"Ostala je samo še ena beseda: svoboda. Slišati jo je bilo v vsakem govoru na televiziji, v vsaki paroli, ki so jih v besu vpili po ulicah. Ko je končno prišla svoboda, je bila kot jed, ki so jo postregli še zamrznjeno. Malce smo jo prežvečili, hitro pogoltnili in ostali lačni. Nekateri so se spraševali, ali nismo nemara dobili ostankov. Drugi so verjeli, da je to najbrž šele hladna predjed," npiše Lea Ypi, ki v avtobiografskem romanu skozi oči otroka popiše najprej represijo komunizma, potem pa negotovost in pretrese nove dobe.

Ob padcu komunizma in prehodu v liberalizem, konec leta 1990, je bila Lea Ypi stara enajst let; z družino je živela v Draču na obali Jadranskega morja. Že v prvem poglavju opiše, kako je nekega dne – pod vtisom učiteljičinih besed o Stalinovi dobroti – hitela objet kip brkatega sovjetskega voditelja v Park palače kulture; tam je ugotovila, da so "huligani Stalinu sunili glavo".

Ta protestniška gesta je za deklico morda prvi neovrgljiv dokaz, da v njenem svetu ni vse, kot se zdi. Že pred tem jo je zbodlo, da njenim staršem, ki naj bi tako zelo ljubili "strička Enverja", doma nikakor ne uspe izobesiti njegove slike. In kako to, da si družina deli priimek z nekdanjim predsednikom vlade, ki ga je uradna doktrina razglasila za izdajalca domovine in razrednega sovražnika? Zakaj ljudje z obžalovanjem in strahom govorijo o rojakih, ki so šli "študirat" in jih včasih ni bilo nazaj? Delci sestavljanke, ki se začnejo sestavljati v sliko, ji razgrnejo resnico sveta, v katerem je živela prvo desetletje svojega življenja.

A s slovesom partije albanskih težav še zdaleč ni bilo konec: tovarne so se začele zapirati, službe so izginjale, država se je znašla na robu bankrota. Leta 1997, ko je Ypi zaključevala gimnazijo, je v državi vladalo izredno stanje, šole so razpuščale pouk, na ulici so ljudje streljali; Leina mama je z njenim mlajšim bratom, tako kot mnogi drugi Albanci, skočila na prvo ladjo za Italijo. Najstnica je doma uteho in trdne temelje iskala v knjigah. Učni uspeh ji je odprl pot v Rim, kjer je morala študij filozofije in književnosti nekako preživeti s stotimi dolarji štipendije mesečno. To je v njej spodbudilo veliko razmišljanja o neenakostih med njo in premožnejšimi vrstniki, pa tudi o idealiziranih predstavah o socializmu, ki so jih na podlagi gole teorije gojili zahodnjaški študenti.

Danes je profesorica politične teorije na Londonski šoli za ekonomijo in politologijo; kot podoktorska raziskovalka je delala tudi na sloviti oxfordski univerzi. Po vrsti strokovnih del je leta 2021 pri ugledni založbi Penguin Press izšel njen leposlovni prvenec Svobodna, ki je preveden že v trideset jezikov, od letošnjega leta naprej tudi v slovenščino. (Knjiga je pri Mladinski knjigi izšla v prevodu Sande Šukarov.)

Knjigo si je zamislila kot filozofsko primerjavo idej o svobodi v liberalnih in socialističnih tradicijah, ko pa je začela pisati o ideologijah in idejah, so se te prelile v obraze njej ljubih ljudi.

Za njeno družino je socializem pomenil zanikanje vsega, kar so hoteli biti, zanikanje pravice do potovanja, do svobode. Po drugi pa Svobodna tudi liberalizema ne idealizira – enači ga s prelomljenimi obljubami in poteptano solidarnostjo. Roman, ki je nastal v času izolacije med epidemijo, sklene z ugotovitvijo: "Moj svet ni nič bližje svobodi kot svet, ki so mu skušali uiti moji starši. Ne ta ne oni tega ideala ne dosežeta. Toda obema je spodletelo na konkretne načine, in če jih ne bomo zmogli razumeti, bomo za vedno ostali vsak na svojem bregu. Svojo zgodbo sem zapisala zato, da bi pojasnila, zbližala stališča in nadaljevala boj."

Ko je Lea Ypi prejšnji teden obiskala Ljubljano, je pred literarnim večerom tudi za MMC spregovorila o svojem otroštvu, o pasteh različnih družbenih ureditev, o pravem obrazu tranzicije in o bivanjskem pomenu upanja.

