Prav tako nima zadržkov pred priznanjem, da do trenutka, ko so ji ponudili režijo filma, "ni imela pojma o staroverstvu".

Projekt je namreč nastal po predlogi obsežnega dela Iz nevidne strani neba (2015), v katerem je zdaj že pokojni Pavel Medvešček zbral vse znanje, izročilo in zgodbe staroverstva, ki je bilo v Soški dolini prisotno pred razširitvijo krščanstva.

Staroverstvo, kot piše Medvešček, ni bilo samo vera, prej način življenja s posluhom za človekovo mesto v ekosistemu. Verjeli so v nikermano, prasilo, ki ureja vse na zemlji. Nikermana ima ogromno oblik, enkrat je na nebu med oblaki v obliki kače, drugič v osamelem drevesu ali v toku reke. Uči nas, da je človek zgolj majhen del narave in ne njeno kronsko stvarstvo. Vera je bila organizirana po sistemu triad (tročani), med svetimi živalmi je bil poleg bele kače tudi kozel (kozir), po smrti pa se je posameznikov zduhec preselil v rožo, kamen ali žival. Vodi, gozdu in zemlji pa so vladali različni duhovi, ljudje pa so lahko v mislih komunicirali s svojimi mrtvimi predniki. To je samo drobec iz zakladnice informacij, ki jih v svojo filmsko pripoved vplete Ema Kugler.

Vse se je začelo zaradi zvestobe prijatelju
Film bi moral prvotno režirati Aleš Verbič, ki pa je leta 2021 nenadno umrl. Leto pred njim se je poslovil tudi Pavel Medvešček, s katerim sta napisala scenarij za film. Na tej točki v zgodbo vstopi Ema Kugler: "Klical me je Andrej Kregar, direktor VPK-ja, produkcijske hiše, kjer je film nastajal, češ da bom vajeti prevzela jaz. "Si ti nor?" sem mu rekla. "O stvari moraš nekaj vedeti in biti z njo čustveno povezan, če hočeš snemati film o njej." Sama nisem imela pojma o starovercih," je umetnica povedala dan po četrtkovem gostovanju dokumentarca na Festivalu slovenskega filma. "No, na koncu me je krščanska morala prisilila v to, da sem projekt sprejela – ne nazadnje mi je Andrej Kregar pomagal pri vseh mojih filmih; če ne bi bilo VPK-ja, ne bi v življenju ničesar napravila."

In tako se je zakopala v knjigo na 600 straneh, ki prinaša več kot tisoč različnih zgodb. "Vsaka od teh zgodb je tako vsebinsko polna, da bi lahko sama navdahnila cel film." Kako torej iz te gore informacij izluščiti scenarij? "Ocenila sem, da se nima smisla osredotočati na specifične podrobnosti. Hotela sem, da bi gledalec dobil občutek o staroverskem načinu življenja. Zato sem film tudi naslovila Nekoč v Posočju – da bi asociiral na pravljico."

Rešiti je bilo treba že začeto delo ekipe
Ko so nekaj prizorov že posneli, je šlo podjetje VPK v stečaj in gradivo je bilo za ekipo izgubljeno. "Ekipa je delala na zaupanje, brez vnaprejšnjega plačila. Tudi sedemminutna animacija je bila takrat že narejena. Zavedala sem se, da sem tem ljudem dolžna, zelo slabo sem se počutila," tisti čas opisuje režiserka. "Ravno takrat je imel SFC razpis za celovečerni dokumentarec; imela sem točno teden dni časa, da se prijavim. Spravila sem skupaj, kar sem lahko, in na tihem upala, da mi ne bodo odobrili sredstev. Lahko pa bi vsaj rekla, da sem se potrudila. No, pa sem na koncu dobila denar, ki so mi ga sicer vedno odrekali!"

Ema Kugler zelo prostodušno pove, da se je s filmom "sprijaznila šele, ko je bil posnet". Osrečevalo jo je tudi delo na terenu. "Narava je bila prečudovita – to je bil moj najlepši honorar. Izjemno naporen, ampak tudi lep proces je bil."

