"V bistvu se mi zdi škoda vašega časa, mojega časa, časa poslušalcev, ker so vsi zasičeni z jamranjem, kako se nič ne da, kako bo nekoč boljše, ampak v bistvu to nikogar ne zanima. Kajti če bi to zanimalo koga od odločevalcev, ki zares lahko kaj naredijo, bi to spremenili," je v radijski oddaji Naši umetniki pred mikrofonom dejal Biček.

Čeprav si želi, da bi se, podobno kot pri ustvarjalcih drugih umetniških področij, v intervjujih pogovarjali predvsem o umetnosti in samem delu, se pogovor s slovenskimi filmskimi ustvarjalci vselej hote ali nehote "zreducira na filmsko politiko", kar seveda veliko pove o položaju, v katerem slovenski filmski ustvarjalci ustvarjajo že desetletja.

A pogovor s filmskim režiserjem, scenaristom, montažerjem in producentom se je vendarle primarno vrtel okoli filma Družina, za katerega je letos prejel nagrado Prešernovega sklada. Kot je v obrazložitvi zapisala Mateja Valentinčič, je film Družina “boleče intimna, a hkrati univerzalna psihosocialna kronika odraščanja v deprivilegiranem okolju, kar je režiser snemal celo desetletje. Vstopanje v odraslost je mučno za vsakogar, za otroke iz disfunkcionalnih družin pa še bolj.”

Nagrado ste si prislužili z dokumentarnim filmom Družina, ki je plod vašega desetletnega dela, ki ste ga vložili v spremljanje življenja dvojno drugačnega fanta Mateja Rajka. Pred gledalcem razgrnete njegov portret v dveh družinskih okoljih: v primarni družini oseb s posebnimi potrebami in pozneje še v njegovi družini, ki jo je ustvaril kot mladi očka. Tema drugačnosti vas je zanimala že v kratkih filmih Družina leta 2007, torej deset let pred premiero Družine, in Dan v Benetkah leta 2008. Očitno do takšne mere, da ste se ji potem posvetili za celo desetletje.

Strinjam se z vašo ugotovitvijo in detektiranjem tem, ki so me zanimale pred desetletjem. Vse skupaj izvira iz gimnazijskih let, ko sem pri maturitetnem predmetu sociologije delal seminarsko nalogo z naslovom Integracija otrok z Downovim sindromom v družbo. Takrat sem se prvič srečal s to tematiko, se vanjo tudi poglobil in me je na neki način zasvojila in potegnila vase. Tako študentski kratki film Družina, iz katerega se je razvila celovečerna različica Družine, kot kratki igrani film Dan v Benetkah tako tematizirala temo drugačnosti oziroma sprejemanja te drugačnosti.

Kako ste doživeli to drugačnost na drugi strani kamere?
Zanimala me je predvsem z osebnega stališča. Težko to ubesedim, kaj je tisto, kar me je vleklo. Drugačnost, izoliranost, odrinjenost, nerazumevanje … to so bili občutki, ki sem jih tudi sam pri sebi včasih prepoznal, ampak popolnoma v drugem kontekstu. Zato sem bil tudi bolj občutljiv na takšne teme. Še vedno me zanimajo. Mislim, da je to pogojeno z okoljem, z dogodki, ki te izoblikujejo v osebnost. Če bi odraščal v drugem okolju, bi gotovo ustvarjal drugačne filme oziroma bi me pritegnile drugačne teme. Če pogledam v desetletje, ki je pred mano, se mi zdi, da se te teme logično razvijajo tudi naprej. Tudi k projekt Črna mati zemla, s katerim se zdaj ukvarjam – gre za filmsko priredbo pisatelja Kristiana Novaka – me je pritegnilo to, da združuje vse teme, ki sem jih do danes obdelal v svojih filmih, se pravi v Družini, v Dnevu v Benetkah, Lovu na race in navsezadnje tudi v Razrednem sovražniku. Vesel sem, da imam možnost z neko zrelostjo, ki pride s 35 leti, na vse to gledati z drugačnim pogledom in da imam še enkrat priložnost obravnavati te teme ter zaokrožiti neki opus. Bomo pa videli, kakšne teme bodo sledile.