Iz Ljubljane že po enem dnevu hitite v Albanijo, kjer prvič soorganizirate kulturni festival. To pomeni, da ostajate v tesnem stiku s kulturno sceno v domovini?

To je prvič, da sem se skušala lotiti česa podobnega. Dolga leta me ni bilo v Albaniji in tudi v javnem življenju nisem bila prisotna, ker pač že od 18. leta živim v tujini. Izid romana Svobodna me je nekako vrnil na albansko kulturno sceno in v politiko. Festival Svoboda & preobrazba je moj poskus, narediti nekaj dobrega za kraj, od koder sem prišla. V Albanijo sem hotela pripeljati avtorje, ki jih berem v Veliki Britaniji, da vidim, kako se bodo ljudje odzvali nanje. Tako je, kot da sem na kulturnem zmenku s svojo domovino. (Smeh.)

Bi se kot strokovnjakinja za politično teorijo kdaj tudi dejavno vključili v albansko politiko? Bi se potegovali za poslanski sedež, kot se je vaša mati?

Zdi se mi, da sem že zdaj zelo politično dejavna – predavam in pišem in ves čas razpravljam o politiki. Sodelujem pri vladnih projektih in sedim v več odborih; mislim, da kot akademičarka prispevam k družbi. Vem pa, da ljudi zanima, ali bi hotela opravljati politično funkcijo. Ampak za kaj takega so nujni veliki kompromisi, česar se je treba vnaprej zavedati. Sprejeti bi morala tudi kompromise v zvezi s svojo identiteto, prepričanji in vsem, za kar se borim – še posebej v Albaniji, ki je tako majhna dežela. Svet nam nikoli ni pustil uresničevati svojih projektov in idej, in to se ne bo kar tako spremenilo. Zelo se torej zavedam pasti tega, da greš v politiko in misliš, da boš s svojimi idejami spremenil svet. Na koncu ugotoviš, da si enako nemočen, kot si bil prej, le da imaš zdaj več odgovornosti. Mislim, da je dragoceno tudi to, da ostajaš zunaj notranjih krogov in svojo družbeno funkcijo opravljaš kot kritik in komentator. Nisem pripravljena na odgovornost funkcije političnega predstavništva.

Roman Svobodna, ki ste ga napisali v angleščini, je bil v svetu sijajno sprejet in v Evropi tudi večkrat nagrajen. Kaj pa v Albaniji? Verjamem, da so knjigo vzeli veliko bolj "osebno". So ljudje večinoma veseli, da je nekdo njihovo izkušnjo predstavil svetu? Vem, da ste bili deležni tudi žolčnih kritik, češ da minimizirate stisko življenja v komunizmu.

Zelo težko posplošujem, ker niti dva bralca med seboj nista enaka – opazila pa sem, da so imele različne generacije različne percepcije Svobodne. Nekateri moji vrstniki so bili knjigi zelo naklonjeni, češ da so se zelo našli v tem, kar pišem, in se jim je knjiga zdela zelo zvest odraz takratnega življenja. Spet drugi, ki so bili rojeni pozneje, nimajo prvoosebne izkušnje s komunizmom in je Svobodna zanje predvsem zgodovinska knjiga o preteklosti, s katero niso imeli stika. Potem pa je tu še generacija mojih staršev in še starejših ljudi, ki so večji del življenja preživeli pod komunizmom. Pri njih je odvisno, ali so del diaspore ali pa so še vedno v Albaniji. Izseljenci, med katere spadam tudi sama, imajo namreč zelo selektiven spomin, tako za dobre kot za slabe stvari: nekatere delce odnesejo s seboj, druge popolnoma potlačijo. V odnosu do svojega otroštva in mlajše različice sebe je človek pač nostalgičen. Mislim, da je knjiga izseljence nagovorila bolj kot Albance v Albaniji.

Zame je bilo pri recepciji neprijetno to, da gre za knjigo o majhni državi, ki je kar naenkrat postala silna uspešnica v svetu. Za Albance je težko, da imajo eno samo knjigo, ki govori zanje. To je velik pritisk za knjigo, pa tudi zanje. Zakaj jim ni všeč knjiga, ki je všeč vsemu svetu? Ali pa: ali jim je všeč samo zato, ker so konformni z vsemi glasovi od zunaj? Vem, da vse to ni moja odgovornost, razumem pa, da je težko za vse ljudi, ki so imeli popolnoma drugačno izkušnjo od moje, ko morajo razlagati, zakaj se ne identificirajo s tako mednarodno priznano knjigo.

