Seveda se je čez čas in na različnih področjih spreminjalo pojmovanje naključja. Od preproste definicije naključja, ki je prisotna tudi v vsakdanjem mišljenju, da se je zgodilo nekaj, česar nismo mogli predvideti, in tega, da ga znanosti in filozofija 20. stoletja nista več pojmovali kot zgolj neko variacijo, temveč kot nekaj, kar lahko spremeni vse do tega, da ga filozofija 21. stoletja vse bolj pojmuje kot kaos brez razloga, tudi s teorijo, da lahko vse razpade v trenutku kaosa.

Medtem ko je v primeru religij naključje običajno nekaj, kar se odpravi z neko instanco, pa tehnologija prejkone poskuša ukrotiti naključje: "To, česar se krotiti ne da, in s tem bo treba soočiti razne sodobne fantazme o tehnologiji," pravi Mendiževec. Kot zapiše Mladen Dolar v spremni besedi, pa Mendiževčeva knjiga poleg genealogije pojma naključja, ta pojem "umesti v žgoče probleme našega časa in ga postavlja v središče naših sedanjih prizadevanj, filozofskih in 'praktičnih', političnih".

Naključje in jaz, s podnaslovom Filozofija za Louisa Althusserja, je prva monografija Aleša Mendiževca, ki je na ljubljanski filozofski fakulteti doktoriral z disertacijo o Althusserjevi epistemologiji in konceptu političnega. Deluje kot sourednik knjižnega programa na založbi Maska, v preteklosti je bil urednik redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent ter pisal za študentska časopisa Tribuna in 3buna ter več strokovnih in znanstvenih revij.

Več pa v spodnjem intervjuju!

Začniva pogovor na samem začetku vaše knjige, v katero povedete s citatom Jeana Geneta. Ta pravi: "Preveč ljudi misli (...), pa do tega nimajo pravice. Niso je plačali s podvigom, tako da bi misel postala nujno potrebna za vašo rešitev." Od kod vzgib, da je filozofsko knjigo odprete prav z mislijo, da "preveč ljudi misli"?
Genet ima zelo specifično misel in tako poanta tega citata ni, da preveč ali premalo ljudi misli. Poanta tega citata je, zakaj bi nekdo sploh razmišljal – in kako. Genet pravi, da preveč ljudi misli na takšen način, da s tem nič ne tvegajo in da ne tvegajo na takšen način, da bi to lahko pomenilo nekaj tudi za druge in da torej z razmišljanjem ne prideš samo do neke rešitve zase. Skratka, da pač imaš neko mišljenje, s katerim nekaj tvegaš in gre za neko dogodivščino, hkrati pa to narediš na tak način, da se lahko tudi preostali navežejo na ta podvig. Zato mi je ta Genetev citat tako blizu, saj od tistega, ki misli, terja, da tvega nekaj, hkrati pa tvega na takšen način, da se s tem odprejo možnosti tudi za preostale. Gre za citat, ki čez čas kar ostaja z mano, saj mi pomeni neskončen vir različnih interpretacij.

Zakaj ste se odločili knjigo nasloviti Naključje in jaz? Zakaj ne na primer samo Naključje?
Naslov ima dva pomena. Eden je na ravni strukture knjige. En del se ukvarja torej z naključjem samim po sebi, kot z neko od človeka neodvisno zunanjostjo. Ta del knjige je naslovljen Naključje in struktura, v njem pa razmišljam o naključju onkraj človekovega delovanja, kako torej sploh razmišljati o vzročnih mehanizmih onkraj naših odnosov do njih. Ta jaz iz naslova se pa veže na drugi del – torej na subjekt in subjektivnost. Ta del se veže na to, kako lahko naključje vpeljemo v nas same, se pravi v naše delovanje, našo svobodo, kako doživljamo naključje v naših življenjih in kako vidimo sami sebe v njem.

