O omenjenem romanu, regiji Alentejo, kjer leži dejanski Galveias, tudi pisateljev rojstni kraj, in seveda drugih temah sva se pogovarjala ob njegovem obisku festivala Fabula.

Jose Luis Peixoto, žal vaše pisave slovenski bralci ne poznamo prav dobro. Čeprav ste napisali že številna dela, med drugim sedem romanov, zbirke poezije, knjige za otroke in mladino, potopisa itd., lahko v slovenščini beremo samo slikanico Mama, ki je deževala in zdaj roman Mestece Galveias. Kakšno mesto zavzema ta roman v vašem opusu?
Vesel sem, da je Mestece Galveias moj prvi roman, ki je preveden v slovenščino, saj je zame zelo pomemben in na neki način najbolj temeljen med knjigami, ki sem jih napisal do danes. Delno razlog za to tiči v naslovu knjige. Galveias je ime moje rodne vasi, zato je roman zelo povezan z mojim izvorom. Napisal sem že druga dela, povezana z mojim izvorom, ampak nobeno ni tako konkretno in specifično kot prav ta roman. Seveda pa v romanu poleg vprašanja konkretnega prostora najdemo še druge elemente. Dotika se portugalske realnosti in določenih značilnosti države. Zelo sem radoveden, ali se bodo ljudje, ki roman berejo tukaj v Sloveniji, poistovetili z nekaterimi temami, ki jih načenjam, ali ne.

Kot ste omenili, je Galveias vaš rojstni kraj. Naslov romana, v slovenščini Mestece Galveias, v portugalščini samo Galveias, torej ne skriva povezave z resničnostjo. Kako močno ste dopustili, da vaši spomini, tudi spomini vaše družine in vaša intimnost vstopijo v roman?
Vedno si pri pisanju pomagam z izkušnjami in tudi svojo življenjsko zgodbo. Oboje je navzoče v več mojih knjigah, v primeru Mesteca Galveias pa še posebej izrazito. Pomemben del tega, kar sem nameraval doseči z romanom, je bil določen, ko sem se odločil, da bi ga naslovil Galveias. Čeprav je ta beseda številnim ljudem neznana, tudi na Portugalskem, ima zame zelo velik pomen. Začeti poved z besedo Galveias, je popolnoma drugače, kot začeti poved z besedo, ki je izmišljena, s krajem, ki je izmišljen. Uporabljati besedo Galveias zame pomeni določeno odgovornost, tudi glede romanesknih likov. V romanu je namreč na desetine različnih likov, katerih poti se križajo in ki so pomemben steber dela. Običajno rečem, da imajo ljudje iz Galveiasa prednost, saj lahko ločijo med fikcijo in resničnimi dogodki. V resnici gre za mešanico obojega. Nekatere od zgodb v romanu se nanašajo na te, ki sem jih osebno poznal, druge so fikcija. Zanimivo pa je, da so pogosto tiste, ki se zdijo najbolj izmišljene, resnične in tiste, ki se zdijo resnične, dejansko izmišljene. V knjigi so potem navzoče tudi konkretne, geografske reference, ulice, kraji, ki so bili zame pri pisanju knjige zelo pomembni. Torej, mogoče je obiskati prostore, kjer se odvijejo vsi trenutki tega romana.

Omenili ste, da v romanu najdemo številne like. Lahko bi rekli, da je Mestece Galveias kolektivni roman. Nobeden od likov ne izstopa, nobeden ne zavzema pomembnejšega mesta od drugega. Kolektiv, se zdi, je pomembnejši od posameznika. Zakaj ste se odločili, da boste dali tak pomen kolektivu?
Ko sem začel razmišljati o knjigi, je bil moj glavni namen oziroma izziv, ki sem si ga postavil, to, da poskusim v romanu pokazati življenje majhnega kraja, kot je Galveias. Zaradi tega sem zelo skrbno izbral like; ti so različnih starosti, različnih spolov in iz različnih družbenih slojev. Na ta način sem poskušal prikazati množico, ki sestavlja neko majhno skupnost, kot je ta. Odkar je roman izšel, sem ga imel priložnost predstaviti v velikih mestih in pogosto imajo v velikih mestih ljudje predstavo, da je življenje na vasi zelo preprosto, da tam živi malo ljudi, a dejansko je vsak človek svet. Zelo težko je podati vizijo tega transcendentnega elementa, množice z vsemi svojimi niansami in razsežnostmi, vendar sem prav to poskušal narediti v romanu Galveias, zato obstajajo vsi ti liki in zato sem izbral tudi to nenavadno strukturo romana.

