Glasbenica v tem modelu "virtualnih koncertov", ki sicer ponuja priročno – in edino – začasno rešitev v pandemičnih časih, ne vidi dolgoročne prihodnosti. "Na koncertu ni vključeno samo uho, ampak vibrira celo telo," poudari. "Tega se prek zaslona ne da podajati."

A zdi se, da je za Anjo Bukovec lajtmotiv letošnjega leta prilagajanje: odločena je, da kljub uprizoritveni umetnosti nenaklonjenim okoliščinam glasbeno ne bo mirovala. Njen tradicionalni koncert je bil prestavljen v ljubljanski Kino Šiška; jutri, 22. decembra, ga boste lahko v neposrednem prenosu v živo spremljali na platformi DICE, ki omogoča predvajanje na pametnih napravah.

Na program letošnjega koncerta je glasbenica uvrstila znana klasična dela Antonina Dvořáka, Gabriela Fauréja, Johanna Straussa, Tomasa Albinonija, Alojza Srebotnjaka, Janija Goloba in drugih. Na klavirju jo bo spremljala pianistka Ana Semič Bursać, prejemnica Škerjančeve in Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani.

V spodnjem pogovoru lahko preberete, kako glasbenica vsako leto pristopa k sestavljanju prazničnega programa, zakaj verjame, da morajo biti tovrstni prenosi plačljivi in kako se je v zadnjem letu spopadala z neuresničljivimi načrti.

V letu 2020 je cela kulturna sfera, z njo pa tudi glasbena industrija, doživela neznansko škodo. Kakšno je bilo leto za vas po poklicni plati? Ste se morali odpovedati kakim načrtom in projektom?

Leto na področju uprizoritvene umetnosti je bilo, milo rečeno, brutalno. Zame osebno se je leto začelo zelo dobro, potem pa se je seveda vse ustavilo – in stanje se ni popravilo vse do danes. Priznam, da me je vse skupaj šokiralo in da sem potrebovala nekaj časa, da sem se navadila. Zdaj mi je lažje, kot mi je bilo na začetku, čeprav je stanje pravzaprav enako: ljudje smo pač prilagodljive živali.

Glasba je moje delo in poslanstvo, zato se z njo ukvarjam, ne glede na to, ali imam koncerte ali ne. Lahko sem poučevala po spletu in se posvečala študiju, na odru pa sem letos stala samo petkrat – s prihajajočim prazničnim koncertom vred. Izguba letošnjega leta je bila za glasbenike travmatična, tudi zato, ker ne vemo, kakšna bo prihodnost, le to, da najbrž stvari ne bodo take kot prej. Sama sicer ne maram samo čakati na spremembe: v danih razmerah poskušam narediti nekaj s tem, kar imam. V tem duhu je nastal tudi praznični koncert.

Kaj se zgodi s koncertno kondicijo glasbenika, ki celo leto ne stopi pred občinstvo? Je poleg same vaje treba vzdrževati tudi stik z nastopanjem?

Absolutno. Koncertna kondicija izpuhti zelo hitro, če je ne neguješ. Z rednimi nastopi na odru je dejavnik stresa veliko manjši in izmenjava z občinstvom poteka lažje. Ampak s tem se tem trenutku pravzaprav ne morem obremenjevati, ker bi samo še poglabljalo mojo stisko. V teh dneh se na koncert pripravljam podobno kot v prejšnjih letih, s to razliko, da sva se s pianistko osamili in se druživa bolj ali manj samo druga z drugo, na vajah. Sprejela sem dejavnik negotovosti, ki ga bo čutiti do samega dneva koncerta.

Praznični koncert letos prirejate že 13. leto. Novoletni koncerti pogosto privabijo širok krog občinstva, tudi poslušalce, ki se sicer koncertov klasične glasbe ne udeležujejo pogosto. Imate po vseh teh letih že občutek, da svoje novoletno občinstvo poznate? Se vračajo vedno isti ljudje? Prireditev ima najbrž posebnega duha, če poteka že enajsto, dvanajsto ali trinajsto leto zapored.

Res je. Po obrazih vseh seveda ne poznam, čeprav nekatere pa že. Med njimi videvam vse generacije, od otrok do starejših. Skupen jim je prav poseben energijski naboj: res ljubijo glasbo in pridejo podpret slovensko kulturo; od njih čutim ljubezen, in zato so ti koncerti zame tako dragoceni. Pri izbiri programa in gostov imam proste roke, tako da so to res moji večeri. Letos seveda ne bom nikogar videla, upam pa, da jih bom čutila. (Smeh.)

Obstaja določen repertoar glasbe, ki ga na novoletnih koncertih pričakujemo, s Straussom na čelu. Kako se lotite sestavljanja programa, da najdete ravnotežje med tradicijo in kompozicijami, ki vas v določenem obdobju navdihujejo, zanimajo?