S protagonistom Družine Matejem Rajkom ste januarja leta 2018, ko je prišel film na redni spored naših kinodvoran, obiskali tudi studio Radia Slovenija. Tudi sam sem spoznal Mateja in ga vprašal, kako je doživljal vse te kamere in tudi vas kot režiserja in prijatelja. Odgovoril je: "Bolj kot kamera mi je on prirasel k srcu s svojim pristopom do mene. Kamero sem zelo hitro pozabil. Bili smo zmenjeni, da ko sem jaz tu, kamere ni, in tako je tudi bolj kot ne bilo."
Kako bi vi danes opisali razvoj vajinega odnosa? Iz filma Družina je razvidno, da dokumentarist vašega kova ni samo muha na steni.
Ne, gotovo prej slon v dnevni sobi. To je bil proces, pomemben del mojega življenja. V prvi vrsti se je to razvilo iz znanstva v prijateljstvo in potem v pridruženega člana družine, kjer zagotovo kamera nikoli ni bila v prvem planu. Če bi namreč bila, mislim, da film nikoli ne bi bil takšen, kot je. Z vsemi akterji družine sem ustvaril pristne odnose in na ta način nam je uspelo v ta odnos infiltrirati tudi kamero, ki je potem beležila situacije na način, da je karseda neopazna. Ampak da je ta kamera lahko neopazna in smo lahko prepuščeni intimi, je bilo treba biti zelo aktiven član družine.

Televizijska kolegica Mateja Valentinčič je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada zapisala, da ste z Družino monumentalno ne le zarezali v slovensko dokumentaristiko, temveč kar v zgodovino slovenskega filma. Po moji oceni pa je bila Družina prelomna tudi s produkcijskega vidika, saj je do neke mere spremenila kontekst filmskega ustvarjanja; tu imam v mislih časovne roke za dokončanje filmov, ki so v določenih primerih sicer smiselni, kdaj pa tudi ne, kot je pokazal vaš desetletni projekt. Ko zdaj pogledamo nazaj, vidimo, da je Družina dobila glavno nagrado v sekciji Teden kritike v Locarnu, vesno za najboljši celovečerni film. Zdaj prejemate nagrado Prešernovega sklada. Pa vendar filma, če bi povsem dosledno sledili črki zakona, ne bi končali. Potreboval je čas.
V Sloveniji smo znani po tem, da zelo radi definiramo pravila in zakone prek razumne meje. Povedano drugače: če pogledamo prakso, ki jo imajo v tujini, vidimo, da zelo pretiravamo z omejitvami. Od kod to izvira, ne bi želel ugibati. Dejstvo pa je, da če bi dosledno sledil črki zakona, tega filma ne bi mogel nikoli narediti.

Podobno sem moral kršiti pravila, ko sem se s tem filmom začel ukvarjati v 2. letniku AGRFT. Takratno pravilo je bilo, se študent drugega letnika dobi na razpolago štiri role 16-milimetrskega filmskega traku, ekipo RTV Slovenija za tri dni, se pravi kombi, šoferja, snemalca, tonskega mojstra in lučnega mojstra in v treh dneh posname svoj študentski film. Ves prvi semester sem se trudil svojim profesorjem razložiti, da Družine ne morem posneti na tak način, ker mi v treh dneh z ekipo ne bom uspelo dobiti materiala. V vsem tem času pa sem snemal na svojo digitalno kamero. Na srečo so mi potem profesorji dovolili, da tudi s filmsko ekipo snemam na digitalno kamero. Tako da sem tu naredil prevaro, ki pa je bila njuna, da sem film posnel. S filmsko ekipo RTV Slovenija sem sicer tri dni snemal pomladi 2006, ampak tega materiala nisem nikoli uporabil v filmu, saj nisem snemal te naše družine. Vedel sem namreč, da ko bom prišel k družini, se bo vsa intima izgubila in porušila. Zato sem te tri dni snemal etnografsko, lokalno motiviko v svoji dolini v Dolenjskih Toplicah in s tem naredil pomemben etnografski zapis, kajti veliko ljudi, ki mi jih je takrat uspelo zabeležiti, danes več ni.