Povejva kaj več o regiji Alentejo, kjer leži Galveias. Najbrž ni narobe, če rečemo, da je Alentejo ena od bolj podeželskih pokrajin na Portugalskem. Tradicionalno so prebivalci Alenteja bliže levi politični opciji, socializmu, tudi komunizmu. Ob obiskih Portugalske sem pogosto slišala tudi vice o prebivalcih Alenteja, češ da so bolj leni, počasni. Kako bi opisali Alentejo nekomu, ki regije ne pozna?
Alentejo je najbolj podeželska regija na Portugalskem in verjetno še danes tudi najrevnejša. V kontekstu Portugalske obsega zelo veliko območje, Zgornji in Spodnji Alentejo skupaj obsegata skoraj eno tretjino portugalskega ozemlja. Gre za regijo latifundijev, velikih posesti, kjer je zemlja v lasti peščice, zlasti določenih družin. Taka razdelitev izhaja že iz srednjega veka, ko so bila zemljišča dodeljena Cerkvi in ​​aristokratom, kar se je na neki način ohranilo do danes. Vse to močno oblikuje družbeno strukturo te regije in zaradi omenjenih socialnih razlik je močno čutiti naklonjenost do levega političnega pola. Alentejo je hkrati ena najbolj vročih regij v državi. Meji na Španijo, na regiji Andaluzija in Ekstremadura, ki sta ob Alenteju verjetno najtoplejši pokrajini na Iberskem polotoku. Zato na Portugalskem obstajajo šale, ki prebivalce Alenteja povezujejo z lenobo. Dejansko pa temperature poleti tam sežejo krepko nad 40 stopinj in v takih razmerah je zelo težko delati. Šale so torej krivične, saj gre za območje, kjer se izjemno veliko dela in ki je tradicionalno povezano z intenzivnim delom. Na Portugalskem je Alentejo ena tistih pokrajin, ki jih torej običajno povezujemo s podeželjem in z odmaknjenostjo od središča. V tem romanu je to tudi zelo navzoče, saj je dejansko Galveias, kot je prikazan v knjigi, tako kot večina krajev v Alenteju, skoraj kot nekakšen otok, oddaljen od drugih krajev v okolici.

V romanu Galveias je navzoča revščina, ki ste jo omenili. V njem pišete tudi o nasilju, družinskem nasilju, celo pedofiliji. Prebrala in poslušala sem kar nekaj intervjujev z vami in razvidno je, da sta vam Alentejo in Galveias zelo pri srcu, po drugi strani pa je mestece, kot je opisano v romanu, daleč od idealnega. Zdi se kot dihotomija, na eni strani ta naklonjenost in simpatija do kraja, na drugi pa te težke teme.
Ena od značilnosti podeželskega življenja je nedvomno povezanost z naravo in sestavni del narave sta tako harmonija kot tudi določeno nasilje. To je eden od vidikov, ki je vplival na življenja likov. Po drugi strani pa moramo upoštevati zgodovino Portugalske. Na Portugalskem smo do leta 1974 živeli v diktaturi in ena od teženj te diktature je bila ravno izoliranost države, predvsem od Evrope. V notranjost, v pokrajine, ki niso obmorske in so bolj podeželske, modernejše ideje takrat niso prodrle, prišle so precej pozneje. Posledično lahko v teh regijah zaznavamo določen tradicionalizem glede spolnih vlog in drugega in prav to ne nazadnje pripomore k določenim oblikam nasilja. Roman sem postavil v leto 1984 in od takrat je vseeno minilo že skoraj 40 let. Seveda obstajajo znatne razlike med resničnostjo v romanu in tisto danes. Te spremembe so v nekaterih vidikih pozitivne, predvsem glede vrednot, na primer družbenega življenja in medčloveških odnosov, s seboj pa prinašajo tudi negativne vidike. Danes se na primer to območje spopada s številnimi velikimi izzivi, s staranjem prebivalstva, z depopulacijo. To nas na Portugalskem zelo zadeva. V osemdesetih, devetdesetih letih in tudi pozneje so te portugalske pokrajine v notranjosti predvsem zaradi državne politike utrpele določene agresije, ki so povzročile brezposelnost, množično izseljevanje v mesta in številne težave.