Predvsem se zanesem na svoj notranji čut. Najprej izberem klasike, ki so všeč meni, in dodam kakšno skladbo, za katero se mi zdi, da bi jo ljudje hoteli slišati. Zadnjih nekaj let na program uvrščam tudi Straussa, ki ga prej nisem. Priznam, da sem bila včasih skeptična, a sem postopoma začela odkrivati lepoto v klasičnih valčkih, ki se nekaterim glasbenikom zdijo banalni. Pa ni tako. Lahko bi rekla, da sem hvaležna občinstvu, ki me s svojo „tiho zahtevo“ kdaj tudi izobrazi. (Smeh.) Izbiram tudi skladbe, ki morda niso širše znane, a vem, da bodo poslušalcem pustile lep priokus – za novoletni koncert zelo turobne skladbe res niso primerne. Letos sem izbrala kar nekaj skladb, ki jih še nikoli nisem izvajala.

Kdo je vaša letošnja gostja na koncertu in kako sta se vajini ustvarjalni poti križali?

Z mlado pianistko Ano Semič Bursać sva se spoznali ravno zaradi skupnega koncerta – ne poznava se še dolgo. Sprejela je moje vabilo in odlično sodelujeva. Že dolgo nisem igrala z žensko pianistko, po navadi sem imela spremljevalca. Ta nastop bo zame nekaj novega v več pogledih, ne samo zato, ker se bo odvijal virtualno.

Mnogi glasbeniki ste se v času pandemičnih omejitev zatekli k deljenju svoje umetnosti prek platform za pretočne vsebine. Kako velik je kompromis, ki ga pri tem sprejmete? Dejstvo je, da se izkušnje sedenja v koncertni dvorani ne da poustvariti v domači dnevni sobi; koncertna izkušnja se oblikuje v živo.

Prihajajoči nastop bo zame prva izkušnja virtualnega koncerta: šele, ko bo za mano, bom imela več odgovorov. Omejitve trajajo že toliko časa, da smo se verjetno navadili gledanja in poslušanja vsebin prek različnih platform. Priznam, da je zame odsotnost občinstva velika izguba – še posebej to velja za glasbo, ki je momentna umetnost. Ne vidim možnosti, da bi se trenutni model "nastopanja“ obdržal dolgoročno, ker simbolizira počasno umiranje naše umetnosti. Vsi potrebujemo izmenjavo energije in občinstvo, ki s svojim doživljanjem prispeva k temu, kar se dogaja v dvorani. Zaradi te energije glasbeniki delamo to, kar delamo – če ne bi bila ključna, bi že od samega začetka igrali samo v svojih dnevnih sobah. Na koncertu ni vključeno samo uho, ampak vibrira celo telo: tega se prek zaslona ne da podajati.

V prihodnosti se bodo verjetno še pojavljale situacije, ki bodo od nas terjale družbeno razdaljo in karanteno. Mislite, da to lahko dolgoročno ogrozi sistem klasičnih abonmajev? Gotovo bo manj ljudi pripravljenih plačati celo sezono koncertov vnaprej, če obstaja nezanemarljiva možnost nenehnih odpovedi in prestavljanj.

O tem še nisem razmišljala, a verjetno imate prav. Stvari se spreminjajo – vprašanje je samo, kako hitro se lahko prilagodimo in kakšne kompromise moramo pri tem sprejeti. Industrija živi v nenehnem strahu pred novimi spremembami, kar jo počasi ubija. Za vpeljavo nečesa popolnoma novega je vedno potreben zanesenjak, poleg tega pa seveda tudi finančna sredstva. Abonmaji bi se dejansko lahko izkazali za težavo – rešitev bi lahko bil dogovor, da bo na voljo virtualni koncert, če se prireditve ne bo dalo speljati v živo.

Problematično se mi zdi tudi to, da so pretočne vsebine v živo trenutno večinoma brezplačne. To prispeva k razvrednotenju glasbene umetnosti in vseh nas, ki od tega živimo. Razumem, da je treba cene vstopnic prilagoditi, a moralo bi biti samoumevno, da se kulturni dogodki podpirajo in da je delo vseh vpletenih plačano. Ne zdi se mi prav, da je kar naenkat ogromno dogodkov na spletu samo zato, da "se nekaj dogaja“ in da so večinoma brezplačni. Ko bo vreme malo toplejše, bodo mogoči vsaj koncerti na prostem – nimam pa pojma, kaj lahko pričakujem od naslednje sezone.

Igrate na violino goslarske mojstrice Katharine Abbühl iz Cremone. Izbira instrumenta je za klasičnega glasbenika verjetno ena najpomembnejših odločitev, ki jih sprejme. Kolikokrat v karieri ste zamenjali violino in na kaj ste pri tem pozorni?