Ampak to zdaj ni pomembno. Pomembno je to, da če sem želel posneti študentski film, sem moral interna pravila AGRFT-ja prekršiti. Na srečo je profesor za režijo, pokojni Franci Slak, v montaži prepoznal potencial tega materiala in umiril precej napeto situacijo ter rekel: "Ok, pravila so bila prekršena", videl pa tudi, da imamo tu nekaj večjega in je dejal: "Glede izpita ti ni treba skrbeti, ga boš naredil, ampak od tebe je pa odvisno, da zdaj iz tega nekaj ustvariš." Vesel sem, da me je takrat povabil na kavo, saj je bila najbolj intenzivna in intimna izkušnja. Mislim, da mi je takrat predal štafetno palico in mi dal podporo pri mojem ustvarjanju. To je bil en najbolj dragocenih trenutkov iz mojega študijskega obdobja.

Kaj vam je dejal?
Rekel mi je, da lahko naredim, kar koli hočem oz. da od mene tudi pričakuje, da iz te zgodbe potegnem največ. Prav tako, da se mi ni treba omejevati na 15 minut, kolikor naj bi bili dolgi študentski filmi, ampak lahko naredim tudi celovečerni film. Odgovoril sem, da je to velika odgovornost. In se mi je nasmejal in dejal: "Ja, je, ampak zato si pa tukaj na akademiji in imaš to možnost, da se opečeš ali pa narediš nekaj dobrega. Od tebe je odvisno, da to odgovornost sprejmeš."

Če se vrnem nazaj na pravila v filmski industriji, ki smo jih imeli in so ustvarjanje filma časovno omejila na rok dveh let, je zelo jasno, da ta film ni mogel nastati v dveh letih. Veliko filmskih kolegov je poskušalo doseči, da bi ta pravilnik spremenili, a se je izkazalo za nemogoče. Kajti na nesrečo našega avdiovizualnega prostora neke interne pravilnike Slovenskega filmskega centra sprejema vlada, kar je pravzaprav unikum v svetu. Potem je dejansko vlada ta pravilnik spremenila, ampak to se je zgodilo, potem ko sem po nagradi v Locarnu in na Sarajevskem filmskem festivalu v dveh zaporednih dneh v kamero nacionalne televizije in radia rekel, da sem moral kršiti zakon, da sem ta film sploh posnel. Ta kršitev zakona sicer ni bila nič usodnega, nihče ni bil poškodovan, vse je bilo narejeno tako, kot je treba, v skladu s pravili. Govorim torej le o pravilu, da mora biti film končan v dveh letih. Mi smo v dveh letih končali film in zadostili nekim birokratskim pravilom, ampak potem delali na filmu še naprej. To, kar smo predstavili v Locarnu, ni bila ta verzija filma, ki smo jo oddali na Slovenski filmski center. Potem pa se je na srečo kar naenkrat lahko spremenilo na štiri leta za dokumentarne filme. Pri igranih je pa še vedno rok dveh let, če se ne motim.

V bistvu sem se odločil, da v javnosti sploh ne bi več govoril o problematiki oz. politiki slovenskega filma, ker je bilo že neštetokrat povedano vse. Vse ključne tegobe in potencialne rešitve, zdravila, da se ozdravi naša avdiovizualna krajina, ampak nič se ne spremeni. So neki kozmetični popravki oziroma obljube, ampak nič se ne spremeni.

Ko poslušam kolege, ki ustvarjajo na drugih področjih, se novinarji z njimi pogovarjate o bistvenih stvareh – o ustvarjanju, o umetnosti v najširšem smislu in njihovem področju v ožjem smislu. Ko pa pridemo pred mikrofon ali kamero filmski ustvarjalci, se pogovor hote ali nehote vedno zreducira na filmsko politiko. V bistvu se mi zdi škoda vašega časa, mojega časa, časa poslušalcev, ker so vsi zasičeni z jamranjem, kako se nič ne da, kako bo nekoč bolje, ampak v bistvu to nikogar ne zanima. Kajti če bi to zanimalo koga od odločevalcev, ki zares lahko kaj naredijo, bi to spremenili. Kaj nam preostane, kaj je alternativa? Ne vem. Beg možganov se dogaja in se bo še intenziviral. Jaz pa sem se odločil, da svoje energije ne bom več trošil. Priznam, da sem se v tem smislu preveč potrošil. Bil sem naiven, zanesenjak. Vsak svoj medijski nastop od leta 2013, ko sem z Razrednim sovražnikom stopil na filmsko prizorišče, sem izkoristil za širjenje teh informacij, o katerih sva delno tudi danes govorila. Ampak mislim, da je to boj z mlini na veter in je škoda vaše energije, moje energije in energije drugih.