Drugi pomen naslova knjige Naključje in jaz pa je na ravni mene samega, ampak ne recimo mene kot Aleša oziroma pač neke empirične osebe, temveč je poanta v tem, da za sam poskus pisanja knjige, tudi jaz izgubim samega sebe. A znova – ne jaz kot jaz Aleš, ampak kot avtor, in da tudi s tem nekako sprostim svobodo za nekoga drugega. Tudi prej omenjen Genetev citat gre v smeri, da poskusiš razmisliti mišljenje, tako da tvegaš nekaj, da poskusiš nekaj razmisliti – v tem primeru koncept naključja. Vendar to storiš hkrati na tak način, da poskusiš formirati samo knjigo na način, da se lahko ljudje nanjo navežejo na različne načine. Zato sem se tudi odločil za toliko tako različnih diskurzov in vključil tudi veliko literarnih referenc. Seveda sam ne morem objektivno oceniti, kako dobro mi je to uspelo, ampak predvsem gre za poskus, da tudi avtor izgubi samega sebe in s tem razpre prostor za bralca.

Definicija in kontekst sta pri naključju dve zelo različni zadevi, že zato ker gre za precej težko ulovljiv pojem. Katera – četudi zelo ohlapna – definicija naključja vam je najbližja, se vam zdi najuporabnejša oziroma izhajate iz nje pri svojem razmišljanju?
Naključje je najlažje definirati tako, da rečemo, da se je zgodilo nekaj, česar nismo mogli predvideti in nas zato preseneti, lahko nas konec koncev tudi šokira, saj tega nismo mogli predvideti in se težko orientiramo, ker se nismo mogli pripraviti na to. To je to nekako minimalna definicija naključja, ki obstaja skozi vso zgodovino filozofije in je tudi nasploh prisotna v tako rekoč vsakdanjem mišljenju.

Potem pa je tukaj tudi nekoliko bolj stroga definicija oziroma definicija, ki izhaja bolj iz 20. stoletja in filozofij, ki so poskusile naključje resneje konceptualizirati. Po tem pojmovanju naključje ne pomeni, da gre samo za naše presenečenje, temveč da gre v samem redu stvari za neka nepredvidljiva dogajanja, torej da pride do prekinitve v samem vzročnem mehanizmu. Proces povzročanja učinka se sproži, nakar gre nekaj narobe, zgodi se neka zastranitev, vzrok sreča nek drug vzrok in za učinek se izkaže nekaj drugega, kot je bilo z vzrokom predvideno. Tukaj pride torej do nekega razmika, v katerega se umesti objektivno naključje. V tem primeru gre za naključje, ki ni povezano samo s tem, da nimamo vedenja in nismo mogli predvideti, temveč tudi na ravni sveta prihaja do presenečenj oziroma nepredvidljivosti.

Se je z minulim stoletjem začel spreminjati filozofski pogled na naključje? Se je ta neulovljivi pojem poskušalo tako rekoč ujeti na kak bistveno drugačen način kot prej?
Načeloma bi lahko dejali, da je prišlo do spremembe. Pravzaprav bolj do 19. stoletja naključje ni nikoli imelo pravega konceptualnega mesta, a to je zelo posplošen pogled. Vedno se je razmišljalo o naključju, vedno se je soočalo z naključjem, vedno nas začudi, saj se nekaj zgodi, a ne veš, zakaj. Sicer se je res po navadi potem bolj ali manj dejalo: "V redu, nekaj se je zgodilo, ampak pač samo ne poznamo vzroka za to." In tako se je na različne načine razmišljalo, kako bi našli ta manjkajoči vzrok. 19. stoletje pa potem naredil tako rekoč precej čuden premik, ki je suspendiral to ontologijo, da bi še vedno verjeli v te striktne kavzalnosti in se poskusi na drugačen način lotiti teh nepredvidljivih dejavnikov. In prav tukaj pride v igro statistična vednost z zakonom velikih števil, pojmom verjetnosti in tako naprej, s čimer se poskuša upoštevati odklone, različne dejavnike, ki povzročajo variacije v učinku ... Razmišljati se začne v smeri, kako torej upoštevati naključje kot nekaj, kar dejansko vpliva na delovanje sveta. Pa tudi, kako se spreminjajo različni dejavniki in kako lahko tudi učinki dejansko nekoliko variirajo. Takrat pravzaprav afirmirajo moč naključja, ki pa ga potem tudi nekako zamejijo s tem, ko rečejo, da te variacije niso tako pomembne. Ko bomo namreč enkrat pogledali zadosti veliko populacijo oziroma pač zadosti številke in se torej ne bomo ukvarjali s posamičnimi primeri, temveč bomo obravnavali masovni pojav, se bodo med sabo izničile te variacije in bodo vedno vodile do istega učinka.

