Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt je prejela nagrado Prešernovega sklada za vlogi Amelije v Verdijevi operi Símon Boccanegra in Margarete v Gounodovem Faustu. Od leta 1996 je kot solistka redno zaposlena v Operi SNG Maribor, od aprila 2016 je operna prvakinja. Njen operni repertoar obsega več kot 30 vlog od zgodnjega baroka Monteverdijevega sloga do najsodobnejših opernih stvaritev, ki jih pevsko in igralsko izvaja prepričljivo in suvereno. Pogosto se posveča tudi izvajanju samospevov in obsežnejše koncertne vokalne glasbe ter delom slovenskih skladateljev in prvim izvedbam novih del.

"Izkušnje so zelo pomembne in ne naberejo se čez noč in tudi ne iz dneva v dan, niti meseca v mesec, ampak mora preteči kar nekaj let in se zgoditi kar nekaj predstav in koncertov, da lahko človek potem iz vseh teh izkušenj črpa vedno več," pravi. Sama jih je nabirala in se ob njih brusila skoraj 26 let, o dolgi in bogati pevski poti pa spregovorila v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom.

Ste ena najopaznejših opernih in koncertnih solistk. Katere vaše presežne dosežke je komisija Prešernovega sklada nagradila?
Gre v bistvu za vlogo Margarete v Gounodovem Faustu in vlogo Amelie v Verdijevem Símonu Boccanegri. Precej različni vlogi v pevskem smislu, pa vendar sta mi vsaka po svoje zelo ljubi. Z Margareto sem se srečala že v preteklosti. Do francoske glasbe nasploh gojim posebno simpatijo, ker čutim, da zelo ustreza mojemu glasu. Tej naklonjenosti pa gotovo botruje tudi to, da sem se v gimnaziji štiri leta učila francoščino in da smo imeli čudovitega profesorja Slavka Deržka, ki mi še danes priskoči na pomoč. Vedno ko študiram novo francosko operno delo ali francoske samospeve, kar koli francoskega, vedno ga prosim za pomoč v lektorskem smislu in tudi v smislu, da mi pomaga razumeti libreto oz. poezijo v vse nianse in globine.
Z Verdijem se v vseh letih nisem veliko srečevala, samo pred precej leti z vlogo Nannette v Falstaffu, pa vendar sem takoj začutila, da mi ta vloga zelo leži, in sem se glasovno z njo popolnoma zlila. Prav tako z likom. V prihodnosti bi si želela še kakšnega Verdija.

Petindvajset let profesionalne poti, to je pravzaprav krona vašega glasbenega poustvarjanja. Kateri so bili največji dosežki tako v opernem kot koncertnem poustvarjanju?
Ugotavljam, da se je res veliko zgodilo in je veliko dela za menoj. Ugotavljam, da sem imela veliko srečo, da so mi bile skorajda vse ljube oz. sem se v njih dobro počutila in so se zgodile ob pravem času. Če bi se opredelila na operno področje, bi seveda morala izpostaviti Rozino v Seviljskem brivcu, ker je bil to moj operni debi. Potem je treba absolutno izpostaviti sploh prvo izvedbo Princese vrtoglavke Josipa Ipavca. Še kot mlada pevka na svojem začetku sem dobila priložnost, da sem upodobila naslovni lik iz opere, ki je doživela 87 let po nastanku svojo prvo uprizoritev na velikem odru SNG-ja Maribor. Tudi moja prva Micaëla se je zgodila tudi približno v tistem obdobju. Teh Micaël se je potem zgodilo še kar nekaj. Med drugim tudi v ljubljanski Operi.

Francoske opere me spremljajo od vsega začetka in jih imam zelo rada: Poulencova opera Pogovori karmeličank, Margareta v Gounodovem Faustu, Antonija v Offenbachovih Hoffmanovih pripovedkah mi je tudi izjemno ljuba. Imela sem srečo, da sem jo lahko izvajala v dveh produkcijah.

Potem je tukaj Mozart, čigar glasbo imam zelo rada, in na moje veliko veselje sem v teh letih izvedla štiri njegove like: bila sem Zerlina v dveh produkcijah – tako v Ljubljani kot v Mariboru –, nato Pamina, tudi dvakrat, obakrat v Mariboru. Nazadnje, pred štirimi leti, sem vskočila v produkcijo Don Giovannija, ampak kot dona Elvira, in sem se v osmih dneh naučila vlogo ter šla na oder.

Morda velja izpostaviti še Puccinijevo glasbo. Tudi ta mi je nadvse ljuba, ker me Puccini ob vsem svojem močnem čustvenem naboju vso prevzame in mi nudi, da ogromno svojih občutij, bolečin in težkih izkušenj življenja vnesem v petje njegovih likov. Na primer vloga Mimi. Težke življenjske izkušnje mi pomagajo pri oblikovanju lika, pri interpretaciji in pri vživljanju v vlogo. Hkrati pa opažam, da mi tudi pomagajo in me na neki način zdravijo, ker umetnik se skozi petje glasbe in besedil tako na področju samospeva kot operne umetnosti nekako čisti. Čistimo svojo žalost. V tem smislu se zavedam, da je ta poklic tudi milost, kot neko zdravilo.