Rodil se je film, ki je morda bolj narativen, kot smo od umetnice navajeni, a kljub temu ohranja močan element mističnosti in arhetipskosti, kar je rdeča nit ustvarjanja Eme Kugler. V prvem delu filma ima edino vlogo na platnu narava, pozabljeni kotički Posočja, v katerih se skriva daljni odmev ritualov, že skoraj v celoti pokopanih v času. Pozneje v to naravo vstopijo tudi ljudje, staroverci, ki pa jih kamera opazuje z varne razdalje in v poltemi, skozi meglico gozda in stoletij. Osupljiva fotografija, za katero imata zasluge Lev Predan Kowarski in Dejan Ulaga, interiere njihovih skromnih bivališč spreminja v umetnine, kjer igra svetlobe in teme spominja na klasično slikarstvo.

Na nekaj kratkih vprašanj o filmu je režiserka odgovorila tudi za MMC.

Uradno je film Nekoč v Posočju kvalificiran kot dokumentarec – a se po poteh staroverstva ne poda na raziskovalen način. Namesto tega poskuša biti potopitvena izkušnja, ki skuša za gledalca poustvariti način življenja starovercev.

Na neki ravni Nekoč v Posočju seveda je avtorski film. Želela sem si ustvariti film, ne pa dokumentarec. Se pa ne obremenjujem z žanrskimi predalčki – film je na koncu film. Moj glavni cilj je bil, da se prikradem v človeka in se ga morda na nekem mestu malo dotaknem.

Zanimiva se mi je zdela vaša izjava, da bi bila "neetična kakršna koli interpretacija povedanega/zapisanega v knjigi". Kaj ste hoteli s tem povedati? Mar ni vsak avtorski pristop že interpretacija? Konec koncev ste morali izbrati, kaj iz Medveščkove obširne knjige boste uporabili in česa ne.

Tako je. Na knjigo gledam kot na trgovino. V tej trgovini sem preuredila police in na eno polico spravila vse, kar se mi je zdelo zanimivo. Seveda je to avtorska gesta. Nisem pa s svojim preurejanjem na noben način posegala v vsebino, ničesar nisem dodajala ali si izmislila.

Opazila sem, da ste pri tem izpostavljanju poudarili nasilno zadušitev staroverstva, ki ga je zatrlo krščanstvo. Zakaj se vam je zdelo to pomembno?

To se dogaja danes na Bližnjem vzhodu, dogajalo se je ob osvajanju Amerike in še marsikje drugje v zgodovini človeštva. Tudi zato sem hotela destruktivnost krščanstva vključiti v film. Religija je resnično strup in uničevanje. Ne vera, ampak religija. Zakaj bi razhajanje v verovanju za koga predstavljalo nevarnost? Gre za primarno sovraštvo, ki je v ljudeh.

Posebej ste izpostavili tudi teme, povezane z žensko – ne samo ritualov, povezanih s porodom, ampak tudi vprašanje splava. In detajl, da so za vsakega sina ob rojstvu izbrali drevo, ki je bilo "njegovo" (drevenc), za hčerko pa ne.

Ženska mora biti vključena, sem si rekla, še posebej distinkcija, ki so jo delali med moškimi in ženskimi otroki, ter tema splava. V knjigi je popisano tudi, da so ženske skušale splav sprožiti tako, da so pod posteljo postavile lesen izdelek, s katerim so na vozu pričvrstili seno, da ni padlo z njega. Sicer pa z izjemo zdravilk, medežnic, ženske v tej knjigi niso preveč prisotne. Pri verskem obredju so, tako kot pri krščanskih mašah, sodelovali samo moški.

Medveščkova vnukinja mi je povedala, da je za seboj pustil ogromno količino gradiva, povezanega z ženskami v staroverstvu. Hotel je izdati še eno knjigo, a ga je smrt prehitela. Dediči zdaj iščejo nekoga, da bo to gradivo pregledal in uredil, kar je dolgotrajno delo.

Povedali ste že, da je režija tega filma pri vas pristala bolj ali manj po spletu okoliščin in da se sicer zanj ne bi odločili. Toda ali lahko človek posname tak film, ne da bi vzpostavil oseben odnos do teme staroverstva?

Seveda, ne moreš drugače, kot da ga nekako … posvojiš. Kot potepuškega mačka, ki pride k tebi in na koncu bolj on vodi tebe kot ti njega. (Smeh.) Sem pa potrebovala kar nekaj časa, ker se izgubiš v ogromni količini informacij. Vse, prav vse je zanimivo! Zato sem se osredotočila predvsem na način življenja, ki je sicer samo majhen izsek vse tvarine v knjigi.