Za 20. stoletje pa bi dejal, da naredi še en korak naprej. Takrat se pojavi teorija, ki tudi v znanosti postavi naključje bolj v ospredje. Na področje kvantne fizike se ne bi spuščal, saj se nanjo ne spoznam tako dobro, da bi tukaj razpravljal o njej. V 20. stoletju tako na ravni znanosti kot na ravni filozofije ni več takšne težnje po krotenju naključja, ki se ga ne vidi več zgolj kot neko variacijo. Naenkrat se naključje lahko razume kot nekaj, kar lahko spremeni vse. Zdaj je naključje lahko kaos, kar naenkrat je to dejavnik, ki lahko razruši vse in tudi vse sestavi na novo. Imamo tudi velike filozofije dogodka in tako naprej, ki se vzpostavijo v drugi polovici 20. stoletja. Ampak v 21. stoletju naključje postane bistven del filozofije, ko naključje postane kaos brez razloga. Kadar koli lahko vse propade, ravno zato, ker ni nujnost nobenega vzroka, da bi dejansko privedel do istih učinkov. Nobenega razloga ni, da se stvari odvijajo tako, kot se. In zato recimo imamo to teorijo, da lahko vse razpade v trenutku kaosa.

In kako je s pojmom naključja v polju religije? Sklepam, da je bistveno manj prisoten, saj so pri večini religij pomembni točno določeni vzroki, ki vodijo do točno določenih posledic.
Da, načeloma v primeru krščanske teologije denimo še posebej Nicolas Malebranche vedno izpostavlja idejo božje previdnosti. Če ne poznamo vzrokov in jih tudi ne moremo razumeti, je vse v skladu s tem božjim umom, ki vzpostavlja neke enostavne in popolne zakone – a mi z našim omejenim umom ne moremo razumeti tega. Če v tej krščanski teologiji nismo mogli torej razumeti nekih naključnih dogodkov, smo si rekli, da že obstaja nek dober razlog, saj je na delu božja previdnost in pač moramo verjeti v to. To je sfera religije oziroma sfera verjetja, medtem ko naš razum, ki je zamejen, se ne more prebiti do tja. V polju religije je torej naključje nekaj, kar je odpravljeno z neko višjo instanco.

Naslovnica knjige je opremljena s podobo dveh kock v metu. Latinski izraz za kocko je alea, aleatoričen pa pomeni odvisen od naključja. Kaj stoji torej za to idejo meta kocke, upodobitev katerega je pristala tudi na naslovnici knjige?
Nasploh je bilo govorjenje o naključju od nekdaj povezano z metom kocke. Že Juliju Cezarju se pripisuje slavna fraza: "Kocka je padla." In tudi v primeru aleatoričnega materializma, kar je Althusserjeva figura za naključje, alea pomeni kocka. Torej kocko, ki prinaša tveganje in iz tega tudi izhaja ta alea kot naključje. Kocka in naključje sta bila vedno povezana in vedno je bil prisoten faktor nepredvidljivosti, saj ko vržemo kocko, ne vemo, kakšen bo izid. Metaforo meta kocke sem poskusil še nekako razviti. Denimo težava z metom kocke je ta, da ima vseeno stabilne fizične okvirje oziroma konstante. Ko vržemo kocko, je izid vedno lahko samo od ena do šest, met bo potekal v izolaciji, na ravni površini in tako naprej. Na ravni teh konstant je pač naključje vseeno omejeno. Tudi zato sem v knjigi poskusil reči, da gre lahko naključje v aleatoričnem smislu še dlje, da je to eksplozija samega meta. Tudi same konstante, znotraj katerih deluje, se lahko spremenijo, vmes lahko poseže nekaj povsem tretjega. Dejansko je to relevanten faktor in ne moremo kar abstrahirati od tega. Običajno se pravi, da je naključje met kocke, sam pa bi dejal, da gre za eksplozijo samega meta.