Svobodna popisuje odraščanje v času tranzicije in liberalizacije, če hočete. Beseda "tranzicija" sugerira, da obstaja končna točka tega procesa, h kateri lahko družba stremi. V Zahodni Evropi smo seveda videli, da tak ideal popolne družbe v praksi ne obstaja. Kako v kontekstu tega procesa dojemate sodobno Albanijo?

Diskurz tranzicije na žalost še vedno traja, saj ga podaljšujejo tudi mednarodni akterji, ki jim je v interesu, da Albanci v imenu "tranzicije, ki še vedno traja", sprejmejo slabe plati statusa quo. Na ta način se normalizirajo najrazličnejše krize, ki jih prestaja država, češ da to je vse krivda tranzicije, če bi bila tranzicija že zaključena, ne bi imeli težav. Ta diskurz vzdržuje denimo tudi pritisk na Albanijo, da se – v imenu prihodnjega vstopa v EU – uklanja pravilom in regulacijam Evropske unije.

Kar se mene tiče, Albanija ni drugačna od preostalega sveta. To je kapitalistična država, ki izkuša vse konflikte in drame kapitalizma. Edina razlika je, da ima Albanija zgodovinsko manj potrpljenja – to je dežela ljudi, ki hočejo takojšnje rezultate in niso pripravljeni sprejeti, da jih morda nikoli ne bo. Sistem, kot ga razumem jaz, ima notranja protislovja, ki jih je nemogoče razrešiti in tudi v Albaniji ne bodo razrešena. To je dežela, ki doživlja vse sunke sveta ter svetovnega gospodarstva in geopolitike, a je nanje veliko bolj občutljiva; zaradi svoje travmatične preteklosti jih težje amortizira.

Eno poglavje v knjigi ste naslovili Kot preostala Evropa – to je bilo geslo, s katerim se je demokratska stranka leta 1996 predstavljala na parlamentarnih volitvah. Tudi v sodobni albanski politiki je ta moto še vedno prisoten. Pa je res v najboljšem interesu Albanije, da poskuša biti čim bolj podobna preostali Evropi?

Tovrsten diskurz ima, kot sem prej rekla, v albanski politiki še vedno močno ideološko funkcijo. Ne samo, da normalizira številne težave, ampak tudi vzpostavlja nadzor nad političnimi elitami, ki se morajo prilagajati direktivam EU-ja. Ali bi si morala Albanija prizadevati vstopiti v EU, kakršna je zdaj? Gre za tehtanje plusov in minusov. Smo na slabšem, če ostanemo zunaj trenutnega EU-ja, ali pa je EU, z vsemi svojimi trenji, še vedno boljša opcija? Težko je napovedati, ker je veliko odvisno od situacij, ki se odvijajo prav zdaj, in od tega, kdaj bi Albanija lahko vstopila. Osebno verjamem v transnacionalno sodelovanje in v to, da je Evropa pomemben blok moči, ki lahko močno vpliva na albansko politiko – torej je bolje, da imaš v njem glas, kot da si samo na milost in nemilost prepuščen tujim odločitvam. Če smo že ranljivi, je bolje, da smo ranljivi in imamo svojo lastno pravico glasovanja. Zavedam pa se, da Evropa ni notranje homogena in da ne obstaja konsenz okrog tega, kaj Evropa pomeni in kaj je njen glavni cilj. Trenutno je zaradi konfliktov med levico in desnico vse to zelo v zraku.

V otroštvu je bilo vaše dojemanje "svobode" v celoti vezano na socializem; v šoli so učili, da je bil socializem tisti, ki je Albaniji prinesel svobodo. Takrat se širše slike še niste mogli zavedati. Seveda pa zdaj vemo, da tudi v kapitalizmu ni svobode: komodifikacija nas sili v delo, ki iz obsceno bogatih dela še bogatejše. Kako lahko torej posameznik udejanja svobodo?

