V marcu je festival Fabula – v sklopu Fabula Hub – gostil špansko pisateljico Cristino Morales, "enega najbolj inovativnih, radikalnih in izrazitih glasov sodobne španske književnosti". Leta 1985 v Granadi rojena avtorica je izdala je že štiri romane in zbirko kratkih zgodb, v slovenščini pa je ob tej priložnosti izšel prevod njenega nagrajenega prvenca Los Combatientes, ki ga je v Bojevnike prevedla Veronika Rot.

Žanrsko ne povsem opredeljiva knjižica je na zgolj stotih straneh natrpana z avtorici lastno kritiko družbenih, političnih in medijskih struktur, poigrava pa se z vprašanjem transgresije in vlogo provokacije v umetnosti. Naslovni "bojevniki" so člani študentske gledališke skupine, ki s svojo umetnostjo izražajo prezir do družbe, v svojem delovanju smešijo vse idealizirane osebnosti, začenši pri sebi, nadaljujejo z igralskimi kolegi, vse do velikih literarnih mojstrov. Delo je tako med drugim tudi generacijski portret, prežet s črnim humorjem in inovativnimi pripovednimi prijemi; Cristina Morales "opozarja na nujnost boja za spremembe v nas in okoli nas", kar je bilo razvidno tudi iz kratkega pogovora z njo. Vedno je treba "ugrizniti roko, ki te hrani – pa čeprav nikoli ne veš, kdaj bo to nehala početi", je svoj kredo ubesedila dan pred najinim intervjujem, na literarnem večeru v Cankarjevem domu.

Roman Bojevniki je izšel pred desetimi leti. Zdi se vam, da se je dobro postaral, pravite, češ da je v vašem zgodnjem pisanju nekakšna "brezsramnost", ki ste jo pozneje morda izgubili. Je v umetnosti najdragocenejša mladost, ko si človek še upa nasprotovati statusu quo?

Če v tej družbi kako stvar previsoko cenimo, je to ravno mladost, pa tega ne govorim samo za polje ustvarjalnosti. Ko se ženska postara in izstopi iz kanona seksualiziranja, postane nevidna. Kar pa ne pomeni, da je vsak genialni podvig sad izkušenj; obstaja dolga tradicija del, ki so nastala v rosni mladosti.

Ko rečem, da sem od svojih začetkov izgubila nekaj „brezsramnosti“, imam s tem v mislih nedolžnost otroške dobe, tisto neustrašnost, ki izvira iz neznanja. Čeprav sem vse to morda izgubila, pa sem pridobila marsikaj drugega, tako da me ne skrbi pretirano. (Smeh.)

Bojevniki so besedilo dvoživka, spoj romana in drame; spremlja "skupino gledaliških igralcev, ki se prelevijo v politične akterje". Kako dojemate odnos med umetnostjo in politiko? Ima vsaka umetnost tudi politično razsežnost?

Literatura samo po sebi je, če ne že politična, pa vsaj javna gesta. Akt pisanja, kadar je to namenjeno za objavo, je javen; to se mi zdi širši pojem od "političnega". Javno pomeni ulico, tržnico, javni prevoz, "javne ženske" (tako se v španščini reče prostitutki) – in pod to nadpomenko spada tudi vse, kar je politično, seksualno, družbeno ipd. Naj avtor hoče ali ne, je njegovo delo, ker je v domeni javnega, podvrženo kritiki, obenem pa ima potencial, da vpliva. Ta potencial je lahko majhen ali pa velik, ampak besedilo lahko vzpostavi diskurz. Drugo vprašanje je sicer, ali poskuša ta diskurz rušiti ali pa utrjevati status quo. Bolj me zanima ideja književnosti kot nečesa, kar je močno samo po sebi, kot pa tehtanje, ali so njeni učinki pozitivni ali škodljivi.

Ko govorimo o politični umetnosti, je besedna zveza že močno kontaminirana – zdi se, kot da govorimo izključno o angažiranih, levičarskih pisavah, o socialnih romanih. Ni potrebe, da smo tako fetišistični.