Mladen Dolar sicer v spremni besedi vaše knjige zapiše, da je naključje nekaj, kar se naključi na nekaj. Nekako pa ne morem mimo tega, da če besedo razdelimo na zloge, dobimo na-ključ-je, kakor da gre za nekaj, kar je na ključ, nemara nekaj, kar je bilo mišljeno, da se zgodi … Nam je sploh znan izvor slovenskega izraza naključje?
Sam izvor slovenskega izraza mi ni znan. Če si privoščim malo na hitro filozofirati, se res lahko sliši tako, kot da iz tega izraza razbiramo globlji pomen tega pojava in bi potemtakem naključje pomenilo, da je na delu ravno odsotnost tega velikega vzroka pomena. Obstaja tudi več izrazov za ta pojav. Denimo slučaj, ki pomeni tudi primer in se lahko povezuje tudi z metanjem. V francoščini poznajo na primer accident in hasard, kar nakazuje tudi povezanost z možno nesrečo ali tveganjem. Nasploh obstaja veliko različnih konotacij, na delu je kdaj tudi nepredvidljivost in različnost učinkov. Lahko gre za nek primer kot nekaj posamičnega, lahko gre za naključje, za katero se nam zdi, da je za njim neka usoda, lahko je tudi nekaj skrajno tragičnega … Tako da v bistvu za naključje obstaja res veliko izrazov, ki imajo tudi veliko različnih implikacij.

Veliko življenja je vezanega na splet oziroma se odvija na njem. A na omrežjih je vse podvrženo algoritmom. Se s tem dejansko izrinja možnost naključja v načinu življenja sodobnega človeka?
Mislim, da se. Cilj tehnologije je med drugim vedno bil obvladovanje nekega postopka ali nekega učinka in hkratno avtomatiziranje tega. Skratka, da človeku ni treba početi tega in da stroj to počne tudi bistveno bolj učinkovito, kar je po moje povsem legitimno. Vendar je tukaj na delu tudi zanimiva fantazma, kako daleč lahko gremo pri tem. Opravka imamo lahko s precejšnjo obsedenostjo s tem, da moramo vse obvladovati, kar pa se mi ne zdi prav smiselno, saj so prisotni tudi učinki, ki jih ne moremo predvideti in se lahko izkažejo za prejkone katastrofalne. Danes se recimo tehnologijo povezuje tudi z ekološko krizo – v smislu: kolikšen ekološki davek nosi sama tehnologija, kjer seveda ne gre za nikakršno naključje. Četudi podatke shranjujemo v oblake, je za to potrebnih ogromno kablov, porabi se ogromno energije, v pogonu je tudi ogromno konkretnih tovarn, ki proizvajajo to energijo. Za vsako napravo, ki ima baterijo, med drugim potrebujemo recimo kobalt, in z masovnim izkoriščanjem takšnih rudnin se povzroča velika ekološka škoda. Tudi mimo tega vidika problematičnosti tehnologije bi se bilo dobro odreči fantazmi, da lahko vse obvladujemo in prav pojem naključja nam lahko pomaga postaviti neko mejo.

A je zanimivo tudi, da algoritmi, ki jih uporabljajo kapitalistična podjetja, vedno delujejo na podlagi tega, da prilagajo izkušnjo tebi kot posamezniku in tukaj pač pride v igro marketing. In s to personalizirano izkušnjo tako rekoč hočejo zategniti zanko okoli nas in nas pravzaprav navežejo na nas same. V bistvu nas celo bolj zvežejo z našo preteklostjo, kot pa da bi sploh lahko nekako pogledali naokoli in doživeli stvari kot nekaj zunanjega – vse je povezano z nami samimi, vse nam priročno, vse je povezano z našo preteklostjo … Vse to pa izhaja iz teh totalnih arhivov, ki se vzpostavljajo na spletu, na družbenih omrežjih itd., kar ni več nobena skrivnost. Vendar je zanimivo to, kako se ves svet prilagaja nam samim in sploh ni več prostora za neka naključja in za neke zunanje vplive. Obstaja pa še eno zanimivo področje, ki ga doslej še nisem uspel zares raziskati. Gre za t. i. naključne algoritme, angleško random algorithms, s katerimi se poskuša vpeljati naključje, torej element presenečenja. Vendar tudi v tem primeru bi rekel, da je bolj na delu krotitev naključja, saj gre to delovanje v smeri vključevanja naključnih dejavnikov in izračunavanja verjetnosti za nek stabilen učinek. Tehnologija tudi v tem primeru poskuša ukrotiti naključje – to, česar se krotiti ne da, in s tem bo treba soočiti razne sodobne fantazme o tehnologiji.