V knjigi to dilemo utelešata dva literarna lika. Na eni strani je moja mama, ki verjame v svobodni trg, in to enači s svobodo, na drugi pa moj oče, ki vidi vse omejitve kapitalistične „svobode". V ozadju obstaja še tretji koncept svobode, in to je tisti, v katerega verjamem tudi sama. To je razmišljanje moje babice: verjela je, da si vedno svoboden v tem smislu, da imaš moralna načela in avtonomijo. Ta prepričanja ti pomagajo artikulirati kritiko družbe in zahtevati boljšo politiko, boljši svet za vse. Svoboda vedno obstaja, ker je del naše moralne razsežnosti. Kljub temu pa nimamo politike, ki bi to moralo udejanjala. Notranje smo torej svobodni, navzven pa nesvobodni. Notranja dimenzija je tista, ki nas žene, da si prizadevamo za enako svobodo tudi v družbi. Svoboda na zunaj je vse prej kot nedosegljiva utopija – odvisna je od našega diskurza, od kolektivnih dejanj, od strank, ki jih volimo, in od tega, kakšne poklice si izberemo. Lahko se ji približujemo ali pa se od nje oddaljujemo.

Nekje na sredini knjige mlada Lea doživi streznitev: izve za podrobnosti svoje "biografije", kot so v Albaniji rekli družinski politični zgodovini, in spozna pravo naravo režima, v katerem živi in ki se ji je vedno zdel najboljši med vsemi svetovi. Ali danes verjamete, da so starši ravnali prav, ko so pred vami tako dolgo skrivali resnico diktature? Kako je to vplivalo na vas? Ste postali bolj skeptični do zgodb, ki skušajo "pojasniti" svet?

Verjetno sem zaradi tega bolj zadržana do tega, kar mi ljudje govorijo, bolj nagnjena k dvomu o vsem. To sem tudi koristno uporabila – izbrala sem študij filozofije, ki ima izhodišče v filozofskem dvomu; dvom je tisto, kar nas dela človeške. Cogito, ergo sum; mišljenje je vedno prepredeno z dvomom. Ne zdi se mi torej slabo, da sem po naravi precej skeptična – je pa težava, če je dvom tvoja edina razsežnost; to lahko vodi samo v apatijo, cinizem in odsotnost kakršnega koli delovanja. Pomembno je verjeti v nekaj, zato se zavestno trudim presegati lastno sumničavost.

Moji starši so verjeli, da bom na neki točki dojela resnico, tako kot so jo oni. Sama sem bila tej zagati najbližje, ko sem omahovala, ali naj otrokom povem resnico o Božičku. Moji otroci verjamejo vanj; no, najstarejši že razume, za kaj gre, a še vztraja pri pretvezi. Moja prijateljica, na primer, je svoji petletni hčerki takoj povedala, da je to pravljica. Meni se ta pravljični, čarobni pogled na svet zdi dragocen; ni moja naloga, da ga uničim. Otroci so tisti, ki si morajo sami začeti zastavljati vprašanja o Božičku in priti do določenih ugotovitev o njem. Ocenila sem, da jim dajem več svobode, če jim ne povem resnice; pragmatična razlaga bi bila samo še ena oblika paternalizma.

Za moje starše je bila dilema seveda veliko hujša, ker bi se morali bati tudi političnih posledic. Morali so zaščititi celo družino.

Knjiga se samo bežno dotakne vašega življenja po odhodu iz Albanije. Kaj ste pričakovali od Zahoda in kdaj ste ugotovili, da ima zahodni način življenja prav tako svoje pomanjkljivosti?

Ko sem bila stara 18 let, sem prišla v Italijo kot študentka; brez štipendije to ne bi bilo mogoče. Bila sem brez prebite pare in kmalu ugotovila, da si na Zahodu ničla, da ne obstajaš, če nimaš denarja. Filozofija je študij za relativno premožne ljudi; razmišljanje o življenju je na neki način luksuzen študij, ki ga večinoma izbirajo ljudje iz določenega okolja. To mi ni prej niti padlo na pamet. V Italiji sem bila tako kar naenkrat v družbi bogatih študentov, ki so me vabili na kavo in podobno. Vedno sem se izgovarjala, da se moram učiti, ker sem vedela, da mi ne bo zneslo do konca meseca, če bom vsak dan hodila na kavo. Nihče ni nikoli niti pomislil na to, da morda nimam denarja za stvari, ki mi jih predlagajo. To je torej vplivalo na to, s kom sem lahko prijateljevala, kam sem lahko hodila ven, kaj sem lahko počela v prostem času. Hotela sem se vpisati na tečaj nemščine, ker brez znanja jezika težko zares razumeš nemške filozofe. Zelo hitro sem ugotovila, kako zelo omejena sem brez denarja.