V knjigi liku Cristine na jezik položite besede: "Da v Španiji stvari niso take, kot bi morale biti, to védenje Španci prinesejo že s seboj na ta svet. Obstaja sicer tisoč interpretacij, tisoč razlag o vzrokih, zaradi katerih se Španija s tako težavo spotika skozi zgodovino, žalostno in neslavno. Čas je, da se jim odpovemo. Napačne so, nevarne in ne služijo prav ničemur. V zavest nam mora prodreti, da nad Španijo ne visi nikakršno prekletstvo in da Španci nismo neko nesposobno in povprečno ljudstvo. V nas ni nobenih omejitev in nikakršnih spon, ki bi nam preprečevale, da bi Španijo ponovno vrnili v svetovno zgodovino." In tako naprej, še cel odstavek. No, to so v resnici besede enega od ustanoviteljev fašistične stranke Falanga. Zakaj ste uporabili ta "trik"? Da vidite, ali bo to kdo opazil sam od sebe? Ali pa, da poudarite, da sta desničarski in levičarski diskurz na prvi pogled lahko medsebojno zamenljiva?

Oboje, pravzaprav. Ampak najprej moram razjasniti: ne gre samo za ta odstavek, gre za približno četrtino celega romana, ne samo za Cristinine, ampak tudi Ahmedove replike. Uporabila sem skoraj celo besedilo Discurso a las Juventudes de España (Nagovor španski mladini); njegov avtor je Ramiro Ledesma Ramos, soustanovitelj stranke falangistov, ki so na oblast spravili Franca, zadnjega velikega španskega diktatorja. (Potem smo imeli še druge, ampak malo manjše.)

Morda je to "brezsramnost", o kateri sva govorili prej (Smeh.) Študirala sem politologijo in pravo, v tistem času sem ravno zaključevala študij in sem to delo dobro poznala. Fascinirala me je analiza različnih diskurzov. To je bilo v Španiji obdobje 15-M, zavzetje Plaze de España, mednarodni fenomen, ki se je začel z arabsko pomladjo, nato pljusknil v Španijo in pozneje še v številne druge države.

Zastavila sem si politološko vajo. Prvi korak je bil, kot ste sami opazili, ugotovitev: "Hudič, kako so si ti diskurzi podobni. Pa da vidimo, ali bo kdo opazil!" No, ne samo, da niso opazili – začeli so me ustoličevati za nekakšno voditeljico gibanja 15-M, in to čeprav me tisto leto sploh ni bilo v Španiji. Zaključevala sem študij v New Delhiju in spopade s policijo na protestih spremljala od tam, po spletu. Spomnim se, kako sem jokala že od tistih skopih informacij, ki so jih povedali v Dnevniku.

Na neki točki so Bojevniki dobili nagrado Inštituta mladih, ki deluje pod okriljem vlade – no, in takrat so mi pisali z ministrstva za delo in me prosili, da naj na podelitvi preberem "izjemno ganljiv odlomek o uporniški španski mladini", in to je bil ravno eden od odlomkov Ledesmovega besedila. Skratka, tudi najvišje instance oblasti niso opazile – no, saj ne bi mogli opaziti, v najvišjih krogih oblasti so butci.

Kaj pa vaš urednik?

Moj urednik je zdaj sicer že upokojen, ampak včasih je imel v svoji pisarni portret Stalina v velikosti vratnega krila. Tudi ta potrjeni stalinist ni zaznal mojega citata. Izvedel je šele, ko je en sam novinar približno pol leta po izidu romana v sobotni prilogi časopisa El Mundo – pod psevdonimom "Juan Palomo" – zapisal, da je "nagrajeni španski roman delno napisal največji španski fašist". To je sprožilo paternalističen diskurz v zvezi z mano: Je avtorica vedela, kaj počne?

Kako naj ne bi vedeli?

Jasno, kako ne bi vedela! Moj urednik se dejansko ni razjezil. Vprašal me je samo, ali želim, da novinarjem pove kaj v mojem imenu ali ne. Nič ni imel proti, zdelo se mu je celo, da bo dobro za prodajo.

Opisali so vas kot "največjo anarhistko španske književnosti". Se strinjate s tako oznako? Je sploh anarhizem, če poudarjaš, da neoliberalizem ne deluje?

To res lahko ugotovi že čisto vsakdo. No, neoliberalizem deluje sijajno, ampak samo za peščico. To z "največjo anarhistko“ je bilo bizarno poimenovanje v medijih.