Nisem privrženka elitizma: bolj kot cena me zanima to, ali se z instrumentom dobro počutim in da tudi fizično, ne samo slušno omogoča tako igranje, kot si ga želim. Mislim, da sem v karieri zamenjala štiri violine; zdaj igram na svojo peto. S Katharino Abbühl sem začela sodelovati pred tremi leti. Do letošnjega leta sem redno potovala v Cremono ter menjavala in preizkušala različna glasbila iz njene delavnice. Pri novodobnih instrumentih mi je všeč to, da jih lahko s tem, da igraš nanje, sam razvijaš; v prvih treh letih se zvočno zelo spremenijo. Lani sem se odločila za nakup in zdaj svojo novo violino, ki je bila narejena posebej zame, oblikujem po sebi. Glasbilo je živ organizem, ki se odziva na violinista in okolico: čez deset let bo zvenelo drugače kot zdaj in drugače kot čez dvajset let.

Vam instrument omogočijo sponzorji ali ga morate financirati sami? Gre najbrž za precejšnje zneske.

Violino sem plačala iz svojih prihrankov. Cene se začnejo nekje pri ceni avtomobila, zgornje meje pa seveda ni – lahko stanejo tudi več milijonov evrov. Na začetku izbiranja se moraš pač omejiti na cenovni razred, ki ti je dosegljiv: nima smisla, da bi sploh preizkušala violine za pol milijona ali milijon evrov, ker si jih ne morem privoščiti. Instrumente sem iskala v New Yorku, v Nemčiji, v Avstriji, na Češkem … Tudi v Cremoni, kjer deluje okrog 500 goslarjev, sem preizkusila ogromno violin. Morda je zanimiv podatek tudi to, da sem na koncu pristala pri ženski: ženskih goslark je zelo malo, do pred sto ali petdesetimi leti je bil ta poklic v celoti v moški domeni. Nekaj posebnega je to, da imam violino, ki je prišla izpod ženske roke.

Sicer pa svojo glasbo radi izvajate v nekonvencionalnih kontekstih. Letos jeseni ste nastopili za živali v zasebnem živalskem vrtu, ki skrbi za rešene živali.

Nastop je imel terapevtski učinek – ne samo za živali, ampak tudi zame. Za živali bi igrala ves čas, če bi lahko; z njimi se čutim zelo povezano. V Zoološkem parku Rožman skrbijo za zavržene in zlorabljane živali. Odkrila sem ga ravno v času koronakrize in se začela tja vračati. Prosila sem jih, če lahko odigram kaj za živali, in bili so zelo veseli. Upamo, da bomo lahko v poletnih mesecih priredili večji dobrodelni koncertv podporo parku, na katerega bo vabljeno tudi občinstvo. To so projekti, kakršne delam za srce.

Gotovo ste ena najbolj splošno prepoznavnih osebnosti klasične glasbe pri nas. Vas je v preteklosti kdaj motilo, kako vas obravnavajo mediji? Več kot enkrat sem zasledila omembe vaše "neubranljive ženske očarljivosti", analizo vaših oblačil, ipd. Takega poudarjanja videza in spola vaši moški kolegi najbrž niso deležni.

S tem se nisem nikoli pretirano ukvarjala, ker sama vem, kaj zastopam v življenju. Vedno sem se javnosti predstavljala kot glasbenica. Ko sem bila mlajša, so me take stvari presenetile in se nanje nisem znala odzivati; pozneje so me začele motiti. Na koncu sem se nehala obremenjevati in je tovrstna obravnava tudi izzvenela. Prav gotovo pa so bile za nekatere medije moje druge lastnosti zanimivejše od mojega dela, ki je terjalo ure in ure vaje. Najbrž je treba biti malo trdoživ in določene stvari vzeti v zakup. Ne pustim se zmesti vsaki izjavi, kar pa ne pomeni, da me ni katera od njih kdaj prizadela.

Kakšni so vaši načrti za naslednje leto? Ali je trenutno sploh mogoče delati kake oprijemljive načrte za prihodnost?

Imela sem kar nekaj načrtov: v tem letu sem hotela sestaviti program slovenske glasbe, ki je bila v glavnem napisana posebej zame. Sodelovala sem z mlajšimi in nekaterimi uveljavljenimi slovenskimi skladatelji ter načrtovala samostojen album. Vse skupaj je padlo v vodo, in ne vem, kdaj bom načrt lahko uresničila. Načrtujem snemanje z ženskim pevskim zborom Lipa, a seveda ne vem, kdaj.

Stalnica je še vedno v tem, da lahko poučujem in ohranjam stik s študenti. Morda je dobro, da lahko ta čas izkoristim tudi za druge stvari, pa s tem ne mislim kuhanja ali prenove stanovanja. Veliko mi da že to, da grem lahko v naravo, globoko diham in preprosto sem.