Bluz bo v treh zaporednih večerih, med 27. in 29. junijem, prežel Ljubljanski grad. Na osrednjem grajskem dvorišču bodo osrednji koncerti, nato pa se bo dogajanje preselilo še v Jazz Club Grad s programom jam sessionov.

"Med prvimi LP-ploščami, ki sem si jih kupil, sta bila Bob Dylan in Steppenwolf. Nato pa sem enkrat slučajno kupil ploščo Judas Priest in presedlal na metal, a sem paralelno ves čas ostal pri bluzu." Foto: Sandi Fišer

Že pred nekaj leti so začeli razmišljati o blues-rock festivalu v Tolminu, ki bi bil kombinacija motorjev, bluza in rocka, pravi Milunović. Pripravili so tolminski festival MotörCity, ki pa ni imel veliko smisla. "Mogoče vidim vse skupaj preveč romantično, ker sem videl preveč filmov. Dvakrat smo naredili festival in dvakrat videli, da motoristi nimajo nobene veze z bluzom." Festival so tako preoblikovali, dobil je novo ime, novo lokacijo in tudi nov žanrski poudarek: več bluza, manj rocka.

Foto: Bluesland
Foto: Bluesland

Prvo na novo zastavljeno dogajanje bodo z glasbo zavzeli vsestranski kitarist Richie Kotzen, ki je nastopil na Warm Up eventu festivala MotörCity, večkratna nominiranka za nagrado Blues Music Awards, virtuozinja na kitari Ana Popovic, kitarist z neobičajno tehniko Eric Gales, nedavni dobitnik nagrade Blues Music Awards za izvajalca blues rocka leta, Mike Sponza, eden od vodilnih evropskih bluzovskih glasbenikov, cenjeni bluzovski kitarist Kirk Fletcher, francoski bluz in kitarist rokenrola Manu Lanvin in Laura Cox, ki je zaslovela na spletu, a svoj talent kmalu preselila na odre, kjer dokazuje, da tudi mlajše generacije rade sežejo po težkih riffih. Poleg njih pa še zasedbe Sven Hammond, Bad Notion, Rosedale, Tomislav Goluban Band in Shuffle Truffle.

V najinem pogovoru je Boban Milunović med drugim pojasnil, kako se je sam še kot najstnik navdušil nad bluzom, zakaj danes ni težko na festival povabiti katerega koli izvajalca, kakšni so nadaljnji načrti z Blueslandom in tudi, zakaj rajši ne bi osebno spoznaval svojih idolov.

Vabljeni k branju celotnega pogovora.

Kako je mogoče, da vodite celo vrsto velikih festivalov in nimate telefona? Se je svet tako spremenil, da ga več ne potrebujemo?
Jaz ga ne potrebujem. Sam to vidim kot koncept stare šole, vrnitev h koreninam. Ni bilo načrtovano, izgubil sem ga leta 2016 na trajektu med Irsko in Anglijo med turnejo z bendom – in nikoli sem kupil novega. Preklical sem naročnino. Je pa res, da imam običajno s sabo napravo iPad. Če je kaj, kar moram urediti, komuniciram skozi pisanje, način komunikacije iz nekega drugega časa. Če se z nekom nekaj dogovoriš, potem to drži. Ni več tega, da bi me pet minut pred sestankom poklicali in mi rekli, da je nekaj prišlo vmes. Poveš, da nimaš telefona in potem vedno drži, kar je bilo rečeno.

To si mislim, kar se tiče posla. Osebno pa se je tudi posledično veliko spremenilo: nazaj sem dobil najmanj 30 odstotkov življenja. S pametnim telefonom ni delo nikoli končano, še zvečer na kavču pregleduješ e-pošto. Zdaj imam spet delovni čas. Ko sedim in se pogovarjam z družino in prijatelji, me ne zmotijo klici in sporočila vsakih nekaj minut. Ne morem si predstavljati, da bi spet imel telefon.

"Danes ni več težko dobiti izvajalcev, naj bo to bluz ali kar koli drugega. Glasbena industrija se je spremenila, saj se plošče in CD-ji ali ne prodajajo ali pa se prodajajo slabo. Spletno predvajanje ne prinese skoraj nič denarja, največji vir prihodka so nastopi v živo." Foto: Sandi Fišer

Izvajalce, ki bodo vaše festivale obiskali, torej poznate le prek e-pošte? Se s kom za nastop dogovorite tudi v živo?
Nikogar ne poznam osebno, z nobenim od izvajalcev s katerega koli festivala, ki jih vodim, nimam nikakršnih osebnih stikov. Ne vem, ali sem se z enim od njih kdaj pogovarjal. To vidim kot poslovni odnos med artistom (izvajalcem) in promotorjem. Ne vem, zakaj bi se spoznali. Nimam tudi fetiša na to, da bi se z njimi fotografiral ali kaj podobnega. Pred desetimi leti, ko je Metalcamp postal večji in uspešnejši in sem začenjal spoznavati velike izvajalce, se mi je dogajalo, da sem bil vedno razočaran nad svojimi idoli. Z njimi sem odraščal, po osebnem stiku pa sem vedno čutil veliko razočaranje. Tako da: raje ne bi. In mi tudi ni treba. Izvajalci imajo svojega predstavnika ali agenta, vse poteka pisno, ker v vsakem primeru potrebuješ dokumente, prek katerih lahko slediš vsemu, o čemer se dogovarjaš.