To so bila devetdeseta leta, čas, ko so bili predsodki do Albancev v Italiji zelo močni, kar je bil prav tako velik šok zame. O sebi pred tem nikoli nisem razmišljala kot o Albanki, ampak kot o pripadnici določenega družbenega razreda. Šokiralo me je, da cela država v očeh Italijanov velja za deželo prostitutk, zvodnikov, tihotapcev in tatov. Univerzitetno okolje je bilo seveda liberalno, ampak povsod drugod je bil odnos do Albancev zelo očiten. Zgodbe o hišah, ki so jih oropali Albanci, na naslovnicah časopisov. Pogovori, ki jih preslišiš na mestnem avtobusu. Vse to je bilo težko.

V mladih letih ste bili najprej priča padcu zelo strogega socialističnega sistema, nekaj let pozneje pa še kolapsu piramidnih shem, kar je državo pripeljalo na rob državljanske vojne. To bi lahko videli kot dve skrajnosti na različnih straneh političnega spektra. Pozneje ste študirali politično teorijo, natančneje, marksizem. Kaj vas je pripeljalo v to specializacijo? Želja, razumeti napake preteklosti? Vizualizirati delujočo družbo na temeljih socializma?

Res se nisem nameravala posvetiti Marxu, to sem celo obljubila svojemu očetu, kot zapišem v knjigi. Zanimala me je nemška filozofija, poglobila sem se v Kanta, od njega sem prešla k Heglu in od Hegla k Marxu. Takrat sem opazila, da so v mojem univerzitetnem okolju vsi marksisti „marksisti zahodnega tipa", ki jih zgodovina te filozofije sploh ni zanimala. Bilo je, kot da je pomembna samo filozofska misel, ne pa tudi to, da ima grozljivo zgodovinsko dediščino, to, da polovica sveta zaradi kolapsa raznih sistemov po vzoru marksizma ne verjame v nič več. To jih sploh ni motilo; zdelo se jim je, da socialistične države „pač niso dojele bistva".

Drugje je bila situacija ravno obratna. Brala sem vsa ključna marksistična dela in v njih videla veliko koristnega za razumevanje sodobnega sveta – ampak v vzhodnem, postkomunističnem svetu je štela samo zgodovina, samo slabe izkušnje ljudi. Nikogar ni zanimala teorija, vsem je šlo le še za zgodbe žrtev in trpljenja.

Zaradi te dvojnosti sem hotela poiskati nekakšno srednjo pot med obema stališča. Marxa nisem hotela obravnavati kot svetnika na piedestalu in ne kot hudiča. Zame je mislec, od katerega se lahko učimo in se nanj opremo, ko razmišljamo o prihodnosti.

Vaši kolegi so se torej izrekali za privržence Cheja Guevare ali Rose Luxemburg, v nič pa so dajali vašo negativno izkušnjo s socializmom. Vas je to jezilo?

Ne, ne bi rekla, da me je jezilo. Epistemološka pristranskost je zelo temeljna oblika pristranskosti – omejeni smo v svojem vedenju, ker preprosto ne vemo, kako je videti svet skozi kakšne druge oči. Zato nimamo zadostne empatije, da ne bi ovrgli tuje resnice. Ko sem omenila, da smo imeli prvomajske parade, so mi nonšalantno odgovarjali: "Ja, ampak to ni pravi socializem." Pod črto so bili to še vedno moji prijatelji, od katerih sem se veliko naučila in ki so mi pomagali videti lastno zgodovino z drugačne perspektive. Želela pa bi si, da bi tudi oni poskušali na lastno filozofijo pogledati z druge perspektive.

Govorili ste o tem, da so se nekdanje komunistične dežele, ne samo Albanija, včasih nekritično zapisale kapitalizmu, ker so ga dojemale kot negacijo prejšnjega režima, v številnih primerih diktature. A gospodarski prinicip (pa naj bo to kapitalizem ali kaj drugega) ni enako kot demokracija. Je bila to ključna zmota postkomunističnih družb?