Če se ozreva nekoliko na vašo glasbeno pot in razvoj profesionalne glasbenice, kdo so bili v vašem študijskem času oz. mlajši profesionalni poti tisti ljudje, ki so vas najbolj spodbujali, vplivali na vaš glasbeni razvoj ali pa vam omogočali razvoj?
Če se vrnem čisto na začetek svojega življenja, sta bila to prav gotovo moj oče in moja družina. Imela sem srečo, da sem se rodila v družino, ki je vedno gojila veliko spoštovanje do umetnosti, predvsem do glasbene, a tudi do druge. Glasba je imela v naši družini vedno pomembno mesto, čeprav niso bili poklicni glasbeniki. Oče je bil velik ljubitelj opere in mi je večkrat pripovedoval, da ko je študiral v Mariboru, je bil rajši lačen, da si je lahko za ta denar kupil vstopnico za opero. Žal pa ni dočakal moje prve predstave, kajti umrl je, ko sem bila stara komaj 20 let. To me je zelo prizadelo, pa vendarle je kljub svojemu zgodnjemu odhodu na neki nevsiljiv, njemu lasten nežen način vplival name. Prepričana sem, da je on najbolj zaslužen za to, da sem pristala na tej pevski poti.

Moram izpostaviti še mezzosopranistko Dragico Kovačič, ki je tudi žal že dolgo pokojna. Ona je bedela nad mano ves čas študija in tudi prva leta mojega pevskega delovanja na profesionalnem odru. Na primer, ko sem debitirala kot Rozina in sem imela gromozansko tremo, je ona v tej isti predstavi pela vlogo Berte. Rozina začne peti to veliko arijo in me je bodrila tik pred odhodom na oder. Tudi sicer mi je dala veliko tehničnega znanja in ogromno nasvetov, ki jih vsa leta upoštevam. Vedno mi je rekla: poj to, kar je ustrezno za tvoj glas, kar je v tistem določenem obdobju primerno. Ne prehitevaj in ne sili nekam zunaj lastnih glasovnih danosti. To je eden izmed zlata vrednih nasvetov. Če namreč pevec to upošteva, lahko dolgo kakovostno poje in glas ohranja svojo svežino. Če boš upoštevala to, boš lahko dolgo pela, mi je rekla.

Seveda pa so bili pomembni ljudje na moji poti tudi profesorji na Visoki šoli za glasbo in gledališko umetnost v Gradcu. Na čas študija v Gradcu imam najlepše spomine. Med nami je bil čudovit odnos in tam sem veliko pridobila, še posebej na področju samospeva in oratorija. Po nekem času sem se namreč odločila, da se bom specializirala bolj v to smer, ker sem si od nekdaj želela pridobiti širino znanja. Menim namreč, da se lahko pevec do popolnosti razvije, torej v obsegu, ki je mogoč, če poleg opere izvaja tudi samospev. Zato ker študij samospeva in izvajanje samospeva zahtevata zopet drugačen pristop in še neke druge kvalitete. Ko izvajaš samospev, ni scene, ni kostumov, ni rekvizitov, ni igre. Ni ničesar, kar bi ti morda pomagalo v danem trenutku, pri vživljanju v neko stanje. Tukaj si tako rekoč gol v smislu, da so samo klavir in ti ter znanje, ki si ga mesece in mesece študija in poglabljanja pridobil. Seveda sta osnova znova dobra pevska tehnika in kakovosten glas, ampak ob tem pa sta prav tako pomembni razumevanje in podajanje besedila. Kajti samospev je uglasbljena poezija. Po navadi gre za vrhunsko poezijo, ki je že sama po sebi čudovita, z glasbo velikih skladateljev je pa še dodatno obogatena. Interpret ima tukaj ogromno možnosti, hkrati pa zahtev in izzivov. Ker imam vedno rada izzive, ker se rada učim in poglabljam, ker se nikoli ne naveličam iskati detajlov in kako bi nekaj lahko še izboljšala. Kako bi lahko misel, besedo, čustveno stanje še lepše ali bolj prepričljivo izrazila, in zato zelo rada gojim samospev. Ob obeh teh zvrsteh imam rada tudi petje v oratorijih, kantatah, navsezadnje zato, ker to ustreza mojemu glasu. Res bi si želela, da bi imeli več možnosti za to.

Imela sem sicer ogromno možnosti v svojih začetkih. Ko še nisem bila članica mariborske Opere, me je dirigent, gospod Uroš Lajovic, povabil, da sem sodelovala v številnih projektih tedanjega ansambla Slovenicum. To so bile nedeljske matineje v Slovenski filharmoniji, kjer smo izvedli številna dela baročnih in klasicističnih skladateljev. Tudi pod vodstvom Mirka Cudermana sem prav tako izvedla vrsto baročnih in klasicističnih del, na primer Haydnove Štiri letne čase.