Na začetku romana Mestece Galveias z neba pade neka neimenovana reč, neke vrste komet, ki je tudi na naslovnici slovenske izdaje. Kruh dobi nato okus po žveplu, v uvodu v roman uporabite tudi citat iz evangelija po Luku. Ta padec objekta nekako spominja na kazen za grehe krajanov, podobno kot sta bili kaznovani biblijski mesti Sodoma in Gomora z žveplom in ognjem. Zakaj ste se odločili, da roman začnete s tako skrajnim dogodkom?
Tako skrajen dogodek je bil način, kako preobraziti Galveias v neke vrste univerzalen arhetip, ki bi nekako izstopal v vesolju. Prav na začetku romana je stavek: "Galveias je bil Galveias, ostalo vesolje pa je bilo ostalo vesolje." Skoraj kot da bi se vse, kar obstaja, razdelilo na dvoje: na Galveias in ostalo. Zaradi tega pa pomen Galveiasa postane bistveno večji. Galveias tako lahko razumemo tudi kot vzorčni kraj in ne le kot kraj, ki res obstaja. Literatura ima vedno ambicijo komunicirati s svetom. Zelo me veselijo prevodi tega romana, saj to pomeni, da ima smisel tudi v drugih resničnostih.

Po mojem mnenju je roman večplasten in se ga gotovo lahko bere na tej univerzalni ravni. Ne nazadnje pa je prav to značilnost dobre literature, kajne.
Tega sem zelo vesel, saj je ta knjiga res naredila čudovito pot. Izšla je v kulturno tako oddaljenih krajih, kot sta na primer Japonska ali Tajska, kar je zame fascinantno. Priča pa tudi o tem, da smo pogosto, ko preučujemo, koliko imajo skupnega različne kulture in države, osredotočeni na to, kar dojemamo kot modernost in ki v naših očeh vedno obstaja v urbanem okolju. Prav zato primerjamo mesta. Dejstvo pa je, da je veliko skupnega mogoče najti tudi ob primerjavi podeželja. Seveda je narava drugačna, drugačna so drevesa, kmetijski pridelki, drugačno je izročilo, ki močno izhaja iz samega okolja in narave. Nedvomno pa obstajajo druge temeljne stvari, ki se dejansko ne razlikujejo veliko od države do države, kot na primer odnos do časa, odnos do smrti in življenja, do rojstva in starosti. Po mojih izkušnjah te fenomene v različnih krajih po svetu dojemajo podobno.

Omenili ste odnos do smrti. Prav s temo smrti ste vstopili v svet literature. Vaša prva knjiga nosi naslov Umrl si mi. Tema smrti je nedvomno ena od večnih tem književnosti. Zakaj vas pritegne?
Prav zdaj pišem roman, ki se zadržuje natanko pri tej temi. Gre za temo, ki je v resnici večna, ki se nikoli ne izteče. Vprašanje smrti nima nikoli dokončnega odgovora, in če ga ima, je osnovan na veri, verovanju, a to številnim ne zadošča. Smrt je dejansko gradnik življenja samega. Prepričan sem, da če ne bi poznali smrti, bi živeli življenje popolnoma drugače, vse bi dobilo nov pomen. Mislim, da je celo smrt tista, ki daje vrednost življenju, trenutkom in nepovrnljivosti časa. Zato je od nekdaj in za vedno ena od vélikih tem književnosti, kot je na primer tudi ljubezen. Ta je skoraj najbolj nasprotna temi smrti. Na enem koncu je ljubezen in na drugem je smrt. To sta dve véliki temi.

