V aprilu je Ljubljano obiskal francoski pisatelj David Diop, ki mu je mednarodni uspeh prinesel roman Več kot brat (Frère d'âme), z Goncourtevo nagrado in mednarodno Bookerjevo nagrado nagrajena pretresljiva pripoved o usodi zahodnoafriških vojakov v prvi svetovni vojni. Roman je v slovenščini izšel leta 2020 pri Mladinski knjigi, prevedla pa ga je letošnja prejemnica Nodiereve nagrade Janina Kos.

David Diop je v svoji precizno ukrojeni obleki izrezana slika univerzitetnega profesorja: uglajen izkušen govorec, ki svoje misli razvija pregledno in v umirjenem tonu. Priznani akademik, ki se ukvarja s potopisno literaturo o Afriki iz 18. stoletja, je leta 2021 (skupaj s svojo angleško prevajalko) za roman Več kot brat prejel mednarodno Bookerjevo nagrado, namenjeno najboljšim literarnim delom, prevedenim v angleščino.

Diopova francoska mati in senegalski oče sta se spoznala v Parizu v šestdesetih letih; njun sin David se je tako rodil v Franciji, velik del otroštva pa preživel v Dakarju. To, da je zasidran v dveh kulturah, je Diopu odprlo oči za vprašanje, ki ga je sicer bogato razvejani žanr vojnega romana praviloma spregledal: vpeljal je lik kolonialnega vojaka v francoski vojski. Francija je namreč t. i. "senegalske strelce" uporabljala v vseh svojih vojnah, od Alžirije in Indokine pa do prve in druge svetovne vojne. Samo v prvi svetovni vojni, dogajalnem času romana Več kot brat, se je v "materi domovini", Franciji, ki jih ni štela niti za enakopravne državljane, bojevalo več kot 130 tisoč vojakov iz zahodne Afrike.

Eden od njih je tudi glavna oseba našega romana, Alfa Ndiaye. Elipso, ki jo je v zgodovinskih arhivih pustila odsotnost kakršnih koli prvoosebnih pričanj afriških vojakov v jarkih prve svetovne vojne, je pisatelj zapolnil z romanom, ki podaja intimen vpogled v posameznikov tok zavesti. Alfa skupaj z najboljšim prijateljem iz rodnega Senegala, Madembo, preživlja dneve na bojnem polju v vrstah francoske vojske. Ko je Mademba usodno ranjen, mu tovariš ne zmore izpolniti želje in ga odrešiti smrtnih muk. Ne more ubiti svojega brata, ubijanje je vendar greh, norost, ki jo odklanja … A z Madembovo smrtjo se v njem nekaj zlomi: dokončno ponotranji propagandni stereotip o "krvoločnih čokoladcih", divjaškem elementu "civilizirane" vojne, ter na bojišču izumi svoj lastni obred ubijanja. Njegova obsedenost z ritualnim nabiranjem trofej (rok modrookih sovražnikov) med njegovimi soborci sprva vzbuja strahospoštovanje, a kmalu samo še odpor. Nočna mora se nato stopnjuje do deliričnega, neizogibnega vrhunca, ki bo bralca pustil z več vprašanji kot odgovori.

Več kot brat je bil doslej preveden v 35 jezikov, potekajo pa tudi pogovori, da bi po njem posneli film, kot je pisatelj povedal na literarnem večeru v Cankarjevem domu.

Več pa v spodnjem intervjuju. Za tolmačenje se zahvaljujem Tanji Božić, kulturni atašejki na Francoskem inštitutu.

Kako velika prelomnica za vašo kariero je bila v retrospektivi mednarodna Bookerjeva nagrada? Literaturo ste začeli pisati šele po 40. letu, vaša primarna kariera je akademska. Vas je presenetilo, da se je vaša zgodba izkazala za tako univerzalno?

Ja, bil sem presenečen. V neznansko veselje mi je vedeti, da me – po zaslugi mednarodne Bookerjeve nagrade – berejo po vsem svetu. Predtem sem že dobil nagrade v Franciji, ampak te so relevantne predvsem za frankofonsko občinstvo; z bookerjem so se mi odprla vrata v svet. Ko človek sedi doma in piše knjige, si je skoraj nemogoče predstavljati, da te bodo brali tudi drugje, denimo tudi v Sloveniji.