Katera obdobja so za vas najprivlačnejša oz. so vam bližje?
Stara glasba in baročna, tudi klasicizem – to me izjemno privlači. Stara glasba je znova polna detajlov, je sofisticirana, kar mi je ljubo. Je pa res, da slovenski prostor ne omogoča veliko izvedb takšnih del, zato sem toliko bolj hvaležna za tiste, ki so se zgodile pred nekaj leti. Takoj po Pogovorih karmeličank je sledila Monteverdijeva opera Kronanje Popeje v mariborski Operi, kjer sem bila Popeja. To moram tudi izpostaviti izmed vseh vlog, ker je nekaj posebnega. Drugače pa sem zelo hvaležna, da sem že v prvih letih svojega pevskega delovanja imela kar štirikrat možnost nastopiti na Festivalu za staro glasbo v Radovljici, kjer mi je bilo dano izvesti določena dela, tudi veliko francoskih. Okrog francoskih del se mi vse življenje vedno znova vrti, za kar sem hvaležna. To mi je bila zelo zanimiva kombinacija: staro in novo. Na prvi pogled bi kdo rekel, da ne gre skupaj, ampak še kako gre. Vsaj jaz osebno kot interpretka vidim podobnost v tem, da je tudi v sodobni glasbi ogromno iskanja nians in barv. In mislim, da to dvoje – igranje z barvami in izziv večnega iskanja - združuje oboje. Zato imam tudi sodobno glasbo zelo rada. Na radovljiškem festivalu sem se na prehodu 20. v 21. stoletje seznanila s tujimi poustvarjalci, z ljudmi iz vse Evrope in še čez, tudi onkraj luže, in sem se od njih v tednu pred koncerti ogromno naučila. Tja sem prišla pripravljena, ampak sem potem kar črpala njihovo bogato znanje. To je zelo pomembna postojanka v mojem življenju in iz tega znanja sem lahko črpala tudi v vlogi Popeje.

V mariborski Operi ste od leta 1996 izvedli več kot 30 glavnih ali zelo obsežnih opernih vlog, ki so bile za vas velik izziv. Katere so vam najbližje? In tudi, katere so tiste, ki si jih še želite peti, a jih doslej še niste imeli priložnosti naštudirati in izvajati?
Čeprav sem imela res že veliko priložnosti in sem od samega začetka imela velike vloge, se pa v bogati glasbeni literaturi še vedno najde marsikaj, kar bi si želela izvesti. Želela bi si še kakšno vlogo iz Mozartovih oper, tudi kakšnega Händla, ampak za to je verjetno bolj malo možnosti. In pa Verdija. Čutim, da je čas, ko bi se z velikim veseljem lotila Verdija. Predvsem zgodnejših oper: Luisa Miller bi mi zelo ležala, navsezadnje tudi Traviata.

Med zahtevnejšimi vlogami izstopa tudi vloga Rusalke. Ta vloga je velik zalogaj. Ko jo človek začne študirati, je kar presenečen. Vsi poznamo znamenito arijo Rusalke, ki pa je zelo drugačna kot vsa preostala opera. V tej Dvořakovi operi niso vse tako spevne melodije kot ta najbolj znana arija. Zato je bil študij zelo zahteven in tudi s pevskotehničnega vidika je to res velik zalogaj. Hkrati smo pa spet pri tej čustveni interpretativni plati, ki pa ogromni nudi. Tako da sem bila kar žalostna, ker sem odpela le tri reprize. V naslednjem letu se potem niso več zgodile. Namreč za pevca je zelo dobrodošlo, če bi lahko delo, v katerega vloži veliko truda, večkrat izvajal. Kar pa se redko zgodi.

Zanimiv bi mi bil tudi Richard Strauss. Tudi v kateri njegovi operi bi se še želela peti, kot je na primer Kavalir z rožo. Veliko je še vlog, ki bi si jih želela. Ob tem pa, poudarjam, sem hvaležna za vse, ki so se zgodile.

Vse to, kar ste povedali, ste nam dejansko predstavili veliko iz vašega četrtstoletnega profesionalnega dela. Na koncu morda strnete, kaj nagrada Prešernovega sklada pomeni za vas v tem zrelem obdobju kot krona vašega ustvarjanja in kaj sporoča za naprej?
Zelo lepo ste povedali, točno to mi predstavlja. Neko krono dolgoletnega ustvarjanja in moje iskrene predanosti poklicu, ki me v vseh skoraj 26 letih še vedno ni zapustila. To nagrado doživljam kot priznanje svojemu delu. Hkrati mi pomeni tudi spodbudo in veliko potrditev. Na moje veliko veselje sem trenutno nekje na višku svojih pevskih moči. Sem v obdobju, ko lahko črpam iz številnih izkušenj, hkrati pa ohranjam svežino glasu. In to je najboljša kombinacija, ki se lahko pevcu zgodi. Kajti kilometrina tudi ogromno prinese. Izkušnje so zelo pomembne in ne naberejo se čez noč in tudi ne iz dneva v dan, niti meseca v mesec, ampak mora preteči kar nekaj let in se zgoditi kar nekaj predstav in koncertov, da lahko človek potem iz vseh teh izkušenj vedno več črpa.