Pred državljansko vojno, v tridesetih, je bil anarhistični sindikat CNT največji sindikat in kot tak najštevilčnejša podskupina leve politične opcije. Frankizem in doba demokracije, ki mu je sledila, sta se vrgla v brisanje anarhističnega spomina. Samo peščica zagrizenih, militantnih intelektualcev se trudi ohraniti pri življenju to tradicijo, tako v akademskih krogih kot na ulici. V Barceloni, ki je zaradi svojih anarhističnih teženj dobila vzdevek la rosa del fuego, ognjena vrtnica, obstaja vodeni anarhistični sprehod. Predstavljajte si: včasih so z enim anarhističnim shodom napolnili areno za bikoborbe. Danes bi bilo kaj takega nepredstavljivo, ta tradicija je bila izbrisana. Anarhizem sistematično bodisi banalizirajo ali pa eksotizirajo. Prepričana sem, da anarhizem lahko deluje … pazljivi moramo biti, ko rečemo "v velikem merilu". Navajeni smo, da na politiko vedno gledamo na makroravni, na ravni držav ali mednarodnih, svetovnih unij. Morda pa "veliko merilo" ne pomeni cele države, morda pomeni eno mesto ali pa celo eno ulico. Nedaven dokaz, da anarhizem deluje, so bile zasedbe praznih bivališč v Španiji, gibanje okupa, ki je samo nova inkarnacija večnega boja proti oblasti.

Radikalnost deset let po 15-M torej še ni čisto izginila?

No, 15-M ni bilo anarhistično, ampak precej raznoliko gibanje. Pravzaprav so iz njega zrasle stranke, tudi take, ki so danes v parlamentu, na primer Podemos, institucionalna levica. 15-M po mojem niso bili radikalci, so pa dosegli nekaj pomembnega: španski javnosti so omogočili dostop do podatkov, ki jih ta prej ni imela. Ta podatek je: Policija v Španiji tepe ljudi. Policija v Španiji zatira. V času gibanja 15-M so šli na ulice tudi ljudje, ki se prej v življenju še nikoli niso udeležili nobenih demonstracij, in to ljudje zelo različnih svetovnonazorskih prepričanj. Ljudje, ki torej prej niso bili na noben način spolitizirani ali radikalni, so na lastne oči videli, kako policija – in to ne frankistična milica s črno-belih fotografij, ampak policija demokratične Španije – udriha po nenasilnih protestnikih. In to kako!

Mislim, da z izjemo zgornjega primera 15-M španske politike ni razdelil na prej in potem; še posebej od covida naprej smo priča vse večji depolitizaciji in demobilizaciji ljudi. Gibanje okupa, ki sem ga omenjala prej, je že dolgo časa praktično edino, ki se temu upira.

Pravite, da ste študirali pravo. Ne vidim vas ravno v kaki odvetniški službi. So se med študijem vaše vrednote spremenile? Ali pa ste ves čas vedeli, da je poznavanje prava koristno za družbeni boj?

Študij mi je bil v veliko veselje, načrtovala sem diplomatsko kariero. Življenje je hecno, kaj ne? Ko sem zaključevala študij, se je začela velika gospodarska kriza leta 2008 in na noben način nisem mogla dobiti službe. Hodila sem z razgovora na razgovor, pa ne samo v svoji stroki, a brez uspeha. Opravila sem sprejemni izpit za diplomatsko šolo, a ker je bilo to leto velikih rezov, to kar naenkrat ni bil več plačan položaj. Država je torej pričakovala, da bom zanjo delala brez plačila. Številni so si to lahko privoščili, ker so jim starši plačevali življenjske stroške, jaz pa ne. Odločila sem se, da nočem delati brezplačno – tudi študirala sem celo življenje s štipendijami.

Na tisti točki sem že izdala prvo knjigo, zbirko kratkih zgodb v rodni Granadi. Preselila sem se v Barcelono, prestolnico španskega založništva, in naprej pisala. Kmalu sem prišla do točke, da sem bila plačana za pisanje, pa čeprav slabo. Delala sem tudi kot prevajalka sodne angleščine – to je bilo najbližje, kar sem prišla delu v svoji stroki.

V prvem poglavju Bojevnikov pišete o portugalski gledališki skupini, ki se pred občinstvom začne na odru dejansko pretepati, in to zelo nasilno. Ljudje v občinstvu so postavljeni pred dilemo: bodo dvorano zapustili ali pa morda posredovali, poskušali zaščititi pretepene? Se vam zdi, da ima nasilje tudi dimenzijo katarze? Ali pa ste želeli samo bralca postaviti v čevlje gledalca tega fiktivnega performansa?

Seveda sem hotela, da bi se bralec počutil, kot da sedi v tisti dvorani, soočen z enako odločitvijo. Če sem iskrena: nimam pojma, kaj je bil moj cilj, ko sem pisala ta prizor. Takrat sem pisala s silnim razmahom in brez pretirane refleksije. Spomnim se samo, da sem poskušala biti čim bolj nazorna in situacijo opisati na kar najbolj vizualen način.