Povejte mi, prosim, kaj več o tej knjigi Umrl si mi. V njej pišete o smrti vašega očeta, kajne.
Ta drobna knjiga je zame zelo pomembna. Formalno jo lahko uvrstimo med prozna dela, številni pa jo dojemajo tudi kot poezijo, kar me zelo veseli, saj ima nekatere značilnosti poezije. Gre za moje prvo besedilo, ki je pozneje izšlo kot samostojna knjiga. Trajalo je približno štiri leta, da sem jo izdal, in čeprav sem bil ob izidu še mlad – imel sem petindvajset let, sem jo dokončal že pri enaindvajsetih. Umrl si mi sem napisal po očetovi smrti in govori o tem iz perspektive žalovanja. Na določen način je zelo zaznamovala vse, kar sem napisal po njej, vse do danes. Če bi takrat napisal kakšno drugo knjigo, bi bilo moje življenje precej drugačno. Najbrž zdaj midva sploh ne bi bila tukaj, saj mislim, da so prav ta knjiga, ta tema in resnost podajanja povzročile, da so pozneje moje knjige pridobile težo, ki je drugače morda ne bi imele.

Pomembna za vas je bila gotovo tudi nagrada Joséja Saramaga. Zanimivo, nobelovca Saramaga ste kot lik uvedli v svoj predzadnji roman Avtobiografija. Naredili ste podobno, kot je Saramago v romanu Leto smrti Ricarda Reisa naredil s Fernandom Pessoo in njegovim heteronimom Ricardom Reisem. Kakšen je bil vaš odnos s Saramagom?
Leta 2000 sem izdal roman, ki se imenuje Noben pogled in zanj prejel književno nagrado Joséja Saramaga leta 2001, kar je imelo silen pomen, saj je ta nagrada povzročila, da so moje knjige dobile določeno priznanje, pozneje pa je ljudi zanimalo, kaj sem napisal po nagradi. Ena od izjemnih stvari, ki mi jih je omogočila, je bilo tudi to, da sem spoznal Joséja Saramaga. Umrl je leta 2010, jaz pa sem ga srečal leta 2001, samo tri leta po tem, ko je prejel Nobelovo nagrado. Takrat je v največji meri živel to izpostavljenost, ki mu jo je prinesla Nobelova nagrada. Zame je bilo to, da sva si bila blizu, zelo impresivno. Z njim sem namreč potoval, se pogovarjal, prebiral je, kar sem napisal, in mi povedal svoje mnenje. To je bil nedvomno privilegij, ki sem se ga začel v pravi meri zavedati šele pred nekaj leti. Takrat še nisem imel trideset let in pred seboj sem imel ta vzor in vso to razsežnost, ki me je zelo zaznamovala. Že ko sem se vsega tega začel zavedati, sem se odločil, da napišem roman, v katerem bo Saramago osrednji lik in ki bo pokazal njegov velikanski pomen v mojem življenju.

Torej gre za nekakšen hommage Saramagu?
Da, na koncu je hommage, ker že samo s tem, da ga imam kot lik v romanu, preusmerim nanj pozornost. Kljub temu pa kot lik tudi on še zdaleč ni popoln. Mislim, da če opisujemo nekaj, kar obstaja in je človeško, ter to naredimo popolno, potem to nujno popačimo, saj je človek nepopoln. In če človeka popačimo, ga na določen način tudi osramotimo in ga kritiziramo. Dejstvo je, da je prav nepopolnost, tista nepopolnost, ki ni lepa, tudi sestavni del naše resničnosti in našega stanja.

Ne nazadnje, kot je zapisal Sartre, so pekel ljudje okoli nas. To velja tudi v primeru Mesteca Galveias, če se vrneva spet k romanu. Torej, ljudje smo daleč od tega, da bi bili popolni.
Seveda. Je pa tu še en vidik, in sicer, da je književnost po svoji naravi most med nami in drugimi, poskus tega, da odkrijemo sebe prek drugih in celo, da odkrijemo druge v sebi. Čeprav ni zelo očitno, je roman Mestece Galveias razdeljen na dva dela. V prvem delu so protagonisti samo osebe iz Galveiasa, v drugem delu pa so vsi protagonisti tisti, ki so bodisi doma iz Galveiasa in imajo neki odnos z zunanjim svetom ali pa so od drugod in so prišli v Galveias. V resnici nič ne obstaja samo zase. Vse stvari obstajajo v razmerju in v nasprotju do drugih. Kot sem že rekel, je bistvena narava književnosti, da vedno obstaja nekdo, ki komunicira z nekom, vedno nekdo, ki si nekoga predstavlja.

