hrvati so torej s tem povezali vse glavne inštitucije.

Naš nacionalni cilj je nedvomno vzpostavitev skupne platforme s povezanimi podatki – po mojem mnenju morda najbolj optimalno po standardu RDA. Lastnega metapodatkovnega sistema za povezovanje digitalnih objektov na Europeano niti ne moremo uveljavljati, uporabiti moramo namreč njihov, torej Europeanin nabor podatkov. Zato je vprašanje, če ima sploh smisel razvijati nekaj svojega, če bi v vsakem primeru potem morali podatke prilagajati. Bolj smiselno je seveda integrirati obstoječi sistem. Vsaka dediščinska ustanova oz. sektor ima sicer svoje specifike in zahteve, ampak nekateri osnovni podatki (avtorske pravice, avtor, leto nastanka, naslov dela … ) so skupni. Nadaljnji segmentiran opis je lahko nato vedno mogoč.
Ob digitalizaciji v delovni skupini govorimo tudi o registru premične kulturne dediščine, česar za razliko od registra nepremične dediščine še nimamo. Hrbtenica vsake digitalne zbirke pa so strukturirani metapodatki, ki omogočajo opis in dosegljivost v bazi za vsak objekt posebej.

Kako je pravzaprav z zastopanostjo digitaliziranega gradiva glede na čas nastanka ali tipa gradiva? Katero gradivo je na primer bolje digitalno pokrito, katero pa nemara slabše? Kar se samega tipa gradiva tiče, pa si predstavljam, da je rokopisno, knjižno gradivo lažje digitalizirati kot predmete. Čeprav ste v NUK-u kot odgovor na to že pripravili orodja za 3D-digitalizacijo objektov.
Kolikor se pogovarjamo s kolegi iz tujine, smo knjižnice po vseh državah v prednosti. Ampak predvsem zato, ker imamo vse knjižnice kataloge. Te imamo zato, ker moramo za vsako knjigo, ki jo hranimo, vsak trenutek vedeti natanko, kje se nahaja in pod kakšnimi pogoji se lahko da v uporabo. V knjižnicah so ti sistemi, ta hrbtenica, že tako razviti, da je bilo treba gradivo samo še digitalizirati. Muzeji delujejo drugače in katalogov za dosegljivost gradiva doslej niso potrebovali. V zadnjem času, delno tudi zaradi omejitev dostopa v dediščinske ustanove v času epidemije, se tudi v muzejih krepi prepričanje, da je treba dediščino predstaviti na spletu.

Potem je pri nas tudi precej strahu pred digitalizacijo, češ da potem ne bo več pravega obiska samih institucij. Vendar sama menim, da lahko le z objavo predmetov na spletu pritegnemo obiskovalce, zlasti nove generacije. Če te ni na spletu, te ne bodo obiskali. In na koncu je ključno, da jih privabimo v zbirko.

Ne gre torej za vprašaje samega objekta, saj digitalizacija predmetov ni problem. V NUK-u smo rimske oljenke 3D-tiskali že pred desetletjem, ko so bila v bližini naše knjižnice izkopavanja. Tako da ni vprašanje tipa dediščine, ampak razmislek o sodobni tehnologiji v službi dediščine ter o načinih sistematičnega urejanja in pa tudi shranjevanja velikih količin podatkov.
Muzeji so zlasti v času korone pripravljali virtualne sprehode po stalnih postavitvah in tematskih razstavah. A nisem prepričana, da je to dolgoročno uporabno in uporabnikom privlačno, razen po ustanovah, ki so sicer bolj zaprtega tipa. Bistveno je, da so dostopni ključni objekti, do katerih lahko pridejo vsi, od turistov do raziskovalcev. Britanski muzej ima že leta veliko večino gradiv digitaliziranih – od mumij, do kipov, kovancev in knjig, in to znajo zelo dobro tržiti.

Bolj problematično je digitalno objavljanje sodobne dediščine, kjer se srečujemo predvsem z vprašanji avtorskih pravic.

Če se ustaviva še pri drugem projektu, ki ste ga tudi že omenili, torej digitalizacijo inkunabul. O kakšnem obsegu gradiva govorimo? Koliko del naj bi se digitaliziralo?
S projektom Incunabula Slovenica, ki jo je sofinancirala Slovenska nacionalna komisija za UNESCO, želimo na enem mestu zbrati vse inkunabule, ki jih imamo v Sloveniji. Na enem mestu bodo zbrane digitalizirane enote in tako dostopna zbirka inkunabul, in sicer iz vseh dediščinskih ustanov, ki bodo želele sodelovati – tudi iz samostanov, župnišč, arhivov, muzejev, ne zgolj knjižnic. V NUK-u jih imamo nekaj čez 500 in projekt je že od lani v teku. Predvidevamo, da bo trajalo štiri do pet let, da bomo zbrali še preostalih 300 naslovov teh del. Skupna zbirka bo neprecenljiva za zavedanje o naši bogati dediščini. Če namreč imamo vsa ta dela na našem ozemlju, pomeni, da jih je nekdo kupil in bral.