Kaj je v vas vzbudilo zanimanje za ukvarjanje s prvo svetovno vojno – specifično, s perspektivo senegalskih vojakov, ki so se bojevali pod francosko kolonialno zastavo? To, da je to velika slepa točka v evropskem poznavanju zgodovine? Ali pa ste naleteli na kako zgodovinsko pričanje, ki se vam je zdelo zanimivo za literarno obdelavo?

V resnici je šlo za oboje. V prvi vrsti je tu moja družinska zgodba: prva svetovna vojna me je že od mladih nog zanimala, ker je bil moj pradedek po mamini, francoski strani poilu, kot so temu rekli – vojak v prvi svetovni vojni. Med drugim je bil zastrupljen z gorčičnim plinom, a po vojni o svojih doživetjih nikoli ni govoril, okrog tega je vladala velika tišina. To je pri meni seveda vzbudilo zanimanje, zanimalo me je, ali je v vojni srečal kake senegalske vojake – moj oče je bil namreč Senegalec. Pradedka nikoli ne bom mogel slišati pripovedovati njegove zgodbe, je pa tišino v meni deloma pomagal zapolniti roman Več kot brat.

V resnici se ni ohranilo nobeno prvoosebno pričanje kakega senegalskega vojaka – le eno samo pričevanje iz leta 1924, ki ga je v kolonialnem obdobju na papir prelil francoski avtor.

K pisanju me je pritegnilo branje pisem francoskih vojakov s fronte, ki so bila nabita s čustvi; razgaljajo intimno razmerje vojaka z vojno. Iskal sem tudi pisma senegalskih vojakov, a vsa, ki sem jih našel, so bila skrajno neosebna, zgolj administrativna. Moja izhodiščna ideja je bila, napisati fiktivno pismo senegalskega vojaka.

Zakaj po so bila pisma Senegalcev bolj skopa, neosebna? So se samocenzurirali iz strahu pred kaznijo? Ali pa so se morda stvari izgubile v prevodu?

Za to obstaja več razlag. Šlo je za francoski kolonialni imperij in vso korespondenco so strogo nadzorovali in preverjali demoraliziranost vojakov. Drugi razlog je kulturni – skromnost senegalskih vojakov. Tudi če so naleteli na kako težavo, s tem niso hoteli obremenjevati svojih družin, da si te ne bi delale skrbi. Našel sem eno samo pismo Senegalca, v katerem svojemu bratu vendarle sporoča, naj ne hodi v vojno, če se temu lahko izogne, češ da je to klavnica.

Ali je v zvezi s svetovnima vojnama v Senegalu obstajala zamera zaradi tega, kako so bili izrabljeni od kolonialističnih sil? Ali pa so bili ljudje ponosni, da so pomagali odločiti izid svetovnih vojn?

Odzivi so bili večplastni. Predvsem so bili ponosni, da so se bojevali za kolonialni imperij, da so lahko zaščitili "mater domovino". Seveda pa je obstajal tudi temu nasproten občutek: Francija ni vedno izpolnjevala obljub, ki jih je dajala vojakom, ko so se odpravljali v vojno – na primer invalidnine, izplačevanja dodatkov družinam ipd. To je med ljudmi vzbujalo občutek krivičnosti, še posebej glede na vso prelito kri.

V svojem akademskem delu se med drugim ukvarjate s predstavitvijo Afrike v evropski književnosti, torej z Afriko skozi oči Evropejcev v času razsvetljenstva. Kaj je rdeča nit teh različnih zaznavanj? V romanu Več kot brat zelo jasno pokažete, da se je Evropa okoristila s konceptom Afričana kot krvoželjnega, kot divjega, kot bitja, ki se ga ne da ukrotiti in ki vzbuja strah.

O svojem univerzitetnem delu bi lahko govoril na dolgo in široko, a se bom poskušal omejiti. V 17. in 18. stoletju so Afričane povezovali predvsem s suženjstvom. Strategija v Evropi je bila, suženjstvo upravičevati z idejo rasne manjvrednosti Afričanov. Pomemben element kolonizacije je bilo razvrednotenje afriških kultur, kar je bil seveda razlog za "civilizacijsko misijo". Namerno so torej gojili podobo Afričana kot divjaka, ki ga je šele treba civilizirati.

Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, so Francozi ugotovili, da potrebujejo vojake iz koloniziranih dežel. General Charles Mangin je že leta 1910 napisal knjigo z naslovom La force noire, Črna sila, v kateri je utemeljeval, da so zahodnoafriška ljudstva "bojevniške rase", ki naj bi visoko vrednotile bojevanje in vojno.