Sprašujete, ali je včasih stvari dobro reševati z nasiljem. Mislim, da si je najprej treba zastaviti temeljno vprašanje: od kod nasilje sploh izvira? Kaj poimenujemo kot "nasilje"? Na primer: klofuta, ki jo mož že desetič prisoli ženi, ni enakovredna prvi klofuti, ki jo ona prisoli njemu nazaj. Pravzaprav njene klofute sploh ne morem opredeliti kot nasilje, ampak kot samoobrambo. Po aristotelski definiciji je nasilje že uporaba sile, potrebne za klofuto, ampak v patriarhalni situaciji, kjer ni ona nikoli imela avtonomije, je že njena reakcija nekaj dovolj izjemnega, da jo vidimo kot nasilje. Vse nasilje, izvajano prej nad njo, je bilo nevidno.

Neoliberalna, patriarhalna ureditev sveta, v katerem živimo, je zelo vešča v selektivnem definiranju nasilja, status quo ima te stvari popolnoma razčiščene. Ko protestnik na demonstracijah zažge zabojnik za smeti, je to nasilje. Sistem, ki ga nato pokosi z vodnim topom, pa zase ne bo nikoli rekel, da je nasilen. To, da z minimalno plačo ne presegaš roba revščine, ni nasilje. To, da iz stanovanj izseljujejo družine, ki ne morejo plačevati, ni nasilje. Pravosodni sistem, v katerem ženska ne more prijaviti svojega posiljevalca, ker so obvezni postopki še večja travma kot samo posilstvo, tudi ni nasilen. Tista klofuta – in tudi če bi bila strel! – zlorabljene ženske je nasilna razrešitev konflikta, če hočete, ampak predvsem je upravičena.

Obstajajo situacije, kjer je nasilna reakcija tako zelo nujna in zaželena, da izgubi konotacijo nasilja. Rada citiram brazilskega pedagoga Paola Freira, ki je v sedemdesetih govoril: "Naj bo še tako težko verjeti, ampak udarec zatiranega v obraz zatiralca je gesta ljubezni. Pomaga mu namreč odpreti oči za nasilje, ki ga izvaja."

Člani gledališke skupine, ki jo spremljamo v Bojevnikih, se nikdar ne ustrašijo poraza, ne bojijo se smešiti drugih ali sebe. Pravzaprav uživajo v nelagodnih situacijah, na primer v tem, da brazilskemu potomcu nemških izseljencev dodelijo vlogo Hitlerja, da domnevnemu posiljevalcu naprtijo nasilne prizore spolnosti ipd. Kakšna je funkcija tega, da se gledalec/bralec počuti nelagodno?

Ko ena od članic gledališča ugotovi, da je njen gledališki kolega spolni nasilnež in poskuša glede tega nekaj ukreniti – situacijo razgaliti, njega postaviti v neprijeten položaj – je ona tista, ki je obtožena kaljenja sloge in miru v ekipi. To je enaka situacija tisti, o kateri sva pravkar govorili.

Če me to sprašujete, me najbrž zato, ker vam je roman kot bralki vzbudil nekakšne občutke nelagodja. Tudi sama se kot avtorica včasih tako počutim. Sprašujem se, ali delam prav, ko uporabljam besede s tako močno družbeno konotacijo, če morda ne merim takoj na razžalitev … Včasih tudi meni ni prijetno in si moram vzeti nekaj časa, preden lahko pišem. Ko to končno naredim, si oddahnem, čestitam si. In zadovoljna sem, če vem, da je neprijetno tudi kakemu bralcu. (Smeh.)

Poglavje, v katerem se protagonistka/pisateljica udeleži okrogle mize z naslovom Tudi one pišejo, so navdahnili resnični dogodki. Ta okrogla miza se je dejansko zgodila, in bili ste ena od gostij. Cristina v romanu priložnost izkoristi za to, da na odru pove skrajno mačistično, seksistično šalo o družinskem nasilju. Se je to dejansko zgodilo ali pa ste v polju literature poiskali zadoščenje za absurdno situacijo?