To je povezano z zgodovinskim trenutkom, v katerem je potekala tranzicija, tako v nekdanji Jugoslaviji kot tudi v Albaniji. V vseh državah so obstajala disidentska gibanja, ki so skušala stvari premakniti od znotraj. To sta bila avtentičen politični aktivizem in kritično mišljenje, ki je opozarjalo na to, da družba ni svobodna. Težava je v tem, da ta disidentska gibanja niso nujno stremela h kapitalizmu prostega trga. Želeli so si več demokracije, ni pa bilo povsem jasno, kaj to pomeni na institucionalni ravni. Ko je padel Berlinski zid in se komunizem iztekel, bi bil to lahko trenutek razmisleka tako za Vzhod kot tudi za Zahod – da bi se vprašali, kako lahko omejimo trg, kako lahko zastavimo globalni svetovni red na temeljih ne le dobička, ampak tudi solidarnosti in vrednot, ki so bile v prejšnjem svetu, pa čeprav včasih samo na papirju. Težava je bila v tem, da so disidentska gibanja trčila ob Zahod, ki je bil izjemno dosleden v svoji zavezanosti neoliberalizmu. Oni so bili zagnani za kapitalizem, ne mi. Pričakali so nas Reagani in Thatcherjeve tega sveta, ki niso imeli potrpljenja za kakršno koli omejevanje neoliberalizma. Oni so v tem dvoboju zmagali in zato smo pristali pri takem kapitalizmu, kot ga imamo danes; zeitgeist ni bil primeren za preizpraševanje hegemoničnih dogem.

V knjigi se pojavi zanimiv lik, Nizozemec, ki ga zaradi logotipa na njegovih polomajicah kličete Krokodil. Opišete ga kot "nekakšnega misijonarja", ki pod roko namesto Biblije nosi Financial Times in ki se preživlja s slalomiranjem med državami v tranziciji, kjer se udejstvuje kot svetovalec. Ne potrudi se niti, da bi te države zares ločil med seboj. Koga predstavlja? Pokroviteljski pogled Zahoda, ki pride "urejat" človekove pravice v države, ki se mu zdijo zaostale?

Krokodil je vsekakor predstavnik liberalnega paternalizma. Tako so se velesile od nekdaj odzivale na konflikte z manjšimi narodi in deželami. Z njimi se vedno pogovarjajo pokroviteljsko, češ, naj ti razložim, kako moraš razumeti svojo lastno izkušnjo. Ko si Albanija – ali pa Slovenija – je neizogibno, da bo nekdo poskušal povedati tvojo zgodbo namesto tebe. Pogosto jo povejo zelo površno, ampak s hegemonične perspektive. Ljudje moramo nato vložiti veliko dela in razmisleka v to, da ugotovimo, kdo smo brez okvirov, ki so nam jih hoteli vsiliti od zunaj. Cela albanska zgodovina je zgodovina imperijev, ki nam skušajo govoriti, kdo smo in kaj je v našem najboljšem interesu. Ne vem, morda je bilo pri vas enako.

Liberalni paternalizem ni samo v domeni desnice, ampak tudi levice. Zahodnjaški marksizem je, kot sem že omenila, hegemoničen in se ni pripravljen učiti od Vzhoda, ki ima na tem področju veliko več praktičnih izkušenj. Pa mora vseeno poslušati pridige.

V evropski politiki je že več let v ospredju vprašanje migracij. Iz Svobodne se lahko naučimo, da je Zahod "svoj način življenja" na zelo podoben način kot danes varoval že leta 1997 – ko so Albanci začeli množično prihajati v Italijo, so zapirali meje, patruljirali po morju in pustili, da so potonile ladje, polne pribežnikov. Odziv Evrope na begunsko krizo pred nekaj leti vas torej ni šokiral?

Točno tako. Zelo hitro pridejo do izraza dvojna merila, ki so na delu pri govorancah o svobodi; omejitve liberalnega diskurza na to temo postanejo zelo očitne. Zahod je pritiskal na komunistične države, naj odprejo svoje meje in prenehajo omejevati gibanje svojih državljanov. Vsak obiskovalec Berlina sreča številne podobe ljudi, ki so umrli pri poskusu prečkanja zidu; ideja, da samo kriminalni režimi zapirajo državljane znotraj meja domovine, je zelo prisotna.

Kar naenkrat pa se meje odprejo in ljudje se usujejo ven – takrat pa je druga stran tista, ki zapre svoje meje. O teh državah nihče ne govori kot o kriminalnih režimih, ker „samo" preprečujejo vstop tujcem. Ampak če ti je mar za svobodo na človeški ravni, ni čisto nobene razlike med tem, ali preprečuješ izstop iz države ali vstop vanjo. To je ista stvar, omejevanje svobode. Če na situacijo gledaš s kritičnim očesom, ugotoviš, da so ti samo postregli z drugo obliko propagande, z lažjo v imenu „branjenja zahodnjaških vrednot" ali „naše civilizacije" pred ljudmi, ki naj bi nam vzeli to ali ono. Ta film smo v devetdesetih že videli z Albanci. Najprej so bili Albanci, potem Romuni, zdaj muslimani ..., vedno obstaja neka demonizirana manjšina.