Ko so v prvi svetovni vojni v boj vključili tudi Senegalce, so jih Francozi opremili z mačetami: to je bila namerna strategija, da bi nagnali strah v kosti Nemcev, da bi se ti ustrašili "divjakov". Nemčija je leta 1916 v francoski parlament poslala delegacijo: pritožili so se nad prisotnostjo temnopoltih vojakov v francoski vojski, češ da bi vojna morala ostati v domeni belcev in da so Francozi v vojno vpeljali divjaštvo.

Če povzamem: senegalski tirailleurs, kot so imenovali te oborožene sile, so bili dvojne žrtve reprezentacije. Po eni strani so jih Francozi izkoriščali za to, da so z njimi strašili Nemce, Nemci pa so jih poskušali zaradi domnevne divjaškosti iz vojne izključiti. Vseeno pa so imeli v Franciji poseben status: videli so jih kot borce, ki prihajajo na pomoč. Kljub hvaležnosti, ki so jih do njih čutili, pa so jih Francozi dojemali kot nevarne, nasilne in krvoločne, obenem pa tudi kot velike otroke. Od tod izvirajo oglasi z nasmejanimi črnci, s katerimi so prodajali čokolade.

Francozi so v Afriki vojake učili francoščino, ampak to ni bila privzdignjena, literarna francoščina?

To je zanimiva tema. V prvi svetovni vojni so obstajali Senegalci, ki so znali francosko in so v francoščini tudi pisali – večina pa jezika ni znala. Leta 1916 je izšla knjiga Kako učiti vojake francosko, ki je izhajala iz predpostavke, da so afriški jeziki preveč preprosti, da bi njihovi govorci lahko dojeli kompleksno francosko slovnico. Vsi glagoli so bili zato v nedoločnikih, stavki nadvse kratki in skladnja zelo osnovna – skratka, "bananska francoščina", ki so jo v obliki ukazov lahko vojaki hitro razumeli. To je pripomoglo k rasistični ideji Senegalca kot "malega črnčka". Vojaki, ki jim je bila knjiga namenjena, seveda niso prihajali samo iz Senegala, ampak iz cele zahodne Afrike, torej tudi iz Malija, Burkina Fasa, Gvineje. Želel sem si napisati glavnega junaka, ki ne zna govoriti francosko. Predstavljal sem si mladeniča iz senegalske vasi, ki zakoraka v "industrijsko vojno"; kot se je izrazil pisatelj Blaise Cendrars, ki je pisal o dežju bomb, ki je padal na vojake.

Zdaj se vračam k vašemu izhodiščnemu vprašanju: odločil sem se, da ne bom sestavil vojakovega pisma, ampak da bom raje rekonstruiral tok zavesti, njegove misli. Ampak kako naj to posredujem bralcu, ki ne bere in ne razmišlja v francoščini? Poskušal sem pisati na način, ki s ponavljanjem določenih besednih zvez in stavkov poustvarja ritem protagonistovega jezika, volofščine.

Pravzaprav ste morali volofščino v roman zapisati na tak način, da se ohrani v kakršnem koli prevodu, čeprav vaši prevajalci tega jezika najverjetneje ne govorijo.

V francoščino sem želel prenesti ritem našega jezika, volofščine, ampak ne običajnega jezika – slavnosten, privzdignjen način govora, ki je bolj uraden (in včasih bolj poetičen) od pogovornega jezika. V življenje prikliče neko drugo realnost.

Protagonist romana, Alfa, zaradi smrti svojega "brata po duši", Madembe, prestaja globoko travmo. Postopoma se izkaže, da je Mademba v smrt stekel tudi zato, ker se mu je zdelo, da mora braniti svojo moškost. Širše gledano, je ideja "možatosti" najbrž odgovorna za vse katastrofe, ki se zgodijo našim junakom in svetu, v katerem živijo.

V Zahodni Afriki obstajajo sociétés nobiliaires, ugledne družbe, kjer ima vojna visok status. Kar se tiče šal na račun moškosti: družini Alfe in Madembe sta tako tesno povezani, da si lahko privoščita veliko šal na račun druga druge, ne da bi to sprožilo kako zamero ali jezo. Alfa misli, da se je iz prijateljeve strahopetnosti pošalil v napačnem trenutku, in se zato počuti krivega. Prepričan je, da je Madembo s tem pognal v prezgodnjo smrt.