V romanu imajo pomembno mesto tudi psi. Zdi se, da čutijo več od ljudi …
Psi imajo v knjigi že rahlo transcendentalno vlogo. Na neki način poznajo skrivnost, ampak je ne zmorejo sporočiti. In to nam omogoči določen pogled v drugo resničnost, ki je ni mogoče posredovati. Enako se zgodi še z drugimi stvarmi, ki so v romanu močno navzoče, ampak niso popolnoma pojasnjene, kot recimo ta neimenovana stvar, ki pade z neba in jo poimenujem stvar brez imena. Ali kot vonj po žveplu. Seveda razumemo, da ta vonj ni nekaj pozitivnega, ampak nikoli natančno ne doumemo, v kolikšni meri je negativen. Moje knjige so pogosto take. V njih najdemo stvari, ki niso popolnoma pojasnjene, morda nekatere ljudi to frustrira, ampak mislim, da je to del resničnosti. Saj tudi mi vsak dan živimo med množico stvari, ki niso popolnoma razložljive.

Mislim, da je dobro, če pisatelj bralcu omogoči, da po svoje popolni prazna mesta in doda svoje videnje.
Da, močno verjamem v vlogo bralca in v njegovo interpretacijo. Po mojem mnenju je namen knjig prav to. Dejansko sem tudi jaz sam, ko pišem, bralec. Med pisanjem moram opraviti to delo, saj se moram poskušati odmakniti od svojih namenov, da bi nato videl, ali sploh so v besedilu. Upoštevati moram več perspektiv, ker bo knjiga dejansko, ko bo predana naprej bralcem, vedno soočena z ogromno količino perspektiv, številčnejših od teh, ki si jih sploh lahko zamišljam.

Ob koncu najinega pogovora bi vas vprašala o ritmu. Ko sem se pripravljala na intervju, nisem mogla mimo tega, da ne bi opazila, kako aktivni ste. Navzoči ste na družbenih omrežjih, pišete komentarje v časopise, komentirate raznorazno dogajanje po televiziji, intenzivno potujete po svetu, predstavljate svoje knjige, ste celo avtor podkastov: enega o potovanjih, drugega pripravljate skupaj s svojo mamo. Pomislila sem, kje v vsem tem najdete čas za pisanje?
Preden sva začela ta intervju, sem pisal, in ko bova končala, se bom vrnil k pisanju.

Torej sem vas zmotila. Žal mi je …
Ni problema, res ... Trenutno imam to realnost za samoumevno, čeprav je začasna in najverjetneje ne bo vedno tako. Ampak v tem trenutku je zame zelo spodbudno, da počnem vse to. Seveda včasih otežuje moje pisanje, je ovira, ker mi jemlje čas. In čas je ključen. Toda po drugi strani me tudi bogati, ker me številne druge resničnosti in okoliščine spodbujajo. In potem vse to na neki način vključujem v svoje pisanje, čeprav ne vedno zelo razvidno. Obisk Ljubljane me trenutno zelo navdihuje. Neposredno vstopa v to, kar trenutno pišem. In to je fantastično. Mislim, da so pisati, potovati in živeti na neki način sinonimi, vsaj na način, kot si sam razlagam vsako od teh dejavnosti. Seveda nisem prepričan, da bo tako do konca mojega življenja, a za zdaj se še nisem naveličal.

V eni od epizod podkasta Deklica Alzira vaša mama Alzira omeni, da se boji tega, da se boste preveč utrudili.
Moja mama je stara osemdeset let in torej ve veliko več od mene. Tudi sam priznam, da že lahko vidim trenutek, ko se bom naveličal. Ampak ko se bom utrudil, pričakujem, da mi bo ena stvar v veliko veselje, in to je spominjati se teh let norosti. Res zelo veliko potujem, spremljam izide knjig in tudi vidim, kako so sprejete. In to je zame izjemno izpopolnjujoče.