Imamo tudi inkunabulo, ki je v bistvu slovenika. To pomeni, da jo je napisal avtor – Peter Pavel Vergerij starejši –, ki je prebival na območju današnje Slovenije, točneje v Kopru. Delo je bilo izdano v Italiji. Imamo torej inkunabulo, ki jo je napisal nekdo, ki je živel na območju današnje Slovenije, a vprašanje je, ali se ta avtor kdaj omeni študentom na fakulteti, še manj verjetno na nižjih stopnjah izobraževanja. Prav zato bi radi ozaveščali o pisni kulturni dediščini. To seveda že tako delamo, a želimo v tem prizadevanju še bolj povezati institucije. V letošnjem letu smo za sodelovanje dogovorjeni s frančiškanskim samostanom v Novem mestu, z Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja Koper, ki omenjeno inkunabulo hrani, letos bo najverjetneje sodeloval tudi Ptuj in nemara še katera ustanova, odvisno od razpoložljivih sredstev, naslednja leta sledijo druge ustanove.

Leta 2009 ste sodelovali pri prvem projektu digitalizacije, 12 let pozneje ste ena od 27 novih članov oz. članic sveta Združenja Europeane. To je verjetno tudi priložnost opazovanja dobrih praks kolegov iz drugih držav na področju digitalizacije in prenos teh v naš prostor. Kaj opažate po prvih mesecih delovanja kot članica sveta?
Od prvih začetkov do danes se je marsikaj razvilo. Že sama Europeana je iz evropske digitalne knjižnice postala središče prenosa znanja in dobrih praks digitalne transformacije – med seboj izmenjujemo znanja o uporabi odprtokodnih podatkov, o načinih povezovanja podatkov in o podpori raziskovalne infrastrukture ali o priporočilih urejanja avtorskih pravic. Europeana je izjemen sistem, v katerem pa niso samo prebivalci članic EU-ja, ampak rezultate uporablja svetovna javnost, denimo tudi Digitalna knjižnica Amerike. Ameriški kolegi neprestano sodelujejo z Europeano. Pred nedavnim nam je ameriški kolega na predavanju predstavil enega od njihovih projektov. V tem zbirajo in shranjujejo podatke, videogradivo, fotografije, objave na družbenih omrežjih in druge vsebine o strelskih napadih v ZDA. Njihovi "podatki kot zbirka" (ang. Data as collection) so pričevalci časa, na drugi strani pa tudi zbirke gradiv za, denimo, proučevanje vedenjskih vzorcev itd. Podobno smo v Digitalni knjižnici Slovenije in Spletnem arhivu NUK med olimpijskimi igrami v okviru mednarodnega konzorcija za ohranjanje spleta izvedli tematski zajem izbora spletnih vsebin na temo olimpijskih iger v Tokiu. Na podoben način smo skušali narediti podatkovno zbirko.

Zanimiv je tudi projekt umetnost na kolesih (Saint George on a Bike project), kjer s pomočjo umetne inteligence prepoznavajo naravni jezik, simboliko, tudi občutja protagonistov na likovnih delih za interpretacijo teh del in samodejno ustvarjanje bogatih metapodatkov za tisoče slik iz različnih skladišč evropske kulturne dediščine.

Cilj vladne službe za digitalno preobrazbo je, da se Slovenija do konca desetletja prebije med prvih pet najbolj digitalno naprednih držav v Evropski uniji. Kako realen je ta cilj in kaj to konkretno pomeni?
Lahko rečemo, da smo pri digitalizaciji pisne dediščine v bistvu že tam. Novembra je Evropska komisija državam članicam poslala priporočila glede digitalnih objektov na Europeani. Po tam navedenih številkah so na prvem mestu Nizozemci, mi smo pa 12. Ampak upoštevati je treba tudi število prebivalcev, ki jih ima posamezna država. Če na koncu število objektov preračunamo, se izkaže, da smo že na odličnem četrtem mestu med evropskimi državami. Na Digitalni knjižnici Slovenije, ki jo vodi NUK, smo skupaj s partnerji digitalizirali in objavili že skoraj milijon objektov in več kot polovica jih je že na Europeani, kar je glede na število prebivalcev res veliko. V ozadju Digitalne knjižnice Slovenije stoji kompleksen sistem informacijske infrastrukture, ki zagotavlja, da več kot 700.000 različnih uporabnikov te vsebine hitro najde in jih lahko uporablja. S pisno dediščino smo torej na zelo dobrem mestu, pri preostali dediščini pa že pospešeno delamo.

Pozna se tudi, da je NUK zraven že od samega začetka, ko je bila Europeana še v zibelki oz. je delovala njena predhodnica The European Library (TEL). Treba pa je še reči, da se je ideja, da bi se vse slovenske dediščinske ustanove povezale v digitalizaciji, porodila že leta 2012 na Prvem kongresu digitalizacije kulturne dediščine v Sloveniji. Tam so bile različne ustanove, od Mestnega muzeja in Čipkarske šole Idrija s katalogi čipk in vzorci za klekljanje do Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki je predstavljal digitalizirano študijsko zbirko bolh.

Že takrat je bila digitalizacija prepoznana kot ključna in na kongresu so želeli sodelovati in predstaviti svoje delo mnogi. Težnja po povezovanju je nato nekoliko zamrla in se ni udejanjila, ampak zdaj je nov čas, ki ponovno odpira pozitivno naravnanost k medinstitucionalnemu sodelovanju.