Je med letošnjimi gosti kakšen od vaših idolov, čigar oboževalec ste že vrsto let?
Zagotovo Richie Kotzen. Ima zelo dolgo kariero, bil je del več različnih uspešnih bendov, Poison, Mr. Big in The Winery Dogs. Ne bi ravno rekel, da mi je vse, kar naredi, všeč, vendar pa mi večina njegovih izdelkov zagotovo je. Od vseh izvajalcev ga spremljam najdlje.

Richie Kotzen, ki ga opisujejo kot enega najzanimivejših in vsestranskih kitaristov. Deloval je tudi v sestavih Poison, Mr. Big in The Winery Dogs. Foto: Bluesland
Richie Kotzen, ki ga opisujejo kot enega najzanimivejših in vsestranskih kitaristov. Deloval je tudi v sestavih Poison, Mr. Big in The Winery Dogs. Foto: Bluesland

Na festivalu prednjači bluz, a bo mogoče slišati tudi nekaj rocka. Kako bi žanrsko opisali program?
Gre seveda za festivala bluza, a z manjšo dozo rocka. Richie ni klasičen izvajalec bluza. Za Lauro Cox bi rekel, da je bolj rokovska kot bluzovska glasbenica. Sven Hammond je nizozemska skupina, ki jo vodi Sven Figee, vodilni evropski igralec hammonda, – to ni klasičen bluz, temveč obsega vse od svinga do fusion rocka. Preostalo pa je bluzovski program, ki ga sestavljajo Mike Sponza, eden od vodilnih evropskih glasbenikov bluza, Ana Popovic, večkratna nominiranka za nagrado Blues Music Awards, francoski bluzovski kitarist Manu Lanvin, eden vodilnih bluzovskih kitaristov na svetu Kirk Fletcher.

Je bil festival bluza v načrtu že dlje časa? Je posledica vašega glasbenega okusa ali česa drugega?
Bluz mi je bil vedno blizu. Odraščal sem paralelno z metalom in bluzom. Najprej sem poslušal bluz ali pa recimo blues-rock. Prihajam namreč s hrvaškega otoka Mali Lošinj, kjer prebiva le majhna skupnost. Ko sem bil otrok in najstnik, ni bilo veliko izbire pri ploščah in kasetah. Obstajala je le ena knjigarna, v kateri si lahko kupil nekaj plošč in izbral si tiste, ki so ti bile zanimive po ovitku. Med prvimi LP-ploščami, ki sem si jih kupil, sta bila Bob Dylan in Steppenwolf. Nato pa sem enkrat slučajno kupil ploščo Judas Priest in presedlal na metal, a sem paralelno ves čas ostal pri bluzu. Vedno mi je bilo všeč oboje.

"Pred desetimi leti, ko je Metalcamp postal večji in uspešnejši in sem začenjal spoznavati velike izvajalce, se mi je dogajalo, da sem bil vedno razočaran nad svojimi idoli." Foto: Sandi Fišer

Pred nekaj leti smo začeli razmišljati o še enem festivalu. Zamislil sem si festival bluesa-rocka v Tolminu, ki bi bil kombinacija motorjev, bluza in rocka. Tako je nastal MotörCity. Ideja se ni izkazala za pravo. Mogoče vidim vse skupaj preveč romantično, ker sem videl preveč filmov. Dvakrat smo naredili festival in dvakrat videli, da motoristi nimajo nobene zveze z bluzom. V Tolminu so motoristi pričakovali klasičen motozbor, s skupino, ki izvaja glasbene priredbe (cover bend), in striptiz. Kogar je zanimala bluzovska glasba, pa ni prišel, ker je pričakoval motozbor. Vse skupaj, skratka, ni imelo veliko smisla. Odločili smo se obdržati, kar nam je bilo najbolj všeč, torej bluzovsko glasbo, a festival preselili na Ljubljanski grad.

Kaj so največje spremembe, ki jih prinaša sprememba festivala, poleg selitve na Ljubljanski grad?
Poudarek bo na bluz glasbi, manj na rocku, – na MotörCityju sta bila bluz in rock enakovredno programsko zastopana. Kot naslednji korak, v katerega bomo stopili, pa bi v okviru festivala v prihodnosti želeli narediti mednarodno konferenco bluza. Morda že naslednje leto. Povabiti želimo pomembne ljudi z glasbenega področja, menedžmenta, založb, agentov in ustvariti evropsko srečevališče za bluzovsko industrijo.