Distancirate pa se od "new age staroverstva", kot mu pravite. Ker to ne sodi v temo, ki jo obravnava Medveščkova knjiga, ali tudi iz načelnih razlogov?

Na žalost sem zelo proti new age filozofijam. Na eni strani imaš našo civilizacijo, ki na nešteto načinov uničuje Zemljo, po drugi strani pa grejo oni v gozd in malo prelagajo kamne. Veliko ljudi me je klicalo, češ da imajo zame informacije o staroverstvu, ampak sem jih zavrnila, ker je že v sami knjigi dovolj informacij za pet filmov.

Glavno staroversko svetišče je bilo Babja jama. New age staroverci so jo nasmetili z množico možicljev – to so kupčki kamnov, s kakršnimi hribolazci označujejo nemarkirane poti, in nimajo nobene zveze s staroverstvom. Vse sem podrla! Kraj je treba spoštovati tak, kot je, ne pa intervenirati vanj.

Pri iskanju snemalnih lokacij vam je pomagal Medveščkov prijatelj, ki je poznal prave kraje, pomembne za staroverce. Kako pa ste onkraj tega pristopali k vizualni podobi filma? Z mislijo, da je "vstopati v gozd kot vstopati v svetišče"? Verjetno se slike ni dalo v celoti načrtovati vnaprej?

Seveda ne, zato je pa tudi snemanje tako dolgo trajalo. Kaj posneti, če nič staroverskega ne obstaja več? Na srečo nas je Medveščkov prijatelj Silvo Močnik usmeril do avtentičnih staroverskih lokacij, za katere ljudje danes ne vejo več. Nekatere stvari pa smo morali umetno ustvariti. Vsa lunina in sončeva svetišča so stala na vrhovih hribov, in krščanstvo je vsa uničilo. Na avtentičnih mestih je danes vse zaraščeno in ni ničesar, kar bi lahko snemali – samo grmovje. Te posnetke svetišč smo tako naredili na Nanosu, ki je gol.

Po Močnikovi zaslugi smo prišli v Kačno jamo, ki je tako skrita, da zelo malo ljudi ve zanjo. Ko prideš na lokacijo, nimaš druge izbire, kot da se ji prilagodiš.

Zanimivo vlogo v filmu imajo tudi 3D-animacije. Na nekaterih mestih poustvarijo monolite starovercev, ki so bili nasilno uničeni, torej premostijo razkorak med takratnim in sedanjim videzom pokrajine. Drugje oživijo tudi elemente mita, na primer sveto belo kačo.

Vedela sem, da moram v film vključiti 3D-animacije, brez tega pa res ne bi imela ničesar, samo naravo. Kakšno stvar je treba tudi pokazati, ne samo govoriti o njej. Želela sem si imeti polprosojne 3D-objekte, da bodo samo asociirali na resnično stvar. Pomembno se mi je zdelo pokazati tudi mistično belo kačo, ki je sklenila oskrunjeno jamo zapustiti – bolje, kot da bi samo kazala jamo; v filmu ne moreš ponavljati enih in istih lokacij.

Pozneje v filmu je uporabljena tudi klasična animacija, s katero ponazorite čantarjenje, pripovedovanje fantastičnih zgodb, ki so si jih sproti izmišljevali strici (samski moški, prenašalci ustnega izročila o stari veri, op. n.)

Čantarjenje je bilo tisto, kar me je pripelo na zgodbo, kar mi je pomagalo vstopiti v scenarij. Ko sem v knjigi našla to zgodbo, sem si rekla: "Rešena sem!"

Hotela sem pokazati, kakšno neverjetno domišljijo so imeli ti hlapci, ki so živeli na robu družbe. Zdelo se mi je, da mora biti animacija v tem primeru na neki način primitivna, kar se je Jerneju Lavrenčiču izredno posrečilo.

Pavel Medvešček se je v šestdesetih letih še pogovarjal s staroverci. Mislite, da je bil priča zadnjim izdihljajem te vere? Mislite, da se je kje ohranila še kako drugače kot v spominu?

Čisto mogoče. Ne morem odgovoriti tako ali drugače, ker je to vprašanje še odprto. Opazila pa sem, da so bili domačini malo zadržani, ko sva jih obiskala sama s snemalcem. Ko je bil z nama Silvo, ki ga poznajo in govori njihovo narečje, so se bolj odprli. Gotovo je še veliko tega znanja – morda tudi kje kaj prakticirajo, kaj pa vem. Dopuščam to možnost.