Ocenjujete, da so ta prizadevanja večinoma žal jalova. Ampak vendarle ste tudi lani, ko ste bili član žirije FSF-ja, z občinstvom delili misel, ki se mi zdi pomembna: "Slovenski film je danes na pomembni prelomnici. Vidimo, da je največje vlaganje države v filmsko industrijo v zadnjih desetih letih prispevalo k temu, da imamo na 22. Festivalu slovenskega filma kar 57 del v tekmovalnem programu v različnih kategorijah. Ampak pomembnejša od te številke je tematska in produkcijska raznolikost, na katero nismo navajeni. Letos smo tako lahko videli filme, ki nadaljujejo našo močno tradicijo avtorskega filma, lahko smo videli žanrske filme in filme, ki premikajo estetske meje in postavljajo popolnoma nov prostor v domači kinematografiji. Še posebej pomembno pa je, da se je slovenski film začel osvobajati kompleksa majhne kinematografije, provincializma in ukvarjanja z izključno lokalnimi temami brez mednarodnega potenciala."
Vse od leta 2016 in filma Srečno, Orlo! Sare Kern delujete tudi kot producent, se pravi v dvojni vlogi. Kot koproducent ste sodelovali tudi pri filmih Olma Omerzuja in Darka Štanteta. Kaj vas prepriča, da se priključite k nekemu projektu kot koproducent?
Izključno avtorji s svojo poetiko, ki mi je blizu in me zanima. Zdi se mi, da s tem, ko podpiram takšne avtorje, ki so mi s poetiko blizu, na neki način pomagam tudi sebi. Morda se sliši to nepovezano, ampak bom pojasnil. Avtorskega filma ni enostavno narediti in se je treba za vsak film zelo boriti. Če nas je torej več avtorjev, ki delujemo v enem bazenu, mislim, da smo s tem skupaj močnejši. Zato se mi zdi pomembno boriti za vsakega od avtorjev, s katerimi sem doslej sodeloval. Uspešnega sodelovanja se nadejam tudi v prihodnje, ker mislim, da s tem krepimo pozicijo avtorskega filma tako doma kot v mednarodnem prostoru.

Moramo se zavedati, da je slovenski film kljub posameznim lepim, velikim uspehom na mednarodnem prizorišču še vedno eksotičen pojav oziroma nihče še ne ve točno, kam nas umestiti. Nimamo svojega mesta na svetovnem zemljevidu filmske umetnosti. Da se bo to zgodilo, potrebujemo več kontinuitete, več mednarodnih uspehov. Mislim, da je iz tega tudi jasno, zakaj hočem podpirati določene avtorje, ker so se vsi projekti, ki smo jih do zdaj skupaj delali, uvrstili na mednarodne festivale A-kategorije. Nekateri med njimi so bili tudi nagrajeni, in to vse krepi tako položaj posameznega avtorja kot vseh slovenskih avtorjev, režiserjev v mednarodnem prostoru. Zato se mi zdi pomembno podpirati avtorje, ki imajo mednarodni potencial. Ker na podlagi mednarodnega uspeha posameznega avtorja veliko dobijo vsi slovenski filmski ustvarjalci.

Na tak posreden način torej tudi spreminjate kontekst, v katerem nastaja slovenski film, a z druge strani. Večkrat ste tudi zamenjali ustvarjalno okolje. Iz rojstnega Novega mesta ste se preselili v Ljubljano. Zdaj živite v Zagrebu, kjer na Hrvaškem razvijate scenarij po romanu Kristiana Novaka Črna mati zemla. V kakšni fazi je trenutno projekt?
S Kristianom Novakom sva napisala scenarij, ki sva ga končala že lani, zdaj pa smo v fazi pridobivanja sredstev za projekt. Zaradi dogajalnega prostora, vsebine in avtorske ekipe bo film vsaj slovensko-hrvaška koprodukcija. Dodali smo še vsaj tretjo, morda tudi četrto državo. Vse je odvisno od modela koprodukcijskega financiranja. Določena sredstva smo že dobili, večino v tujini. Glavnino moramo pa še dobiti in pri tem računamo na podporo Slovenije.