Vas zanima, kajne? (Smeh.) No, v resnici nisem povedala te šale – prav imate, kratka zgodba je moje maščevanje. Poudarila sem, da se mi zdi cel koncept problematičen, nisem pa povedala šale o pretepeni ženi. Ko naletiš na tako nasilno situacijo (in to pa zdaj je nasilje!), ki jo poskušajo predstaviti kot običajno, preprosto moraš na neki način eksplodirati, reagirati. Ampak jasno, da v tistem trenutku nimaš pri roki vseh svojih orodij, ker si navajen, da se v vsakdanjih situacijah podrejaš. Šele navaditi se moramo, da se bomo vsakič odzivale na nepravičnost, na neposredne žaljivke, ki nam jih mečejo v obraz. Zato se moramo ženske politizirati, in s tem ne mislim samo branja politične teorije in branja o zgodovini revolucij – politiziramo se tako, da si skupaj zamislimo boljši svet. Tudi sama sem feminizem našla po zaslugi svojih kolegic, žensk, ki so me obdajale.

Ne počutim se krive, da svojega maščevanja nisem izvedla na večer okrogle mize – bilo je produkt poznejšega razmisleka. Je pa ta izmišljena reakcija zelo pank, ponazarja pljunek v obraz nasilju, ki so ga poskušali prikriti. To orodje lahko uporabim v prihodnosti. Vidite, s pisanjem politiziram tudi samo sebe.

V predgovoru knjige Elvira Navarro potegne kontinuirano rdečo nit od Lazarčka iz Tormesa in Svete Tereze mimo Don Kihota in Hiše Bernarde Albe pa vse do Bojevnikov. Kot skupni imenovalec vidi "upor marginaliziranih“. Kakšen odnos imate do kanona španske književnosti?

Ne vem, ali sem to pri sebi že dokončno razčistila. Verjamem v skriti, potlačeni literarni kanon, ki se še ni razmahnil. Dela, ki jih omenja Elvira Navarro, so vsem znani stebri španske književnosti, a v akademskih in literarnozgodovinskih krogih nikoli niso bila klasificirana kot "dela zatiranih", nikoli ni v fokusu to, na kakšen način so bili avtorji sami odrinjeni od centra moči. Sveta Tereza zato, ker je bila ženska, Lorca pa je bil nič manj kot gej v času državljanske vojne in tako naprej.

Literarno zgodovino moramo na novo urediti, in če bomo to naredili, bodo na površje priplavala do zdaj spregledana imena – to se dogaja s pisanjem žensk, na primer, čeprav so še vedno ignorirane. Med štiri tisoč kanoniziranimi španskimi avtorji vam lahko naštejem recimo štiri ženske 20. stoletja. Pa ne gre samo za ženske, sestaviti skušam na primer kanon literarne tradicije panka – marginalizirani avtorji, ki ne samo, da pišejo o marginaliziranosti, ampak to počnejo z jezo, ki prenavlja jezik. To je nekonformistična pisava, ne uklanja se svetu. Všeč mi je najširša možna definicija panka, ki ne zajema samo glasbe, ampak tudi literaturo in filozofijo.

Če privzamemo, da obstaja nekakšen utrjen, akademski literarni kanon, ni moj cilj, da bi ga rušila, saj obstajajo določena ortodoksna dela, ki me zelo zanimajo; v tem pogledu nisem nihilistka in mi je v čast, da me kdo postavlja v družbo določenih avtorjev in avtoric, ki jih častim. Bi si pa želela vzpon novega kanona: v revolucionarnem boju oziroma, natančneje, v feminističnem boju potrebujemo reference. Poznati moramo ključna imena in vedeti, da nismo same. Že pred dvesto leti so obstajale prednice, ki so si razbijale glavo, da so lahko napisale, kar beremo še danes.

Ste članica Ženske spolne iniciative (Iniciativa Sexual Femenina), kar je "kolektiv sodobnega plesa s feministično, libertarno in antiakademsko perspektivo". Ali je svet sodobnega plesa res tako zelo normativen?

Ja, sodobni ples je neverjetno normativen, nič manj kot balet. S kolegicami smo iniciativo zasnovale, ker smo bile naveličane plesnih skupin, akademij in kastingov, kjer se je discipliniranje telesa dogajalo v imenu publicitete. Za nas kot feministke je bilo zelo boleče gledati, da je nekaj, kar imamo rade in kar želimo delati poklicno, podvrženo istim komercialnim zakonom kot katera koli druga služba. Všeč nam je, da naše ime zveni kot teroristična skupina, kot komandosi; rade malo zmedemo ljudi. Uprizarjamo že tri dela in pripravljamo nova. Rada bi poimensko omenila tudi svoji kolegici, to sta Francozinja Élise Moreau in Finka Elisa Keisanen.