Lik Alfe je kontradiktoren. Nemogoče si je zatiskati oči pred njegovimi zločini, saj jih popišete zelo nazorno. Kako ste ga doživljali vi osebno? Je vojni zločinec ali v prvi vrsti žrtev travme in zgodovinskih okoliščin? Čutite do njega samo empatijo ali tudi odpor?

Alfo sem želel prikazati kot nestabilno, navznoter neuravnoteženo osebnost. Zame je v prvi vrsti ne realističen, ampak simboličen lik, ki bralcu pomaga razmisliti o naslednjem vprašanju. Kot sem že omenil, je bila prva svetovna vojna industrijska vojna, tudi zaradi vpeljave posebnega tipa bombe, ki je razcefrala spodnji del človeka ter mu odrezala okončine. Ni naključje, da Alfa počne iste stvari kot te bombe. Pravzaprav on v romanu ubije samo osem ljudi, medtem ko so jih bombe uničile na tisoč. Kdo je torej bolj nečloveški – vojak, ki seka roke sovražnikom, ali pa vojna sama, ki je z bombami pokončala milijone ljudi? Je podivjan človek ali vojna sama? Zame je seveda vojna tista, ki je okrutna.

Konec romana je, če dovolite ta izraz, precej ezoteričen. Meje med Alfo in Madembo se zabrišejo, njuni identiteti se prepleteta. Če je to mogoče, ali potem vse distinkcije med posamezniki postanejo nepomembne? Ali se motim, če v takem zaključku vidim obsodbo arbitrarnih delitev med ljudmi, ki privedejo v vojno?

Pravzaprav so senegalski vojaki, ko analiziramo njihovo vlogo v zgodovinskih in akademskih besedilih, vedno predstavljeni kot enovita celota s precej splošnimi, skupnimi lastnostmi. Zato sem hotel povedati zgodbo o posamezniku, samosvoji osebnosti, in s tem preseči posplošujoče stereotipe. Književnost namreč omogoča gradnjo čustvenega mosta med literarno osebo in bralcem; s tem odgovarjam, upam, na vaše vprašanje glede splošnosti in partikularnosti.

Kar zadeva sam konec, pa je mogočih več branj, tudi vaše je sprejemljivo. Zahodnemu bralcu je senegalski pogled na svet, njihovo razumevanje dobrega in zla, tuj. Hotel sem nakazati, da so imeli ti vojaki samosvoj pogled na smrt, da so jo morda doživljali drugače od evropskih soborcev. Zahodni bralec bi konec romana lahko interpretiral kot epizodo shizofrenije – protagonist ima kar naenkrat razcepljeno osebnost. Nekdo z drugačnim kulturnim horizontom pa bi sklepal, da je Alfa v svojem telesu v življenje vrnil mrtvega prijatelja.

Kako dojemate sodobno francosko družbo, ko gre za debate o postkolonializmu? Občutek imam, da nekateri razpravo o "sistemskem rasizmu" in "belski privilegiranosti" dojemajo kot "uvoz ameriških idej" in jo zato zavračajo. Ali lahko govorimo o napredni družbi, dokler v zgodovinskih učbenikih groze kolonializma ne bodo zadosti obširno predstavljene?

Mislim, da je pred nami še kar nekaj dela – velik potencial pri tem podvigu vidim tudi v vlogi pisateljev, kakršen sem sam, z afriškimi koreninami, ki morda lahko vzbudimo zanimanje za pozabljena poglavja zgodovine.

V Franciji se več zgodovinarjev ukvarja s temo kolonialne zgodovine in širi znanje o tem obdobju – vse to je na razpolago v akademskih delih, večja težava pa je seveda z difuzijo teh idej v javnosti. Zgodovinar Pascal Blanchard, denimo, je francoska avtoriteta za kolonialno obdobje. Za druge evropske dežele pa ne morem govoriti: Evropa združuje toliko različnih perspektiv in stališč, da si ne upam soditi kar povprek. V šolskih učbenikih so posamezna poglavja seveda namenjena kolonializmu, ampak v tem pogledu lahko veliko naredi tudi književnost. Književnost se lahko dotakne ljudi. Ganilo me je, da so, ko sem predstavljal roman Več kot brat, ljudje pristopali k meni s fotografijami svojih dedov ali pradedov, ki so se slikali s senegalskimi vojaki. Književnost nagovarja spomin naroda in posamezniku prek čustev približa preteklost, zgodovina pa mu, nasprotno, predvsem razlaga dejstva.