Mojstrska kitaristka Ana Popovic, večkratna nominiranka za nagrado Blues Music Awards, katere albumi redno zasedajo najvišja mesta Billboardove bluzovske lestvice. Foto: Bluesland
Mojstrska kitaristka Ana Popovic, večkratna nominiranka za nagrado Blues Music Awards, katere albumi redno zasedajo najvišja mesta Billboardove bluzovske lestvice. Foto: Bluesland

Poleg drugega programa bodo na gradu do jutra odzvanjale še t. i. late night sessions (nočno improvizirano igranje). Koga bo mogoče slišati?
Tako je, sessione bomo prirejali v Jazz klubu na gradu, zvrstili se bodo po koncu programu pod zvezdnim nebom. Program bo trajal med 19.45 in 12.30, potem pa bomo ob enih zjutraj začeli sessione. Trajali bodo, dokler se jim bo igralo. Imeli bomo odprt konec (open end). Za zdaj so sodelovanje potrdili vsi izvajalci, razen treh vodilnih izvajalcev. Za Erica Galesa vem, da bo v Ljubljani več dni, ne le za večer svojega nastopa, tako da verjamem da se bo udeležil tudi on. Za Richieja sem skoraj prepričan, da ne bo, ker je na turneji in bo takoj nadaljeval pot naprej. Za Ano Popovic pa težko napovem …

Kako zahtevno je danes dobiti znane glasbenike za nastop v Ljubljani?
Danes ni več težko dobiti izvajalcev, naj bo to bluz ali kar koli drugega. Glasbena industrija se je spremenila, saj se plošče in CD-ji ali ne prodajajo ali pa prodajajo slabo. Spletno predvajanje ne prinese skoraj nič denarja, največji vir prihodka so nastopi v živo. Slišalo se bo grdo, je pa resnica: danes, če imaš denar, lahko dobiš izvajalca. In to ni bila situacija izpred desetih let, industrija se je bistveno spremenila. Lahko to počneš brez kakršne koli izkušnje, dobil boš, kogar si si zamislil. Če iz tega narediš neuspešno zgodbo, ne boš dobil nikogar več. Lahko pa dogodek uspe, obiskovalci in izvajalec so zadovoljni, stvar uspe. V vsakem primeru pa je izvajalca zelo preprosto dobiti. Problem se lahko zgodi samo, če izvajalca v tistem času ni na turneji. Za ekskluziven nastop je težko dobiti glasbenika. In to zato, ker je njegova ekipa verjetno takrat na turneji z nekim drugim izvajalcem. To ni zadeva denarja, ampak tega, da si izvajalec ne upa priti igrati brez ekipe, s katero je navajen nastopati.

Uradno dogajanje na prvi Blueslandu bo sklenil Eric Gales,
Uradno dogajanje na prvi Blueslandu bo sklenil Eric Gales, "strasten, demonski" virtuoz na kitari z neobičajno tehniko igranja – čeprav ni levičar, "narobe obrnjeno" kitaro igra z levo roko. Foto: Bluesland

Je festival regionalni posebnež? Obstajajo drugi bluzovski festivali, s katerimi sodelujete?
Kar se tiče regije, je z bluzom takole: Italija ima veliko zanimivih festivalov. Pordenone Blues Festival je fantastičen festival. Mi pa smo se datumsko prilagodili enemu največjih evropskih festivalov, Holland International Blues Festival v kraju Grolloo, ki poteka en teden pred nami. Razlog za to je, da nato glasbeniki, ki nastopijo pri njih, lahko nadaljujejo turnejo še v Ljubljani. Drug razlog za naš datumski okvir je še to, da bi poznejši datum pomenil prilagajanje na počitnice. Takrat postane zanimivejpa morska zgodba. To počnemo na drugih festivalih, MetalDays in Punk Rock Holiday. Koncept naših drugih festivalov je namreč ta, da ponujamo enotedenske počitnice z glasbo.

Obiskovalcem prvega Blueslanda ponujate različne pakete, kateri se je izkazal za najbolj priljubljenega?
vse Zlati se je začel prodajati prvi, ko smo sprostili vstopnice v prodajo. Zanj se zanimajo predvsem tujci. Presenetilo nas je, od kod vse bodo prišli na festival.

Iz katerih držav so ljubitelji bluza že odkrili festival?
Med državami, iz katerih prihajajo obiskovalci, so Avstrija, Bolgarija, Hrvaška, Češka Francija, Izrael, Italija, Nova Zelandija, Rusija, Srbija, Združeno kraljestvo in Katar. Zanimivo bi bilo vedeti, ali prihajajo v Ljubljano prav zaradi festivala ali pa so že imeli rezervirane počitnice v Ljubljani in nato videli, da bo v istem času potekal festival, ki bi se ga želeli udeležiti.


Nekaj napotkov za obiskovalce festivala

Do gradu ne bo dostopa z avtom, le do Streliške ulice. V poštev seveda pride vzpenjača, vendar pa ne obratuje vso noč.

Festival bo potekal v slabem vremenu. Če bo vreme izredno slabo, bodo koncerti v notranjosti gradu.