Ko pišete o svoji mami, se dotaknete tudi tega, kako je ona – in najbrž cela njena generacija – dojemala feminizem. Ni si želela institucionalne pomoči pri enakopravnosti v obliki ženskih kvot ali česa podobnega. Za ženske njene generacije je bilo zelo pomembno, da so bile samozadostne. Ampak "enakopravnost spolov" na delovnem mestu v socializmu seveda ni spremenila pričakovanj moških v zvezi z gospodinjskimi opravili ...

Mislim, da je bila to izjemno težka situacija za ženske. V številnih primerih tudi niso mogle izraziti svojih občutkov; zdelo se jim je, da si ne morejo privoščiti ranljivosti, da morajo biti ves čas v pogonu – na fronti, v šoli, v politiki, v gospodinjstvu. Pričakovanja so se samo kopičila in kopičila in na neki točki so morale popolnoma zatreti svoja čustva, jih podrediti obveznostim in delu. Na neki način so bile superjunakinje ali pa so to vsaj poskušale biti. Vseeno pa bi morala družba za enakopravnost narediti veliko več na ravni diskurza, ne pa, da je samo odpirala vrtce za otroke in delovna mesta, ki so omogočila ženskam enakopravno sodelovanje v družbi. Če ne spremeniš družbenih norm, ženske končajo z dvojnim bremenom dela doma in dela na delovnem mestu.

Na Zahodu, nasprotno, je ogromno narejenega na ravni diskurza, materialno pa se ne spremeni prav veliko. Veliko govorimo o opolnomočenju, ko pa je treba organizirati vrtce ali urediti porodniško odsotnost, so priložnosti za ženske kar naenkrat zelo omejene.

Ostaniva še za hip pri vaši mami. Ko se ji je nekega dne nenapovedano ponudila priložnost, je z vašim mlajšim bratom skočila na ladjo in odpotovala v Italijo. Vaš oče, njen mož, ji je to zelo zameril. Kaj pa vi? Ste lahko razumeli njene razloge za odhod? V romanu se zdi, da ste preveč pod vtisom vsesplošnega kaosa, da bi se pretirano ukvarjali z mamino odsotnostjo.

Mislim, da ji takrat nisem pretirano zamerila, ampak moj odnos z mamo je bil od nekdaj malo napet. Na neki način je bil izid te knjige zelo dobrodejen za najin odnos. Zaradi vseh obveznosti, ki jih je imela moja mama in o katerih sem govorila prej, sem imela veliko tesnejši odnos z babico, ki je imela veliko več materinskega instinkta in mi je bila v večjo čustveno oporo. Težko povem kaj več o njenem odhodu. Ne bom trdila, da sva imeli tako tesen odnos, da sem jo na smrt pogrešala, ko je ni bilo več; na neki način je bila do mene vedno malo odmaknjen lik. Njen dejanski odhod zame ni pomenil toliko, kot se je drugim ljudem zdelo, da bi moral pomeniti.

Vaša babica je fascinanten lik: pripadnica aristokracije, ki je izgubila vse svoje privilegije, a se nikoli ni počutila upravičeno do njih ali oškodovano. Kako je vplivala na vaš svetovni nazor? Vem namreč, da pripravljate knjigo o njej.

Veliko me je naučila o občutku notranje svobode, o kateri sem govorila prej, o moralni pokončnosti. Tega seveda ni artikulirala na ta način, mi je pa pomagala razumeti, da te sistem lahko zatira in zlorablja na različne načine, ne more pa ti vzeti dostojanstva, dostojanstvo je odvisno od posameznikove moralne avtonomije. Izgubiš lahko vse svoje imetje, kot ga je moja babica, ne moreš pa izgubiti samega sebe. S knjigo bi rada pojasnila, kaj pomeni imeti moralno avtonomijo, tudi tako, da pokažem, kako lahko človek doživi celo vrsto prevratov sistema, pa – navkljub vsem tragedijam in bolečini – vseeno ne kompromitira svoje biti. Njeno življenje je zanihalo od ene skrajnosti k drugi; najprej je živela v Otomanskem cesarstvu, potem v Grčiji in na koncu v socialistični Albaniji, pa vseeno nikoli ni izgubila svojega moralnega jedra. To pomeni, da vrednot ne črpamo iz te ali one družbene ureditve. V določenih režimih je seveda težje slediti lastnim moralnim vodilom, nihče pa jih nikoli zares ne izgubi. Še ljudje, ki so videti, kot da so jih izgubili, se spoprijemajo z notranjimi dilemami, kar pomeni, da še vedno premorejo moralne standarde.

Ste tudi to novo knjigo napisali v angleščini?

V angleščini in albanščini. Po navadi preklapljam med obema jezikoma, glede na to, o čem v tistem trenutku pišem.

Vem, da obvladate šest jezikov, vseeno pa si predstavljam, da je o otroštvu in najintimnejših temah težko pisati v jeziku, ki ni materni. Je težko bivati v več jezikih hkrati?

Sama to opišem kot "jezikovno brezdomstvo" in včasih človeka res dezorientira. Svoj materni jezik pustiš za seboj, nobenega novega jezika pa nikoli ne moreš ponotranjiti na enak način, ker pač nimaš izkušnje socializacije v njem. Ko pišem, je zame angleščina jezik konceptov, albanščina pa jezik čustev. Če bi rada pojasnila teorijo ali filozofsko idejo, to lažje naredim v angleščini, ker lahko pri tem sledim jasnim, logičnim zaporednim korakom. Če bi rada pojasnila čustveno situacijo in vanjo vpletla veliko sebe, moram to narediti v albanščini. Izbira jezika je torej odvisna od tega, kar skušam pisati. Pogosto pišem tudi v italijanščini, ker sem študirala in veliko časa preživela v Italiji, tako da je tudi to del mene. Skratka, imam cel meni možnosti, kako se izraziti.

Ko totalitarni režim enkrat pade, na površje pogosto priplavajo nekateri isti ljudje, ki so bili na položajih moči že prej. Javni pogovor o pregonu in preteklih krivicah tako postane problematičen. V romanu pišete o državnih birokratih, ki so pogledali stran, kadar so s tem lahko pomagali ljudem, pa tudi o posameznikih, ki so ovajali bližnje, čeprav jim morda ne bi bilo treba. Vloge v turbulentnih časih torej niso vedno črno-bele. Kako se je Albanija spoprijela s tem?

To je težko vprašanje, ki najbrž nima enega samega odgovora, saj ta proces še ni končan. Pomembno je razumeti, kaj je kdo zagrešil, ampak obstajajo pa tudi različne ravni razumevanja. Nekdo je delal za policijo, torej je bil privrženec režima, nekdo drug pa je bil iz disidentske družine, torej upornik? Če pogrebeš malo globlje pod površino, se hitro lahko izkaže, da nič od tega ne drži. Lahko si kolaborator iz disidentske družine ali pa del komunističnega aparata, pa na neki način pomagaš protikomunistom. Ne moremo enačiti posameznikovega javnega profila z njegovim notranjim življenjem. Zame je pomemben predvsem proces sprave, do katerega pride tudi s pripovedovanjem zgodb, preko književnosti in zgodovinopisja. Ne gre za to, da bi kaj dokončno "razrešili", gre le zato, da množimo število različnih zgodb in perspektiv pripovedovanja zgodb. Več kot je plasti in kompleksnosti, lažje se bodo nove generacije same informirale.

V knjigi primerjate dogodke v letih 1990 in 1997 – obakrat je bila situacija kaotična, tesnobna in gospodarsko katastrofalna. Razlika je bila v tem, ugotavljate, da so leta 1990 ljudje vsaj upali na boljšo prihodnost. Upanje je torej ključna kategorija. Kako težko je ohranjati upanje v današnjem svetu, ko imamo vsak dan pred očmi okoljsko krizo, tragedijo na Bližnjem vzhodu in vojno v Ukrajini?

Všeč so mi besede Vaclava Havla, ki je nekje zapisal, da upanje ni atribut sveta, ampak atribut uma. Gre za to, kako gledaš na svet. Slabša ko je situacija, več upanja moraš imeti, da se lahko spopadeš z njo. To me je res nagovorilo. Upanje je naša moralna obveza, naša dolžnost. Zelo vase zaverovano je vzdihovati, da „ne vidiš nobenega upanja več". Pa kaj potem? Ni treba, da gre v svetu kar koli dobro, da bi lahko imeli upanje, torej, da bi videli potencial za spremembo, ki bi nekaj pomenila. V življenju imamo različne naloge in odgovornosti – nekdo je novinar, nekdo pisatelj, akademik, politik, finančni direktor in tako naprej – ampak če vsak od nas znotraj teh svojih odgovornosti poišče prostor za spremembo in točko stika s soljudmi, potem sploh ni več pomembno, kako slaba je bila izhodiščna situacija.